Lorca je bil gej: zamolčana zgodba, ob kateri Španci danes jočejo v kinu
Federico García Lorca je eden največjih španskih pesnikov in dramatikov, toda desetletja je bila pomembna plat njegovega življenja skoraj izbrisana iz njegove javne podobe.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Njegovo homoseksualnost so zamolčevali celo tisti, ki so skrbeli za njegovo literarno zapuščino. Devetdeset let po njegovi usmrtitvi se Lorca vrača kot simbol svobode, drugačnosti in ljubezni, ki je nekoč ni smel odkrito živeti.
»Njegov glas je bil preglasen, preveč gejevski, preveč živ za ljudi okoli njega, polne ljubosumja in sovraštva. Zato so ga utišali.«
Lorci z ljubeznijo
S temi besedami umetnica Patricia Langa v Londonu obuja spomin na Federica Garcío Lorco, španskega pesnika in dramatika, ki so ga leta 1936, na začetku španske državljanske vojne, ubili pripadniki nacionalističnih sil. Njegovega trupla niso nikoli našli.
Langa v predstavi To Lorca with Amor, ki združuje flamenko, kabaret, drag nastop in poezijo, uprizarja simbolični pogreb umetnika, čigar življenje in smrt še danes zaznamujeta špansko kulturno zavest.
Predstava je del londonskega Festivala queer španske kulture in obenem del širšega gibanja, ki Lorco na novo odkriva kot eno najpomembnejših ikon skupnosti LGBTQ+.
Pesnik, o katerem so smeli govoriti vse, razen resnice
Federico García Lorca se je rodil leta 1898 blizu Granade in že za življenja postal eden najpomembnejših španskih literarnih ustvarjalcev.
Njegove pesmi in drame, med njimi Krvava svatba, Yerma in Hiša Bernarde Alba, raziskujejo ljubezen, zatiranje, družbene prepovedi, hrepenenje in tragične posledice življenja po pravilih drugih.
Toda Lorca sam ni mogel odkrito živeti svoje homoseksualnosti. V času njegovega življenja je bila istospolna usmerjenost močno stigmatizirana, pod diktaturo Francisca Franca pa so homoseksualne ljudi sistematično preganjali.
Po pesnikovi smrti je sledilo še več desetletij molka. Njegova družina in del španskih literarnih krogov so njegovo spolno usmerjenost potiskali na rob ali jo povsem izpuščali iz biografij.
Ni se govorilo na glas
Raziskovalci, ki so želeli dostopati do družinskega arhiva, so se pogosto izogibali tej temi, saj so se bali, da jim bodo sicer zaprli vrata.
»Če si naokrog govoril, da je bil Lorca homoseksualec, so se vrata zaprla,« je za britanski Guardian povedal Ian Gibson, eden najpomembnejših poznavalcev pesnikovega življenja. Kot posebej zgovoren primer navaja biografijo, ki jo je napisal Lorcov brat Francisco in je izšla posmrtno leta 1980. V njej se beseda homoseksualnost sploh ne pojavi.
Ko je Gibson leta 1985 objavil svojo odmevno biografijo in Lorcovo homoseksualnost postavil v središče pripovedi, se je njegov odnos s pesnikovo družino končal.
Ljubezen, ki je ostala skrita med verzi
Gibson je leta 2009 izdal še knjigo Lorca y el Mundo Gay (Lorca in gejevski svet), v kateri je podrobneje raziskal pesnikovo spolno usmerjenost, njegove odnose in vpliv prepovedane ljubezni na njegovo ustvarjanje.
Danes je knjiga znova izjemno iskana. V madridski knjigarni Berkana, ki deluje v znani gejevski četrti Chueca, je njena nova izdaja iz leta 2026 razstavljena v izložbi.
Zanimanje za Lorco je namreč v zadnjih mesecih močno naraslo, predvsem zaradi filma La Bola Negra (Črna krogla), ki je po poročanju Guardiana postal velika španska filmska uspešnica.
Film je navdihnila istoimenska nedokončana Lorcova drama, njegovo edino znano delo z izrecno homoseksualnim osrednjim likom.
Zgodba, ki se odvija v treh različnih časovnih obdobjih, raziskuje tudi Lorcov intimni odnos z Rafaelom Rodríguezom Rapúnom, enim najpomembnejših moških v njegovem življenju.
