Lidija Markelj

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Vsak dan grem zjutraj z veseljem v službo in polna energije pridem domov. Svoje delo imam res rada in hvaležna sem za to priložnost,« pravi Zala Štamcar, dolgoletna vodja Krajevne knjižnice Škocjan in letošnja občinska nagrajenka.

Gre ji verjeti. Nagrado ob Knobleharjevem je prejela za trajen prispevek k bralni kulturi ter h kulturnemu in družbenemu utripu občine Škocjan. Velik aplavz, ki ga je bila deležna na podelitvi v kulturnem centru, je zgovoren. Zala je vedno prijazna, odprta, komunikativna, razumevajoča in strokovna in ljudje to cenijo.

Občinska nagrada ji veliko pomeni. »A lepe nagrade dobivam vsak dan pri delu, kadar ob prebiranju pravljic vame zre deset, petnajst, trideset parov sijočih otroških oči in čaka, ali bo zmaj pojedel sladoled iz plastelina, ki so ga razstavili otroci, ali ne. In ko se pravljica konča, kak glasek zašepeta: Še!«

Zala Štamcar, Senovčanka, ki jo je v Novo mesto pripeljala ljubezen, je po izobrazbi univ. dipl. geografinja, ki si je kot dekle želela videti in doživeti svet, a kot pravi, je svoj pravljični svet našla v knjigah, pa tudi na Dolenjskem in v škocjanski knjižnici, ki jo vodi že 17 let.

»Knjige sem imela od nekdaj rada, tudi doma se je bralo. A še bolj sem se vanje zaljubila ob obiskovanju Valvasorjeve knjižnice Krško, zato ni čudno, da sem kasneje pristala v knjižnici. V Škocjanu so ljudje potrebovali čas, da so se me navadili, ker nisem domačinka. A so me vzeli za svojo in res se trudim delati za vso skupnost. Hvaležna sem, da cenijo moj trud,« pove Zala.

Selitev knjižnice pred dvema letoma v prostore novega kulturnega centra je vsem dala krila. Konec je prostorske stiske, ko so bile knjige tudi na okenskih policah in mnoge žal še v zabojih. Knjižnica je sodobno in prijetno urejena in z okrog 17 tisoč enotami gradiva privablja staro in mlado. Obisk se povečuje, ravno tako izposoja.

Zala namreč ni knjižničarka, ki knjige le izposoja kot po tekočem traku. S svojo strokovnostjo, predanostjo in toplino presega meje običajnega strokovnega dela. Bralcu se posveti, z njim poklepeta in mu ponudi pravo knjigo, pri čemer ne gre brez dobrega poznavanja literature in občutka za ljudi. Vse počne spoštljivo, s pozitivno energijo in iskrenim zanimanjem. Obiskovalci se čutijo sprejete in dobrodošle.

»Želim spodbujati branje kot vrednoto, kot pot do znanja, domišljije in osebnostne rasti,« pravi sogovornica. Posebej dragoceno je njeno delo z otroki in mladino. »Že v predšolskem obdobju jim je treba približati knjige, da jih vzljubijo, kasneje je težje. Nikakor ne sprejmem besed kakih staršev, češ da njihovi otroci pač ne marajo knjig. Berite jim od rojstva naprej!«

Zala zato tesno sodeluje s škocjanskim vrtcem. Ob začetku šolskega leta se odpravi kar na roditeljske sestanke in nagovarja starše. Tretješolci eno šolsko uro na teden prihajajo v knjižnico brat in vesela je, da je napredek opazen. Ne bo pozabila, ko ji je romski učenec dejal: »Četrtek, ko prihajamo k tebi, je najboljši dan v tednu.«

Zala se trudi tudi z Romi in že tri leta sodeluje z Večnamenskim romskim centrom v Dobruški vasi, kjer enkrat na mesec prihaja v njihov vrtec. Sicer pa uživa še v vodenju prireditev in v knjižnici pripravlja literarne večere, potopisna predavanja, delavnice in druge dogodke.

Kot pravi, vsega ne bi zmogla brez razumevajoče družine: moža Darka, ki ima kot pravnik tudi sam zahtevno službo, mame Loti, tašče Jožice in tasta Naceta. Bili so nepogrešljivi pri varstvu otrok – danes že 14-letne Brine in 11-letnega Domna.

Hči in sin seveda rada bereta in hodita v knjižnico, zato ni čudno, da Štamcarjevi počitnice najraje preživljajo na morju, v miru, ob kupu zanimivih knjig. Tudi letošnje poletje je bilo tako.