Evgen Lovšin: Viničan številnih talentov in z razgibanim življenjem
Njegovo življenje je bilo tako raznoliko kot njegovi načrti.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
''Mi še vedno več načrtov roji po glavi, kakor jih je spričo neogibnih naravnih zakonov moč uresničiti …'' je ob svoji 80-letnici dejal Evgen Lovšin na seji uredniškega odbora Planinskega vestnika. Besede dobro povzemajo človeka, ki ga tudi v poznih letih niso zapustili radovednost, ustvarjalnost in številne zamisli.
Evgen Lovšin, ekonomist, predavatelj, pisatelj in planinec, se je rodil 26. septembra 1895 na Vinici, umrl pa 8. decembra 1987 v Ljubljani. S Planinskim vestnikom, ki je začel izhajati prav v letu njegovega rojstva, je ostal povezan skoraj vse življenje. Prvi prispevek je v reviji objavil leta 1937, nato pa zanjo pisal vse do zadnjih let.
Rodil se je učitelju Francu Lovšinu in Frančiški, rojeni Mihelič, krščen pa je bil za Eugena Johanna. Tako kot njegov daljni sorodnik, pesnik Oton Župančič, je izhajal iz Vinice v Beli krajini.
Od Preporoda do ekonomista
Osnovno šolo je obiskoval doma, nato pa šolanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Kot dijak se je vključil v skupino mladih intelektualcev, ki so ustanovili dijaško revolucionarno in projugoslovansko gibanje Preporod. Med letoma 1912 in 1914 je bil njegov predsednik.
Zaradi političnega delovanja so ga avstrijske oblasti tik pred maturo izključile iz šole in zaprle za šest mesecev. Pozneje je bil poslan na Soško fronto, kjer je bil tudi ranjen. Kljub težkim izkušnjam je nadaljeval izobraževanje in leta 1920 diplomiral na Visoki šoli za svetovno trgovino na Dunaju, eni uglednejših ekonomskih ustanov tedanjega časa.
V študentskih letih je bil dejaven tudi v Sokolu in uspešen atlet, predvsem v telovadni disciplini na drogu. Leta 1924 se je uvrstil v rezervno sestavo jugoslovanske olimpijske reprezentance, vendar na olimpijske igre v Parizu ni odpotoval.
Gospodarstvo in Vila Lovšin
Pred drugo svetovno vojno je služboval v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Med drugim je bil zaposlen pri Jadranski banki in Pokojninskem zavodu za nameščence, kjer je opravljal tudi funkcijo namestnika direktorja.
V tridesetih letih je bil član banovinskega sveta in se zavzemal tudi za gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Njegova prizadevanja sta pozneje priznala univerzitetna rektorja dr. Slavič in dr. Ramovš.
V tem obdobju je podpiral tudi arhitekta Vladimirja Šubica, avtorja načrtov za ljubljanski nebotičnik, zgrajen leta 1933. Šubic je v zahvalo izdelal načrt za Vilo Lovšin v Rožni dolini, ki je bila zgrajena leta 1932.
Vila predstavlja zanimiv preplet tradicionalnih in modernističnih arhitekturnih elementov in je danes varovana kot kulturna dediščina. V njeno fasado je vdelan tudi kip dečka, delo kiparja Franceta Goršeta.
Po ločitvi je Lovšin vilo izgubil, po smrti prve žene pa mu je uspelo od njenih naslednikov odkupiti del hiše in se vanjo ponovno vseliti.
Ljubezen do gora
Posebno mesto v njegovem življenju so imele gore. Leta 1932 je s 50.000 dinarji lastnih sredstev sofinanciral celovečerni film Triglavske strmine, enega prvih slovenskih filmov z gorniško tematiko. Premiera je bila 9. septembra 1932 v ljubljanskem kinu Dvor.
Film je vzbudil veliko zanimanja, pozneje pa je prišlo tudi do spora med ustvarjalci. Metod Badjura in Ferdo Delak sta leta 1936 proti Lovšinu in dr. Stanku Tominšku vložila tožbo ter zahtevala visoke odškodnine in uničenje filma ter delovnih verzij.
Lovšinova povezanost z gorami se je izrazila tudi v njegovem pisanju. Med pomembnejšimi planinskimi deli so V Triglavu in njegovi soseščini iz leta 1944, Gorski vodniki v Julijskih Alpah iz leta 1952, Triglav, gora in simbol iz leta 1965 ter Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah iz leta 1971.
Ekonomist in pedagog
Po drugi svetovni vojni je deloval kot delegat ministrstva za industrijo pri Trboveljski premogovni družbi. Leta 1949 se je zaposlil na Inštitutu za ekonomiko in organizacijo podjetij.
Skoraj dve desetletji je predaval tudi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Predaval je do leta 1965 ter s svojim znanjem in izkušnjami vplival na številne generacije mladih ekonomistov. Leta 1953 se je drugič poročil, in sicer z Miroslavo Trebar, rojeno Debevc.
Pisal tudi o Župančiču
Lovšinovo zanimanje za kulturo ni bilo nič manj izrazito kot njegovo zanimanje za gospodarstvo in gore. Napisal je knjigo Rod in mladost Otona Župančiča, za Planinski vestnik pa pripravil tudi esej Oton Župančič in narava, v katerem se je posvetil pesnikovemu odnosu do gorskega sveta.
Povezava med obema Belokranjcema ni bila naključna. Lovšin in Župančič sta bila, kot omenjeno, daljna sorodnika z Vinice.
Lovšinovo pisanje je povezovalo strokovno raziskovanje, osebno doživljanje gora in širši kulturni pogled. Njegova dela zato presegajo okvir klasične planinske literature in predstavljajo pomemben del slovenske gorniške in kulturne dediščine.
Človek, ki mu ni zmanjkalo načrtov
Lovšin je bil človek številnih področij – ekonomist, pedagog, javni delavec, športnik, planinec, pisatelj in raziskovalec. V njegovem življenju so se prepletali gospodarstvo, javno delo, šport, arhitektura, film, literatura in planinstvo.
Biografski zapisi ga povezujejo tudi s prostozidarstvom, kar ostaja ena manj raziskanih plati njegovega življenja.
Umrl je 8. decembra 1987 v Ljubljani, star 92 let. Za seboj je pustil obsežno in raznoliko zapuščino, ki sega od ekonomskega in pedagoškega dela do slovenskega planinskega pisanja.
Njegova misel ob 80-letnici zato zveni skoraj kot povzetek njegovega celotnega življenja: načrtov mu tudi v poznih letih ni zmanjkalo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
