Agnes Gerzin: Življenje posvetila bolnikom, končala pa v zaporu
Življenjska pot Agnes Gerzin, redovnice, ki je kot sestra Marjeta vodila sestre usmiljenke in skrbela za bolnike, se je po drugi svetovni vojni obrnila v povsem drugo smer.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Agnes Gerzin, imenovana tudi Agneta oziroma Neža, je bila rojena 27. oktobra 1882 v Mihelji vasi v Beli krajini. Življenje je posvetila redovništvu in skrbi za bolne ter pomoči potrebne. Kot sestra Marjeta je delovala v več krajih takratne Jugoslavije, pomemben del njene poti pa je bil povezan z Novim mestom in tamkajšnjo bolnišnico. Po drugi svetovni vojni je doživela tudi povojni pregon redovnic in zapor. Umrla je 18. marca 1968 na Raki pri Krškem.
Od Mihelje vasi do novomeške bolnišnice
Rodila se je v družini učitelja Janeza Gerzina in matere Marije, rojene Jerman. Odraščala je na belokranjskem podeželju, leta 1903 pa odšla v Gradec na avstrijskem Štajerskem. Tam je vstopila v Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega, redovno skupnost, znano tudi kot pariške usmiljenke.
Leta 1908 je izrekla redovne zaobljube in dobila novo redovno ime – sestra Marjeta. Prvo službo je nastopila v Ljubljani, v Lichtenthurnovem zavodu za vzgojo in izobraževanje deklic sirot.
Že naslednje leto je prišla v Novo mesto, kjer je postala prva predstojnica redovnih sester usmiljenk, ki so oskrbovale Žensko bolnišnico cesarice Elizabete. Ob začetku prve svetovne vojne so jo premestili v bolnišnico Rdečega križa v Osijeku, leta 1916 pa se je vrnila v Novo mesto in ponovno prevzela vodenje sester. To delo je opravljala do leta 1927.
Njeno delo ni bilo omejeno na nego bolnikov. Opravljala je tudi naloge asistentke, anestezistke in rentgenistke.
Novomeška bolnišnica je bila sprva namenjena predvsem zdravljenju žensk s porodniškimi, ginekološkimi in kirurškimi obolenji, pozneje pa so v njej zdravili tudi druge bolnike. Sprejemali so tudi otroke obeh spolov, stare do šest let.
Zlasti po prvi svetovni vojni se je ustanova spopadala s finančnimi, kadrovskimi in prostorskimi težavami, zaradi katerih ji je grozilo celo zaprtje. Sestre so s svojim delom in zavzetostjo pomagale ohraniti njeno delovanje.
Službovanje v Beogradu in Skopju
Po odhodu iz Novega mesta je sestra Marjeta prevzela vodenje sester v Sanatoriju Vračar v Beogradu. Po približno desetih letih je odšla v Skopje, kjer je postala predstojnica sester v Domu sv. Marte.
V Makedoniji je po približno letu dni zbolela. Vrnila se je v Ljubljano, kjer se je zdravila v Sanatoriju Leonišče, nato pa okrevala pri domačih v Hotemažah, kamor se je družina preselila iz Mihelje vasi.
Leta 1940 se je vrnila v Beograd in prevzela skrb za sirotišnico na Čukarici. Tam je ostala tudi med drugo svetovno vojno.
Po letu 1947 je delovala v provincialni hiši usmiljenk v Marijinem domu v Ljubljani. Pomagala je tudi v sestrski ambulanti v Šentrupertu na Dolenjskem. Sestre usmiljenke so obiskovale bolnike po vaseh in jim pomagale z domačimi zdravili, saj niso imele dostopa do medicinskih preparatov.
Povojni pregon in zapor
Po drugi svetovni vojni se je položaj redovnic in redovnikov v Sloveniji močno spremenil. Mnogi so izgubili službe v zdravstvenih ustanovah in ubožnicah, redovnim skupnostim pa je bilo omejeno oziroma prepovedano javno delovanje.
Po podatkih iz gradiva, ki opisuje življenje sestre Marjete, je bilo sestram usmiljenkam 8. marca 1948 dokončno prepovedano delo v slovenskih ustanovah. Iz Slovenije naj bi bilo pregnanih približno 600 sester.
Leta 1949 so sestro Marjeto in še približno petdeset sodelavk obsodili na prisilno delo v taborišču Verdreng na območju današnjega Podlesja na Kočevskem. O razmerah v taborišču, kjer so bile zaprte tudi redovnice, so bila objavljena pričevanja o nasilnem ravnanju paznikov in paznic.
Pozneje so sestro Marjeto premestili v zapor na Škofjeloškem gradu. Tudi iz novomeške bolnišnice so leta 1948 izgnali sestre usmiljenke, nekatere pa so končale v taboriščih. Obdobje zapiranja redovnic se je nadaljevalo do leta 1956, ko so jih izpustili iz slovenskih zaporov.
Po odpustu se je Neža najprej zatekla k sorodnikom v Dol pri Hrastniku. Nato se je nastanila v Domu onemoglih sester na Raki pri Krškem, kjer je ostala do smrti 18. marca 1968.
Redovnice po vojni: razseljene in brez premoženja
Povojni ukrepi so prizadeli tudi širšo skupnost sester usmiljenk. V Sloveniji jim je bilo zaplenjeno premoženje, za bivanje pa so dobile razpadajoči grad na Raki. Prepovedano jim je bilo javno delovanje, sprejemanje novink in drugo redovno udejstvovanje.
Sedež reda je bil zato preseljen v Beograd. Tam so sestre lahko nadaljevale delo, ki jim je bilo v Sloveniji onemogočeno. Delovale so v Srbiji, Makedoniji in na Kosovu, kjer so jih vabili k delu v bolnišnicah in domovih za starejše. Kljub velikemu povpraševanju jih je bilo premalo, da bi se lahko odzvale na vse prošnje za pomoč.
Sedež slovenske province je v Beogradu ostal do osamosvojitve Slovenije. Ob osamosvojitvi so se sestre preselile nazaj v Slovenijo, v hišo v Šentjakobu ob Savi. S seboj so prenesle tudi noviciat in arhiv reda, ki sta v Beogradu delovala v času prepovedi redovnega življenja v Sloveniji.
Danes sestre usmiljenke v Sloveniji znova opravljajo svoje poslanstvo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
