J. D.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sodobni svet je divji, od človeka zahteva hiter tempo in prinaša cel kup stresa in razočaranj, a mlad francoski par se je odločil za drugačno divjino, za pristno življenje v sožitju z naravo na odročni zapuščeni kmetiji na Planini pri Sevnici. To je zgodba o pogumu, odrekanju, pa tudi o plemenitem poslanstvu, lepoti in neprecenljivem bogastvu naše zemlje.

Sarah in Martin prihajata iz istega mesta v francoski Bretanji. Martin je delal kot zdravstveni negovalec, Sarah v organizaciji dogodkov. Čeprav sta imela svoji karieri rada, sta v nekem trenutku začutila potrebo po temeljiti spremembi, po nečem, kar bi imelo neposreden in oprijemljiv smisel. Odločila sta se za ekološko, regenerativno kmetijstvo.

»Kot nekdanji zdravstveni negovalec sem bil vedno usmerjen v skrb za ljudi, to je bila od nekdaj moja strast in moja poklicna pot,« razlaga Martin. »Ko pa delo v tem okolju zame ni bilo več vzdržno, sem spoznal, da lahko za zdravje ljudi skrbim tudi drugače – s pridelavo zdrave ekološke hrane.«

Zavedanje, da se številne sodobne bolezni, kot so sladkorna bolezen ter obolenja srca in ožilja, napajajo iz predelane industrijske prehrane, ju je vodilo v iskanje lastne poti.

S kombijem po Sloveniji in naključje na Planini

Pot do Sevnice se je začela v času zdravstvene krize ob epidemiji covida-19. Ker sta oba že od nekdaj veliko potovala, sta razmišljala o selitvi v tujino.

Po naključju sta videla kratek videoposnetek o Sloveniji in se odločila, da deželo obiščeta. Leto dni sta s kombijem potovala po slovenskem podeželju, spoznavala domačine, navezovala stike in obiskovala kmete, da bi razumela tukajšnjo kulturo in način kmetovanja. Spoznala sta, da je Slovenija verjetno eden zadnjih delov Evrope, kjer je narava še vedno razmeroma neokrnjena in ustreza prav vsem merilom za ekološko kmetijstvo.

J. D.

Nato sta začela iskati kmetijo. Ogledala sta si približno deset različnih posestev in bila že skoraj na poti nazaj v Francijo (odhod sta imela načrtovan čez dva dni). Ko sta se sprehajala pri cerkvi na Planini pri Sevnici, sta povsem naključno srečala gospo, katere tast je prodajal prav to kmetijo. »Vse skupaj je bil splet naključij in vse se je dogajalo zelo hitro. Prodajalec je bil izjemno prijazen, saj kmetija sploh ni bila uradno na trgu,« pove Sarah.

Ker domačinov prevzem ni zanimal, sta bila edina kupca in celoten postopek je potekal izjemno gladko. »Ljudje naju vprašajo, ali sva imela kot tujca kakšne težave, ampak res nobenih, samo ko sva prejšnjim lastnikom razlagala svoj načrt, ti sprva niso povsem verjeli najini viziji. Vprašali so naju samo, ali jim lahko obljubiva, da ne bova na posestvu urejala glampinga.« Odgovorila sta, da ju turizem ne zanima in da si želita le pridelovati hrano za ljudi, kar je zadovoljilo in prepričalo prvotne lastnike.

»Najina želja je ljudem zagotoviti zdravo hrano ter ob tem varovati in spoštovati naravo, ki nas obdaja.«

Tla so živa: premični rastlinjaki in naravna zastirka

Danes na kmetiji Vile in vilice uveljavljata načela regenerativnega kmetovanja, ki v središče postavlja zdravje prsti in obnovo biotske raznovrstnosti.

Zavedata se, da se pravo zdravje rastlin začne pod površjem. »Poleg vidne narave okoli nas, žuželk, gozda, ptic, je izjemno pomembno tudi tisto, kar se dogaja v tleh. Zdrava prst pomeni zdrave rastline, to pa vodi do zdrave hrane in posledično zdravih ljudi,« poudarjata.

