Mirko Kambič: Iz zaporniške celice med fotografske velikane
Mag. Mirko Kambič – duhovnik, umetnostni zgodovinar, fotograf in raziskovalec Rojen 15. avgusta 1919 v Kloštru pri Gradcu (Bela krajina), umrl 22. januarja 2017 v Ljubljani
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Mag. Mirko Kambič je bil človek izjemno raznolikega življenjskega in ustvarjalnega opusa. Bil je duhovnik, umetnostni zgodovinar, fotograf, raziskovalec in publicist, predvsem pa človek, ki je pomembno prispeval k ohranjanju slovenske fotografske dediščine. Njegovo življenje je zaznamovalo tudi težko obdobje povojne politične represije, vendar ga kljub temu ni odvrnilo od raziskovalnega in ustvarjalnega dela.
Rodil se je 15. avgusta 1919 v Kloštru pri Gradcu očetu Janezu Kambiču in materi Mariji, rojeni Movern. Župnik Gregor Cerar ga je 17. avgusta 1919 krstil za Bogomirja. Kot odrasel človek je uporabljal ime Mirko, s katerim so ga tudi sicer vedno klicali.
Po uspešno končanih štirih razredih ljudske šole v Podzemlju je kot desetletni fant odšel v Ljubljano, kjer je obiskoval klasično gimnazijo. Do mature leta 1937 je prebival v dijaškem domu lazaristov. Po maturi je vstopil v lazaristovski red in nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. Študij je končal leta 1946, mašniško posvečenje pa je prejel že leta 1943.
Septembra 1945 je bil imenovan za dijaškega prefekta oziroma vzgojitelja in ravnatelja Dijaškega doma na Taboru v Ljubljani, ob cerkvi Srca Jezusovega. To službo je opravljal do ukinitve doma leta 1947.
Politični zapornik
Povojna oblast njegovemu življenju ni bila naklonjena. Po številnih pritiskih in zapletih je bil 13. junija 1949 po maši v kapeli zavoda Vincencijeve konference v Zeleni jami aretiran in po preiskavi njegovega »stanovanja« odpeljan v Centralne zapore Udbe na Poljanskem nasipu. Tu je bil v samici tri mesece in pol ter ni videl dnevne svetlobe. Ko je končno prišel iz samice, so mu dali za »cimra« nekdanjega komunista in partizana Gustlja. Kljub popolnoma različnemu svetovnemu nazoru sta se kar dobro razumela.
Po petih mesecih je bil Kambič prestavljen v sodne zapore na Miklošičevi cesti in konec aprila 1950 je končno dobil obtožnico. Z njim je bil soobtožen dijak sedmega razreda klasične gimnazije Franc Zupančič, kasnejši jezuit. Razprava na Okrožnem sodišču v Ljubljani je bila 3. in 26. maja. Kambiču so očitali organizacijo Katoliške akcije – še po osvoboditvi naj bi bil asistent jate, v katero naj bi bili vključeni tudi nekateri preživeli domobranci, nekoč gojenci Misijonske družbe – in rovarjenja proti ljudski oblasti.
Čeprav je Kambič vse točke obtožbe zavrnil, je bil obsojen na tri leta zapora s prisilnim delom in eno leto izgube državljanskih pravic. Krivično kazen je odslužil do zadnjega dne, večinoma na gradbišču Savskega naselja ter na Žalah, kjer so bili na prisilnem delu tudi mnogi drugi duhovniki, med njimi dr. Stanko Lenič (pozneje ljubljanski pomožni škof), Jožko Kragelj (obsojen na smrt, pomiloščen na dvajset let zapora, objavil več publikacij o zgodovini far v katerih je delal) in drugi. Kot politični zapornik s številko 10049 je bil obsojen na tri leta prisilnega dela zaradi političnih obtožb, ki jih je pozneje označil za neutemeljene.
Zaporniške razmere in težko fizično delo so ga močno zaznamovali. Skoraj petdeset let pozneje je svojo življenjsko izkušnjo zanj značilno distanco opisal v knjigi Doživetja sredi mojega stoletja.
Po prestajanju kazni je iskal novo življenjsko pot. Želel se je vpisati na Akademijo za likovno umetnost in je sprejemne izpite opravljal kar dvakrat, leta 1952 in 1953. Čeprav jih je uspešno opravil, mu je bilo po njegovih poznejših pričevanjih pojasnjeno, da ga na akademijo ne smejo sprejeti.