Film odpira vprašanje, koliko ljubezenskih zgodb je ostalo neizživetih, ker družba ljudem ni dovolila, da bi bili to, kar so.
Film, zaradi katerega mladi Španci jokajo v kinematografih
V filmu nastopa tudi glasbenik Álvaro Lafuente Calvo, znan pod umetniškim imenom Guitarricadelafuente. Pravi, da si želi, da bi takšen film obstajal že v času njegovega odraščanja.
»Ko sem odraščal v Španiji, ni bilo veliko takšnih zgledov,« je povedal za Guardian. Po njegovih besedah je bila Lorcova želja po ljubezni tako globoko povezana z njegovim ustvarjanjem, da ju ni mogoče ločevati. Toda o tej plati pesnikovega življenja se v šolah niso učili.
Za film je napisal tudi pesem La Nieve (Sneg), ki je navdih našla v Lorcovi zbirki Soneti temne ljubezni. Ti naj bi bili vsaj deloma posvečeni Rodríguezu Rapúnu.
Pesem se je povzpela med deset najbolj poslušanih skladb v Španiji, film pa je sprožil tudi nenavaden spletni pojav.
Mladi Španci na družbenih omrežjih objavljajo posnetke sebe pred ogledom filma in nato še po njem, pogosto s solzami v očeh. Za mnoge namreč ne gre zgolj za zgodbo o slavnem pesniku, temveč za boleč spomin na generacije ljudi, ki svoje ljubezni niso smele odkrito živeti.
Devetdeset let po smrti še vedno simbol svobode
Lorcova homoseksualnost je v zadnjih letih dobila tudi politično razsežnost. Španija je po koncu Francove diktature opravila velik družbeni preobrat in leta 2005 postala ena prvih držav na svetu, ki so uzakonile istospolne poroke.
Toda pravice skupnosti LGBTQ+ so znova predmet ostrih političnih razprav.
V tem ozračju Lorca postaja simbol spomina na čas, ko so bili ljudje zaradi svoje drugačnosti preganjani, utišani in izbrisani iz javnega življenja.
Njegovo zapuščino je v političnih nastopih omenjal tudi španski premier Pedro Sánchez, ki je Lorco predstavljal kot simbol odprte in raznolike Španije.
Biograf Ian Gibson meni, da je povsem razumljivo, da je Lorca danes postal gejevska ikona. Po njegovem prepričanju pesnikove umetnosti, njegove spolne usmerjenosti in družbenega okolja, v katerem je živel, ni mogoče obravnavati ločeno.
Gibsonova osebna povezanost s to temo ima tudi tragično ozadje. Njegov brat Alan je bil homoseksualec in je po življenju, zaznamovanem s travmami in odraščanjem v strogo verskem okolju, umrl v psihiatrični ustanovi.
Prav bratova usoda je pomembno vplivala na Gibsonovo zanimanje za Lorcovo življenje.
Njegova največja zapuščina ni samo poezija
Patricia Langa, ki se Lorci poklanja s svojo predstavo, pravi, da je pesnikovo delo začela povsem drugače razumeti, ko ga je začela brati skozi prizmo njegove homoseksualnosti.
Njegova prva drama Urok metulja, ki pripoveduje o prepovedani ljubezni med ščurkom in metuljem, je po njenem mnenju lep primer tega, kako je Lorca skozi nenavadne zgodbe govoril o drugačnosti.
Velik del njegovega ustvarjanja govori o ljudeh, ki ne ustrezajo družbenim pričakovanjem, in o ljubezni, ki ji svet postavlja meje.
Langa je prepričana, da je Lorca prihodnjim generacijam zapustil veliko več kot svoje pesmi in gledališka dela.
Zapustil jim je drugačen pogled na svet: sposobnost, da najdejo lepoto tam, kjer drugi vidijo sram, človečnost tam, kjer drugi vidijo drugačnost, in možnosti tam, kjer družba postavlja omejitve. Devetdeset let po njegovi smrti tako Federico García Lorca ni več zgolj veliki španski pesnik, čigar življenje se je nasilno končalo pri 38 letih.
Postal je tudi simbol vseh tistih, ki so morali svojo ljubezen skrivati, in opomin, kako nevarna je lahko družba, ki drugačnosti ne dopušča.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
