Bojana Štrucl

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Slovenski reprezentanci šahistov je na jubilejnem 20. svetovnem prvenstvu gluhih in naglušnih v španskem Roquetas de Maru pod vodstvom izkušenega šahovskega trenerja in pedagoga Hilmija Ahmatovića uspel zgodovinski dosežek – osvojila je tri zlate in eno srebrno medaljo. V ospredju uspeha pa sta bila dva izjemna mlada šahista – 17-letni Bruno Glas iz Krškega in 16-letni Pavel Radež z Otočca.

Mladeniča povezuje več kot le ljubezen do šaha. Oba sta se rodila gluha in danes slišita z uporabo polževega vsadka. Oba sta člana Društva gluhih in naglušnih Posavje Krško ter del slovenske reprezentance gluhih. V Španiji sta skupaj v konkurenci mladincev osvojila naslov ekipnih svetovnih prvakov v pospešenem in hitropoteznem šahu.

Šah skoraj družinska tradicija

Za Pavla Radeža, ki je član slovenske članske šahovske reprezentance od lani, ko je nastopil na ekipnem evropskem šahovskem prvenstvu za gluhe v Trogirju, je bilo to prvenstvo gotovo posebno doživetje. Poleg že omenjenih dveh zlatih medalj je namreč osvojil še srebrno v posamični mladinski konkurenci v pospešenem šahu.

Dijak prvega letnika Gimnazije Novo mesto igra šah od sedmega leta starosti. Pri njih doma je ta kraljevska igra skoraj tradicija. V številni družini s šestimi otroki igrajo tako rekoč vsi, eno leto so imeli celo tri občinske prvake hkrati, eden od njih je seveda bil Pavel.

»Pravzaprav ne vem, zakaj me je šah tako pritegnil. Zgodaj sem začel igrati, saj so igrali doma tudi drugi, potem pa me je igra preprosto potegnila vase. Šah je zanimiv, ker je to strateška igra, ki zahteva veliko razmišljanja. Čeprav je individualna, pa na drugi strani omogoča tudi druženje na turnirjih,« pove. Prve šahovske ukane in lepoto igre mu je v OŠ Otočec približala učiteljica Suzana Urbanč, s katero še danes rada odigrata kakšno partijo.

Pri dveh letih je prestal operacijo polževega vsadka, s katerim je prvič zaslišal zvoke sveta. Sledile so vaje in učenje govora, tako da je lahko brez težav obiskoval redno osnovno šolo, kjer se je uspešno udeleževal tudi tekmovanj iz logike, matematike in fizike, in zdaj gimnazijo.

Je tudi član Šahovskega kluba Krka Novo mesto, v 5. razredu je tako začel bolj poglobljeno spoznavati skrivnosti igre pod mentorstvom Roberta Rudmana ter zdaj Jerneja Zupančiča in Maja Zirkelbacha, enkrat na teden pa trenira tudi z uglednim hrvaškim velemojstrom Blažimirjem Kovačevićem, s katerim na daljavo analizira partije in izpopolnjuje svojo igro. Poleg šaha ima še druge hobije, včasih je treniral plezanje, zdaj pa raje za rekreacijo igra nogomet, rad tudi bere fantazijske knjige. Kam se bo usmeril po srednji šoli, pa bo pokazal čas.

Pri petnajstih svetovni prvak

Slovenska ekipa, v kateri sta bila poleg dveh mladostnikov še Andrej Štrucl in Robert Rogel, je z borbeno igro osvojila končno 11. mesto na svetu, junak tega klasičnega dela pa je postal Bruno Glas. Na najzahtevnejši, prvi šahovnici slovenske reprezentance je v sedmih partijah dosegel šest zmag in remi, kar mu je prineslo naziv najboljšega igralca na prvi deski celotnega svetovnega prvenstva. Med posamezniki pa je tekmoval med člani in zasedel nehvaležno, a odlično četrto mesto.

Dijak drugega letnika tehniške gimnazije na Srednji šoli Krško je polžev vsadek dobil že pri približno petnajstih mesecih starosti. Veliko zaslug za njegov razvoj imata mama in oče, ki sta mu namenila ogromno časa in podpore.

Njegova šahovska zgodba se je začela precej nenavadno. Z očetom sta brskala po domači kleti in našla majhno staro leseno šahovnico. »Prosil sem ga, naj me nauči osnov igre, potem pa sem kot prvošolec obiskal Šahovski klub Triglav Krško, ki se danes imenuje Kostak Krško, v katerem je moj talent prepoznal trener Hilmija Ahmatović,« se spominja začetkov.

Po nekaj mesecih je zaigral na Božičkovem turnirju in osvojil svoj prvi pokal. Od takrat je njegova pot vodila na številna državna in mednarodna tekmovanja. Že pri petnajstih je na svetovnem prvenstvu v šahu za gluhe in naglušne v Beogradu osvojil naslov svetovnega mladinskega prvaka v hitropoteznem šahu in svetovnega mladinskega podprvaka v standardnem šahu, kar si sam šteje za največji uspeh. Tedaj mu je Zveza za šport invalidov Slovenije za izjemne dosežke v letu 2024 podelila srebrni znak.

Danes je njegov trener hrvaški velemojster Blažimir Kovačević, pred tem ga je ob Ahmatoviću, ki ga tudi danes spremlja kot mentor, treniral tudi mednarodni šahovski mojster FIDE Samo Štajner. Njegov dolgoročni cilj v svetu šaha je jasen – osvojiti naziv velemojstra.

»Sicer počnem še marsikaj. Družim se s prijatelji, igram nogomet, hodim v fitnes. Veliko se vozim tudi s kolesom in uživam v glasbi, tudi berem rad,« še pove Bruno, ki bi rad tudi študiral, trenutno ga zanimajo matematika, fizika in mehanika.

Pred njima lepa šahovska prihodnost

Hilmija Ahmatović, selektor slovenske reprezentance gluhih in naglušnih šahistov, poudarja, da je ponosen, da je lahko del njihove zgodbe. Dodaja, da so ga vsi njegovi varovanci obogatili in oblikovali v boljšega človeka. O Brunu in Pavlu pa pravi, da sta izjemna fanta. »Pred njima je lepa šahovska prihodnost. Bruno izstopa že nekaj časa, Pavel pa je velik potencial, večji je, kot si misli sam in kot mislijo v Šahovskem klubu Krka.«

Naslednji veliki cilj obeh mladih šahistov je olimpijada gluhih, ki bo prihodnje leto v Innsbrucku v Avstriji.