Napačno oskrbljen žulj se je končal z amputacijo prsta
»Saj je samo žulj,« si je rekla bralka, ko se ji je na istem mestu na mezinčku spet pojavil boleč mehurček. Nekaj mesecev kasneje, pa so ji ta isti prst amputirali.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Sliši se kot scenarij iz grozljivke, a je v resnici le kruta posledica napačne oskrbe in podcenjevanja majhne rane. Infekcija, ki se je razvila pod kožo, se je namreč razširila hitro. Pomladanski pohodi, prvi tek po zimi, nove sandale. Telo se navaja na drugačno obutev in drugačno gibanje.
Pri tem se na stopalih pogosto pojavi tisti znani srbeč in boleč mehurček, napolnjen s prozorno tekočino. Večina ljudi ga obravnava povsem neresno: prebodemo ga z iglo, iztisnemo, mogoče prelepimo z obližem in nadaljujemo z dnem. Vendar prav ta prvi korak, takojšnja prebodenost, je tisti, ki lahko nedolžen žulj spremeni v resno težavo.
Zakaj nastane žulj in zakaj je koža nad njim pomembna
Žulj ali strokovno - mehur, je obrambna reakcija telesa. Cleveland Clinic pojasnjuje, da se najpogostejši žulji, tako imenovani frikcijski žulji, pojavijo zaradi ponavljajočega se drgnjenja kože. Tekočina, ki se nabere med plastema kože, deluje kot blazina, ki ščiti spodnje, občutljivejše plasti pred nadaljnjo poškodbo. Nekateri žulji vsebujejo prozorno tekočino, drugi pa kri. Ti nastanejo, ko se zaradi pritiska poškodujejo manjše žile pod kožo.
Prav zaradi te obrambne funkcije strokovnjaki priporočajo, da žulja ne prebadamo, dokler je le mogoče. Nepoškodovana koža nad žuljem namreč deluje kot naravna pregrada, ki preprečuje vstop bakterij in zmanjšuje tveganje okužbe. Če žulj ni preveč boleč, ga zaščitimo zgolj z obližem ali posebno blazinico iz mehkega, gosto tkanega materiala, ki blaži pritisk.
Kdaj ga lahko prebodemo in kako?
V določenih primerih je žulj tako velik in boleč, da nadaljnja hoja ali normalno obuvanje ni mogoče. V takih primerih se dovoljuje preboj, vendar pod strogimi pogoji. Pred posegom je treba temeljito umiti roke in območje okoli žulja z milom in vodo.
Kožo nad žuljem obrišemo z antiseptičnim sredstvom, iglo pa razkužimo z alkoholno krpico ali medicinskim alkoholom. Žulj nato preluknjamo na več mestih ob robu, ne na sredini. Tekočina naj odteče sama, koža nad žuljem pa ostane na svojem mestu. Ta del je ključen, saj je koža naravni obliž, ki ščiti rano pred okužbo.
Ko tekočina odteče, nanesemo antibiotično mazilo ali vazelin in območje pokrijemo z nelepljivim obližem ali sterilno gazo. V naslednjih dneh ranjeno mesto vsakodnevno opazujemo in menjavamo obliž ali gazo. Šele po nekaj dneh, ko se spodaj oblikuje nova plast kože, lahko mrtvo kožo previdno odstranimo s sterilnimi škarjami ali pinceto.
Znaki, da je žulj okužen
Okužen žulj ni več napolnjen s prozorno tekočino, temveč z mlečno belim ali rumenkastim gnojem. Koža okoli žulja postane pordela, otečena in topla na dotik. Bolečina se ne umirja, temveč narašča. Rdečina se lahko širi navzven od žulja, kar je znak, da se okužba premika v globlje plasti tkiva. Pri takšnih znakih je obisk osebnega zdravnika nujen. Nezdravljena okužba se namreč ne ustavi sama od sebe, razširi se lahko v podkožje, v hujših primerih pa tudi v kosti pod njim.
Kdaj lahko postane žulj resna nevarnost?
Pri zdravem, mladem človeku okužen žulj v večini primerov povzroči le nekaj neprijetnih dni. Drugače pa je pri ljudeh s sladkorno boleznijo, slabšo cirkulacijo ali oslabljenim imunskim sistemom.
Verjetnost za amputacijo pri sladkornih bolnikih je kar do 20-krat večja kot pri zdravi populaciji. Razlog tiči v dveh značilnostih sladkorne bolezni: diabetična nevropatija povzroči, da bolniki ne čutijo bolečine v stopalih, zato žulja ali okužbe pogosto sploh ne opazijo dovolj zgodaj; slabša prekrvavitev pa pomeni, da se rana zaceli počasneje in da imunske celice težje dosežejo okuženo območje. Pri približno enem od desetih sladkornih bolnikov se v življenju razvije razjeda na stopalu, ki je v številnih primerih posledica le manjše začetne poškodbe, tudi nedolžnega na videz žulja.
Razjeda, ali drugače ulkus, ki nastane na podlagi okuženega žulja, znatno poveča tveganje za hujše posledice. Razvije se lahko v diabetično stopalo, ki je vodilni razlog za netravmatske amputacije spodnjih okončin. Tveganje za amputacijo se povečuje pri bolnikih, ki imajo slabšo urejeno sladkorno bolezen, hujšo nevropatijo, slabšo cirkulacijo in nezadostno skrb za stopala.
Kako žulju sploh preprečiti
Nove čevlje je smiselno »uhoditi« postopoma in jih sprva nositi le krajši čas. Pred zahtevnimi aktivnostmi, kot so dolg pohod, tek ali planinarjenje, je dobro problematična mesta stopala vnaprej zalepiti s športnim trakom ali moleskinom.
Pomembna je tudi izbira nogavic. Bombažne nogavice vpijejo znoj in vlago, kar drgnjenje le še poveča. Bolje so nogavice iz materialov, ki vlago odvajajo. Pri ljudeh, ki se jim stopala obilno potijo, se obnese tudi posip notranjosti čevlja s posebnim pudrom za stopala. Če med hojo zaznamo občutek pekoče točke ali toplote na koži, je to znak, da se žulj šele oblikuje. V tem trenutku je idealen čas za zaščito s športnim trakom ali obližem, preden mehur sploh nastane.
Kdaj k zdravniku
Žulj, ki nastane med pohodom ali pri športu in se v nekaj dneh ne zmanjšuje, je lahko znak okužbe. Pri sladkornih bolnikih nobenega žulja ali manjše rane na stopalu ne smemo obravnavati kot nedolžnega, saj je pri njih obisk osebnega zdravnika ali diabetološke ambulante priporočljiv že ob prvih znakih, ne šele, ko se pojavi gnoj ali rdečina.
Pravočasno ukrepanje je tisto, kar v veliki večini primerov prepreči razvoj resnih zapletov. Pri zdravem človeku je res samo nadležen obrobni dogodek, pri ranljivih skupinah pa lahko postane prva stopnica v veliko resnejšo zdravstveno težavo.
