Ana Špacapan

Sodobna televizijska in pretočna platforma, ki na enem mestu združuje televizijo v živo, video klub, radio, podkaste in še marsikaj, kar človeka hitro prepriča, da je kavč podcenjen kos pohištva. Zame je vse skupaj še bolj zanimivo, ker gre za projekt naše medijske hiše in Telekoma Srbija, vsebine pa so prav tiste, ki so mi blizu. Balkanske zgodbe, dobra produkcija, serije, filmi, tisti ritem, ki ga naš prostor razume brez podnapisov. Se že vidim jeseni. Zunaj dež, jaz pod odejo, pokovka v naročju, na zaslonu pa srbska serija, ob kateri bom pogledala samo prvo epizodo, potem pa ob dveh zjutraj ugotovila, da sem prišla do osme. Klasika. Na platformi so tudi vse naše epizode oddaje nonSTOP, če ste pozabili, da sem bila tudi na televiziji in se pogosto nerodno pogovarjala z znanimi obrazi. Ampak move ima še en pomen. Pomeni premik. In tako sem si rekla: »Move, Karmen, … move.« Premakni se. In sem se. Saj to že veste, kajne? Ni bil to dramatičen filmski prizor, nobena transformacija v Karmen 2.0. Bil je samo majhen premik, drug kamp. A zanimivo, kako ti včasih že majhna sprememba odpre nova obzorja. Spoznala sem nove ljudi. Med njimi Tanjo in Evelyn. Ena bolj zanimiva od druge, različni, pa vseeno kompatibilni. Kar je super. Če so si ljudje preveč podobni, hitro postane dolgčas. Če so si preveč različni, se lahko konča s tiho mašo ob pijači. Tanja je bližje mojim letom, športne postave, glasna kratkolaska z rožnatimi lasmi in energijo človeka, ki ga ne moreš prezreti. Z njo je vedno zabavno. Tudi v vodi, kjer smo se včeraj slučajno srečali in je v nekaj minutah nastala mala morska zabava. Voda je bila skoraj pretopla, mi pa smo se namakali v tej »juhi« in zbijali šale. Potem je tu Evelyn. Graciozna blondinka, precej mlajša od naše družbe, a tako odrasla, da se z njo lahko pogovarjamo o vsem mogočem. To me opomni, kako zgrešeno je ljudi ocenjevati po letih, videzu, barvi las, barvi kože, spolni usmerjenosti ali katerikoli etiketi. Ljudje so preprosto kul ali pa niso. Nekateri imajo dušo, drugi samo mnenje. In teh drugih je, žal, kar nekaj. V tej moji novi filozofiji premika sem si začela znova želeti psa. Najprej zato, da se bom več premikala. Da ne bom cele dneve za računalnikom in potem zvečer pred televizorjem. Da bom imela razlog, da grem ven. Pes te ne vpraša, ali imaš rok za oddajo revije, navdih, utrujenost ali ravno odprto novo epizodo serije. Pes te pogleda in ti je takoj jasno. Greva. Po drugi strani pa bi kužka imela tudi zato, ker sem, kljub prijateljem, tu v kampu in v Ljubljani, velikokrat precej osamljena. Mama se je odselila nazaj v Novo Gorico, Nikolas je devetnajstletni frajer s svojim življenjem, glasbo in hobiji, Ana je zaključila študij in zdaj pridno dela. Partnerja, kot veste, nimam. Čeprav znam biti sama, to še ne pomeni, da je samota vedno prijetna družba. Zato bom še naprej iskala, predvsem po zavetiščih. Nekje je mogoče kakšna kosmata prijateljica, ki čaka prav name. Jaz pa očitno čakam nanjo. Vem, da bo z njo veliko dogodivščin, sprehodov, smešnih situacij, dlak po stanovanju in verjetno tudi kakšen trenutek, ko si bom rekla: »Karmen, kaj ti je bilo tega treba?« Ampak to so po navadi ravno tiste stvari, ki jih najbolj potrebujemo. Torej, move. Premik. Korak naprej. Ne nujno velik. Včasih je dovolj, da se premakneš iz sence na sonce, iz sobe na sprehod, iz stare rutine v nekaj novega. Ali pa samo iz stola v morje, kar bom zdaj tudi storila. Pavza. Skok v vodo. Vam pa en lep poletni pozdrav.