L. M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V dveh desetletjih je postopoma utrjevala svojo identiteto, gradila pastoralne strukture ter soustvarjala versko, kulturno in družbeno življenje v širšem prostoru jugovzhodne Slovenije.

O prehojeni poti, dosežkih in izzivih prihodnosti je spregovoril novomeški škof dr. Andrej Saje, ki vodi škofijo od leta 2021.

Ali škofija, v kateri deluje 71 župnij in 76 duhovnikov, uresničuje smisel in cilje, zaradi katerih je bila ustanovljena?

Kot mi je znano, zadovoljstvo z njo potrjujejo duhovniki in verniki.

Škofija je potrebna struktura, da lahko organiziramo pastoralno življenje. Olajšano je upravljanje župnij, ki jim škofija pomaga pri razpisih za obnovo kulturne dediščine ter s pravnimi in računovodskimi storitvami. Vernikom škofija daje večje možnosti povezovanja, duhovnega življenja in izpopolnjevanja, da življenje Cerkve v župnijah poteka čim bolj živo in urejeno. Tu vidimo velik napredek.

V jubilejnem letu smo organizirali stanovska srečanja, ki so bila zelo lepo sprejeta. Podjetnike smo zbrali v stolnici, kmete v Cerkljah ob Krki, gasilce v Metliki, pedagoške delavce v Kočevju, razporočene na Zaplazu, biblične skupine pri frančiškanih itd. Za Cerkev je namreč pomembno, da svojo vero živimo občestveno, in srce Cerkve so običajni verni laiki.

Da bi verniki začutili povezanost s škofijo, so verjetno pripomogla tudi dekanijska romanja v jubilejnem letu.

Zagotovo. Več kot osemsto vernikov se je pred veliko nočjo udeležilo šestih romanj v stolnico in na škofijo, kjer smo jim ob priložnostni razstavi prikazali zgodovino škofije, Kolegiatnega kapitlja in cerkve.

Želim, da verniki začutijo, da je škofija del nas vseh in da smo vsi sestavni del vesoljne Cerkve, del Božjega ljudstva. Prav vsak je lahko dejaven na nekem področju in igra pomembno vlogo v svoji skupnosti, kajti župnija je pravzaprav njegov dom. Hvaležen sem vsem, ki pomagajo pri Karitas, v pastoralnem svetu, nekateri so ključarji, ministranti, pevci, skavti, animatorji, priložnostni sodelavci.

· Verniki romajo na Kapitelj

V pričakovanju 20-letnice Škofije Novo mesto romanja vseh šestih dekanij

Na kaj ste v škofiji najponosnejši, ko pogledate prehojeno pot?

Pričakovanja so se v glavnem uresničila. Med večjimi pridobitvami so ustanove, ki živijo v okviru Baragovega zavoda, od glasbene šole do Karitas, pa obnovljeno romarsko Marijino svetišče na Zaplazu, temeljita obnova in prenovitev škofijskih prostorov in stolnice, novo središče duhovnih vaj v Leničevem domu v Krakovskem gozdu in drugo.

Veliko duhovno moč za našo škofijo prinašata dva samostana strogega klavzurnega tipa: kartuzijani v Pleterjah in karmeličanke v Mirni Peči. Ne gre pozabiti na številne kandidate za slovenske mučence z našega območja.

Ali še razmišljate o ustanovitvi škofijske klasične gimnazije v Novem mestu?

Trenutno ne – ni ne potreb ne finančnih in drugih možnosti. V Novem mestu imamo odlično gimnazijo in druge srednje šole, zdaj celo svojo univerzo, na kar smo izredno ponosni.

Kako se je v dveh desetletjih spremenilo versko življenje na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju? Se tudi pri nas čuti upad vernosti, sekularizacija?

Zagotovo. Ni več tako samoumevno in običajno, da če so starši verni, so verni tudi njihovi otroci.

Na eni strani smo priča upadu vernosti, še posebej v nekaterih predelih naše škofije, od koder se ljudje množično izseljujejo, npr. predeli ob Kolpi. Po drugi strani pa imamo župnije s polnimi cerkvami otrok in mladih družin ter tudi s po 600 otroki pri verouku, kot sta Trebnje, Šentjernej itd. Tudi Trebelno izstopa v pozitivnem smislu.

Razveseljivo je, da se v novomeški škofiji v zadnjih letih povečuje zanimanje odraslih za vero. Narašča število katehumenov – odraslih, ki se pripravljajo na prejem zakramentov. Lani jih je bilo 26, leto prej 33. Pri njih gre za zavestno in osebno odločitev za vero. Pomembno je, da te ljudi v župnijah sprejmemo medse, saj vsak veren človek potrebuje občestvo, v katerem lahko živi vero. Brez skupnosti vera težko raste.

Sicer pa danes mnogi ljudje zelo radi prihajajo v cerkev, ker je to še ena redkih ustanov, ki ponujajo precej možnosti za srečevanja. Tudi različne oblike romanj, ki niso le izleti, ampak poglobljena pot k sebi, so vse zanimivejše. Ravno tako posti. Da mnogi želijo poglobiti svojo osebno vero, dokazujejo še vse bolj obiskane katehetsko-pastoralne šole, kar nas le veseli.