J. D.

Pri delu uporabljata tehnike zastiranja s senom z lastnega travnika, ki jima ga pomaga pokositi sosed. Zastirka ne zadržuje le vlage in hranil v prsti, temveč zagotavlja okolje za deževnike in koristne mikroorganizme. Posebnost kmetije so tudi premični rastlinjaki, ki omogočajo podaljšanje sezone, začneta zgodaj spomladi, jeseni pa rastlinjake premakneta na drugo mikrolokacijo in pridelavo podaljšata v zimski čas.

Pestrost na krožniku in izzivi trga

Še ena tema, ki jo Sarah in Martin rada poudarjata, je siromašenje prehranske raznolikosti v sodobni trgovski mreži. Zavedata se, da trgovine ponujajo le nekaj standardiziranih sort zelenjave, medtem ko v naravi obstaja na stotine variacij. Na svoji kmetiji zato gojita številne manj znane in tradicionalne sorte, saj verjameta, da zdrava prehrana izvira prav iz pestrosti.

Svojim kupcem vso sezono ponujata približno 15 vrst zelenjave, vse od kapusnic do poletnih paradižnikov in kumar. Hitro sta ugotovila tudi, kako Slovenci cenimo svežo solato, zato jo pridelujeta vse mesece v letu.

J. D.

A začetki na trgu niso preprosti. Kot tujca na povsem novi kmetiji še vedno razvijata svojo prepoznavnost. Najdete ju lahko na tržnici v Celju, nekaj zelenjave prodata neposrednim kupcem in podjetjem v Ljubljani.

Njun cilj za prihodnost je vzpostaviti model CSA (Community Supported Agriculture) oziroma kmetijstvo s podporo skupnosti. Pri tem sistemu se kupci naročijo na zabojčke sveže sezonske zelenjave za pol leta ali leto vnaprej, kar kmetu zagotavlja stabilen denarni tok in neposreden stik s potrošnikom.

»V sodobnih trgovinah imamo na voljo le nekaj osnovnih sort zelenjave, medtem ko v naravi obstaja na stotine različnih sort. Zdravje izvira prav iz te biološke raznolikosti. To je nekaj, čemur posvečava ogromno pozornosti.«

Pogled v prihodnost in sistemske spremembe

Čeprav so pred njima še številni izzivi, ostajata optimistična. Kmetijo si želita sčasoma preurediti v izobraževalno središče za otroke in odrasle. »Slovenija ima veliko turističnih zmogljivosti, mi pa se želimo posvetiti ozaveščanju in izobraževanju o pomenu lokalne hrane,« pravita.

J. D.

Ob tem odpirata tudi širše vprašanje sistemske podpore ekološkim kmetom in vlogi potrošnika. Prepričana sta, da se premik v bolj zdravo pridelavo in prehranjevanje lahko zgodi le, če bo naša družba prepoznala pravo vrednost naravno pridelane hrane. »To bi treba udejanjiti na več ravneh, od tega, kaj država usmerja s subvencijami, do tega, kje se odloča vlagati v oglaševanje. Ko javni sektor izbira dobavitelje hrane za šole in bolnišnice, bi morala imeti lokalna in ekološka hrana prednost. Država mora pokazati primer in voditi z zgledom,« razmišljata.

Življenje na odmaknjeni kmetiji, obdani z lepotami narave, daleč od mestnega hrupa in sodobnega stresa, marsikomu zveni kot idilična romantika. A stvarnost podeželskega vsakdana je daleč od brezskrbnosti. Takšna pot zahteva ogromno tveganja, železno disciplino, nepopustljivo voljo in neprekinjeno fizično delo od zgodnjega jutra do mraka.

Zapustiti uhojene poti prejšnjega življenja in se brez zajamčene varnosti predati kapricam vremena in nepredvidljivosti narave zahteva nemalo poguma, in prav ta nepopustljiva predanost kaže na globok stik z vsem, kar ustvarjata.

Največja želja »Tineta in Sare« za prihodnost pa ostaja preprosta: ostati na Planini pri Sevnici, ponuditi kupcem najboljše pridelke in čim prej povsem tekoče usvojiti slovenski jezik.

Ali kot sporočata bralcem: »Obiščite najino spletno stran, spremljajte naju na družbenih omrežjih, nato pa se oglasite pri naju na kmetiji, da se spoznamo še v živo.«