UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Leta 2006 je na filmska platna prišel film Idiocracy, zgodba o svetu, v katerem inteligenca pade tako nizko, da nekdanji rokoborec postane predsednik, znanost je sovražnica ljudstva, polja pa namesto z vodo zalivajo z energijskim napitkom, ker »ima elektrolite«. Kritiki so film oklicali za neumno komedijo, danes je videti kot futuristični dokumentarec.

Ni nam bilo treba počakati petsto let, kot je predvideval scenarij, zadostovalo jih je dvajset. Nekoč smo se smejali predsedniku iz filma, ki probleme rešuje s stavki iz treh besed, danes pa se politika največje velesile piše v militantnem, primitivnem diskurzu in strateške odločitve padajo s premišljenostjo izbire piva iz hladilnika.

Znanstvenika, ki v filmu razlaga, zakaj rastline potrebujejo vodo, občinstvo izžvižga, saj ima energijski napitek navsezadnje »elektrolite«. Danes se ta prizor dogaja vsak dan na družbenih omrežjih. Znanstvenik z desetletji izkušenj mora svoje delo obrazložiti anonimnežu, ki je »malo raziskal« in v petih minutah guglanja odkril »resnico«.

Doma ministrstvo za kulturo krči sredstva. Morda gre res za proračunsko disciplino, morda pa je varčevanje samo lepše ime za nekaj bolj ideološkega, sporočilo, da je kultura nepotrebno razkošje. V proračunu se vedno najde denar za marsikaj, kar ne prenese vprašanja »zakaj že«, medtem ko umetniki vsako leto znova dokazujejo, zakaj smejo obstajati.

Kultura ni izdelek, ki bi ga smeli soditi po logiki avtomobilov, saj njena vrednost redko sovpada s trenutkom prodaje. Zahtevna knjiga ali eksperimentalna predstava obrodi sad šele čez leta, v obliki bolj razgledane družbe. Če to vrednost prepustimo trgu, ne dobimo najboljše kulture, ampak najbolj instantno zabavo, natanko tak mehanizem, ki ga Idiocracy karikira, ko edino merilo uspeha postane število ogledov in zmagajo najpreprostejše vsebine, ne najpomembnejše.

Umetnost in kultura urita kognitivne mišice, ki jih demokracija potrebuje, da ne zdrsne v svet demagogov. Javno financiranje kulture zato ni potratna gesta, temveč popravek tržnega izpada, priznanje, da nekatere stvari ustvarjajo vrednost, ki je trg ne zna niti prepoznati niti nagraditi.

Imamo politike, ki delajo, kar hočejo, in jim je sramota kvečjemu material za samozavesten intervju, in take, katerih edina kvalifikacija je videz borca za resnico, dovolj, da prepriča volilno telo, ki mu je dnevna intelektualna vaja skrčena na omrežja, kuharske šove in nogomet.

Demagogija ne potrebuje argumentov, kadar ima dovolj preprosto sporočilo, in ni naključje, da družba, ki desetletja zapostavlja kritično mišljenje in kulturo, na koncu dobi natanko takšne voditelje, kakršne si je vzgojila.

Idiocracy ni bil opozorilo, ki bi ga lahko prezrli, ker je zvenelo preveč absurdno. Bil je opozorilo, ki smo ga prezrli, ker je bilo lažje seči po juhi iz vrečke kot skuhati pravo govejo. Hitreje, ceneje in brez truda.