L. M.

Kako se novomeška škofija spoprijema z velikim izzivom – pomanjkanjem duhovnikov?

To je zelo pereč problem. Danes imamo v škofiji 71 župnij in 76 duhovnikov, od katerih je veliko starejših. Več kot dvajset župnij nima svojega duhovnika in vsako leto se tej skupini pridruži kaka nova župnija. V prihodnjih desetih, petnajstih letih bomo izgubili približno trideset odstotkov duhovnikov.

Vzroki za pomanjkanje duhovnih poklicev so različni: manj otrok v družinah, upad vernosti, negativna podoba Cerkve v javnosti.

Kje vidite rešitev tega problema?

Rešitev je v večji vlogi laikov in v povezovanju. Imamo že pastoralna območja oz. povezovanje župnij v večje enote ali pa en župnik vodi več župnij.

Tudi laiki prevzemajo številne naloge, saj duhovnik ne more voditi vseh skupin v župniji. Lahko pa povezuje voditelje, se z njimi srečuje, načrtuje, moli in skrbi za evharistijo. Brez evharistije ni Cerkve.

· Večja vloga laikov

Škofija Novo mesto: Župnij ne ukinjajo, se pa povezujejo v pastoralne enote

Za nove duhovne poklice veliko molimo, a to ni dovolj – kot mi je dejal neki pater na Hrvaškem, je treba moliti z mladimi, se z njimi pogovarjati. Poklic namreč raste iz skupnosti in poklicanost je treba negovati. Sam ohranjam trdno upanje, da nam bo Gospod dal poklice, ki jih bomo potrebovali. Je pa ta težava tudi znamenje, da se lahko vprašamo, zakaj je tako, smo kaj narobe ali premalo naredili.

Kot predsednik Slovenske škofovske konference ste zaslužni, da Katoliška cerkev postaja bolj dejavna in glasna nevladna organizacija v slovenskem prostoru, ki se ima pravico in dolžnost – kot mnoge druge – oglašati ob pomembnih dogodkih in odločanjih v državi. Zato je nemalokrat deležna kritik. Ali se vam zdi to upravičeno?

Ne. Tudi verni smo sestavni del družbe in kot državljani Slovenije se lahko dejavno vključujemo in sodelujemo pri oblikovanju naše skupne prihodnosti.

Preseči je treba zgodovinsko obremenjeno interpretacijo še iz jugoslovanskega komunističnega sistema o ločitvi Cerkve od države, o čemer je po osamosvojitvi Slovenije izjavo sprejela mešana krovna komisija. Ločitev Cerkve od države ne pomeni izključitve kristjanov iz javnega življenja, gre le za razmejitev pristojnosti.

· Duhovništvo je poslanstvo

Škof Andrej Saje pri krizmeni maši: Molite za duhovnike

Ali si upamo slovenski kristjani kot mnoge druge verske skupnosti pokazati navzven svojo versko pripadnost?

Zdi se, da ja, a še vedno premalo. Drugi s ponosom povedo, kako je vera zanje pomembna. Ko sem se zadnjič strigel v frizerskem salonu, je frizer pravoslavne vere razlagal, da se posti, ker tako lažje brzda svoje strasti. Da mu tako vera pomaga v življenju.

Ko sem nekega birmanca, ki se je naučil vse zapovedi in božje resnice, vprašal, ali se upa pokrižati v piceriji, mi je odkrito povedal, da ne, samo v cerkvi. In v tem je težava – biti moramo ponosni na to, da smo verni, da nam vera nekaj pomeni, da je vera neke vrste dihanje našega življenja. Spodbujajmo drug drugega pri tem, iščimo okolje, v katerem lahko uresničujemo svojo vero.

Vera nas notranje bogati in krepi, nas opolnomoči, in če jo bomo sprejeli kot dar, bomo tudi lažje prenašali težo dneva, bomo boljši očetje in mame, boljši sodelavci in državljani. Vera je nekaj pozitivnega za družbo, česar se v nekaterih državah zavedajo, npr. v Nemčiji, kjer zelo spodbujajo, da otroci hodijo k verouku: katoliškemu, evangeličanskemu, pravoslavnemu ali muslimanskemu. Vsak, ki ima neke vrednote, je lahko tudi boljši državljan.

Ali ima vera še tak položaj v življenju današnjega človeka kot včasih, ko je bila njegovo osrednje vodilo?

Danes v vrednostnem sistemu ni nič več trdno. Vrednote, o katerih se nekoč ni debatiralo, kot sta družina in življenje, so zdaj postale stvar nekega preglasovanja. In česa se naj človek pri osmišljanju življenja v duhovnem smislu oprime?

