Lojze Zupanc: Hodil je od hiše do hiše in zapisoval zgodbe Belokranjcev
Hodil je med preprostimi belokranjskimi ljudmi, poslušal njihove zgodbe in jih zapisoval. Lojze Zupanc je tako postal eden pomembnejših ohranjevalcev ljudskega pripovednega izročila Bele krajine.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Večino svojega življenja sem preživel v različnih krajih Bele krajine. Bil sem deležen gostoljubnosti in ljubezni ljudi, ki sem jih srečeval.«
Besede Lojzeta Zupanca lepo povzamejo njegovo povezanost z Belo krajino. Čeprav se je rodil v Ljubljani, 21. septembra 1906, ga je življenjska pot že kmalu pripeljala v ta del Slovenije, kjer je kot učitelj preživel pomemben del svojega življenja. Prav tukaj je našel tudi svoje največje literarno bogastvo – zgodbe, pripovedke in legende, ki so krožile med ljudmi.
Zupanc je prvo učiteljsko službo dobil leta 1928 na Štrekljevcu pri Semiču. Pozneje je služboval še drugod, po drugi svetovni vojni pa se je znova vrnil v Belo krajino. Učil je v Gradcu in Podzemlju, krajši čas tudi v Črnomlju.
Toda Zupanc ni bil le učitelj. Bil je pisatelj, pesnik, dramatik in publicist, predvsem pa vztrajen zapisovalec ljudskega izročila. Hodil je med ljudmi, obiskoval njihove domove in prisluhnil pripovedim, ki so se prenašale iz roda v rod. Tudi svoje učence je spodbujal, naj za zgodbe povprašajo starše in stare starše.
Tako je nastajal obsežen opus, v katerem imajo posebno mesto belokranjske pripovedke. Med njegovimi znanimi deli so Belokranjske pripovedke, Velikan Nenasit, Zaklad na Kučarju, Sto belokranjskih in številne druge knjige.
Njegovo delo ni ostalo neopaženo. Za književno ustvarjanje je prejel med drugim Levstikovo nagrado, Prešernovo nagrado gorenjskih občin, Kurirčkovo nagrado in nagrado mesta Škofja Loka.
Etnologinja Mojca Ferle ga je opisala: »Bil je visokorasel, plečat mož, krepke postave, ki so ga mehčale dobrodušne poteze obraza in tople zvedave oči. Življenjske preizkušnje so ga izoblikovale v močno osebnost, njegovo nežno dušo pa razkrivajo posvetila ženi Vidi«. Pisal je ponoči, na roko in besedila veliko popravljal. Večkrat je rekel, da je bila žena Vida prvi in najstrožji kritik. Zaradi nje je menda marsikatero njegovo delo ostalo v predalu.
Umrl je 2. junija 1973 v Škofji Loki, vendar so zgodbe, ki jih je desetletja poslušal in zapisoval, ostale. Prav v tem je njegova največja dediščina: iz ust preprostih ljudi je znal prepoznati pripovedi, vredne ohranitve.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