Potrebuje trdne temelje, in kadar pridejo v življenju preizkušnje, kot so kriza, stiska, bolezen, izguba službe, smrt v družini itd., je to priložnost za osebno rast. Takrat odpadejo navidezne vrednote, maske in nadomestki, in posvetimo se stvarem, ki so za nas res pomembne: npr. medsebojni odnosi, zdravje, okolje, zaščita človekovega življenja, pravičnost, resnica, solidarnost.

V današnjem svetu, v katerem žal manjka neke zdrave razumnosti, pa smo tako soodvisni, da res moramo sodelovati. Ključno se mi zdi še iskanje ravnovesja med telesno kondicijo in delom ter ohranjanjem duhovne svežine in umirjenostjo. Pustimo telefone ob strani in se raje srečujmo, začutimo, povežimo.

Na območju novomeške škofije je bilo veliko povojnih zločinov in komunističnega nasilja. Kakšno vlogo igra škofija pri spravi slovenskega naroda?

Sprava je zelo zahtevno vprašanje. Povezana je s priznanjem krivde, z resnico in s pravičnostjo. Če tega ne upoštevamo, lahko postane le farsa brez dejanskih posledic. Pot do sprave je dolga, začne se v srcu posameznika. Država pa mora narediti civilizacijska dejanja, kot je pokop umrlih.

Iz srečevanj in pripovedovanj ljudi lahko rečem, da so zgodovinske rane še odprte, da ljudje še vedno trpijo.

Cerkev je prostor srečanja in molitve in spodbuja, da bi tudi država sprejela potrebne odločitve za pokop nepokopanih žrtev. Kot najprimernejši kraj vidimo Žale v Ljubljani. Ti ljudje so bili pobiti brez sodbe. Ne vemo, kdo je bil kriv, vendar je treba ugotoviti, kar se da, obžalovati dejanja in povedati resnico.

Novomeška škofija je leta 2024 skupaj s Študijskim centrom za narodno spravo izdala znanstveno monografijo Pragovi nasilja: Dolenjska in Bela krajina 1941–1943 s prispevki strokovnjakov. Naš cilj ni obsojanje, ampak dialog in civilizacijska dejanja. Že nadškof Alojzij Šuštar je poudarjal, da je pogoj za spravo soglasje o zgodovinskih dejstvih. Pri nas do tega še nismo prišli.

V začetku letošnjega leta ste slovenski škofje prvič poromali v Rim in papežu Leonu XIV. predstavili delovanje Slovenske katoliške cerkve v zadnjem obdobju. Kakšen vtis ste dobili o novem vrhovnem pastirju Cerkve? Katere njegove poudarke vidite kot posebej pomembne za delo Škofije Novo mesto?

To je bilo moje prvo srečanje s papežem kot papežem. Bil sem globoko ganjen. Presenetila me je njegova drža poslušanja. Je zelo prizemljen človek, ki razume sodobni svet, poudarja povezanost s Kristusom.

Škofom je dejal, naj bomo veseli in pogumni prinašalci evangelija, naj skrbimo za zdravje, naj bomo povezani in skrbimo drug za drugega. Govorili smo še o sinodi, evangelizaciji, zlorabah. Srečanje s papežem je bilo tudi priložnost, da smo se škofje med seboj povezali.

· O vprašanjih Cerkve

Novomeški škof Andrej Saje tri ure pri papežu: ''Bratsko in prijetno''

Kakšno sporočilo bi ob okroglem jubileju škofije namenili vernikom in vsem ljudem dobre volje?

Sporočilo je predvsem hvaležnost, zaupanje in pogum. Pomembno je, da vsak vernik odkrije svoje zmožnosti, razvije svoje talente in prispeva v skupnosti. Nihče ne sme biti zgolj gledalec. Vera se živi v občestvu, potrebno je sodelovanje, dialog, pobuda. Velik izziv je tudi javno izražanje vere. V demokratični družbi ima vera štiri razsežnosti: osebno, skupnostno, zasebno in javno. Vera ni samo zasebna zadeva, ampak je način življenja.

Kmalu bo pet let, odkar ste prevzeli novomeško škofijo. Kako doživljate svojo škofovsko službo? Je zahtevnejše, kot ste si predstavljali?

Prvih pet let škofovanja doživljam kot učenje. O škofovski službi sem veliko vedel iz teorije, saj sem študiral cerkveno pravo, škofe sem vrsto let spremljal od blizu, bil sem deset let tajnik Slovenske škofovske konference, vendar je praksa drugačna. Ta služba je zelo vidna navzven in je zame nov položaj.

Trudim se biti preprost in odprt za pogovore, tako z verniki in drugimi kot duhovniki. Se pa še učim biti pastir in naslednik apostolov za ta čas, ki mi je dan. Velikokrat so dileme, zato sprejemam odločitve po pogovoru s sodelavci v škofiji, ki sem jim zelo hvaležen za pomoč. Vesel sem tudi dobrega sodelovanja z lokalno skupnostjo, z vsemi župani.

Dolenjska mi daje veliko veselja. Ljudje so prijazni, odprti in gostoljubni, okolje je mirnejše, odnosi pristnejši. To mi daje veliko upanja za prihodnost.