Zaradi vseh zapletov, političnih pritiskov in slabega zdravja je leta 1956 v soglasju s predstojniki izstopil iz lazaristov in opustil duhovniški poklic.
Od teologije k umetnostni zgodovini in fotografiji
Kambič se je nato vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral umetnostno zgodovino. V času študija je obiskal tudi Združene države Amerike ter Italijo, predvsem Toskano in Umbrijo. Prav italijanska umetnostna dediščina je postala pomemben vir njegovega strokovnega zanimanja.
Leta 1959 je pri profesorju dr. Francetu Steletu diplomiral z delom Razvoj pejsaža v italijanskem slikarstvu od Giotta do Giorgiona. Obsežno, približno 130 strani dolgo delo je bilo opremljeno s številnimi črno-belimi in barvnimi fotografijami. Kambič je med potovanjem po Italiji izdelal tudi veliko barvnih diapozitivov. Za svoje diplomsko delo je prejel študentsko Prešernovo nagrado.
Delo je bilo za tisti čas izjemno, vendar je zaradi njegovega političnega položaja pozneje izginilo iz knjižničnega fonda fakultete. Ohranil pa se je izvod, ki ga je imel sam avtor oziroma študent.
Že med študijem se je zaposlil v podružnici Jugoslovanske avtorske agencije. Pri tem mu je pomagal njegov nekdanji sojetnik, pravnik in pesnik Rado Bordon. Od leta 1962 do upokojitve leta 1984 je bil nato zaposlen kot urednik na oddelku za avdiovizualna učila v Zavodu za šolski in poučni film, poznejšem zavodu Sava film. Ta je bil leta 1978 pridružen Dopisni delavski univerzi v Ljubljani.
Pionir slovenske barvne fotografije
Kambič je bil med začetniki slovenske barvne fotografije. Svoje fotografije je objavljal več desetletij, od leta 1958 pa vse do leta 2013. Njegov fotografski opus obsega potopisne in umetniške fotografije, na katerih so pogosto upodobljeni slovenska pokrajina, arhitektura, kulturna dediščina in vsakdanje življenje.
Njegovo delo pa ni ostalo omejeno samo na fotografiranje. Bil je tudi izjemno ploden publicist in raziskovalec. Objavil je okoli petdeset obsežnejših in dvajset manjših publikacij, deset koledarjev ter približno štirideset razglednic. Leta 1974 je magistriral s področja zgodovine slovenske fotografije.
Njegov največji pomen je prav v raziskovanju zgodovine fotografije na Slovenskem. S svojim delom je iz pozabe ponovno priklical številne naše fotografske prvake in jih umestil v širši evropski in svetovni kontekst zgodovine fotografije.
Med osebnostmi, ki jih je raziskoval in predstavil javnosti, so bili dagerotipist Primož Škof iz Zaklanca pri Horjulu, Ernest Pogorelec, prvi poklicni ljubljanski fotograf s stalnim ateljejem, poklicna fotografa Jožef Erjavec iz Višnje Gore in Davorin Rovšek iz Moravč, pionir slovenske barvne fotografije Milan Klemenčič iz Ajdovščine, kamniška poklicna fotografa Franc in Stane Aparnik, celjski fotograf Josip Pelikan in številni drugi.
Posebno mesto v njegovem raziskovalnem delu je imel Janez Puhar iz Kranja, duhovnik, izumitelj in eden najpomembnejših pionirjev fotografije na Slovenskem. Puhar je bil nekaj časa tudi kaplan v Metliki, kjer je prijavil nekatere svoje najpomembnejše izume. Kambič je s svojim raziskovanjem pomembno pripomogel k temu, da je njegovo delo postalo širše poznano tudi zunaj ozkega kroga strokovnjakov.
Njegovo strokovno delo obsega več kot 200 člankov in predavanj, s katerimi je pomembno prispeval k popularizaciji in razumevanju zgodovine fotografije v Sloveniji.
Osebni spomin
S Kambičevim delom sem se prvič podrobneje srečal ob izdaji pesmi Otona Župančiča Mlado brezje v mesečini. Knjigo je opremil s svojimi fotografijami, ki jih je obdelal v posebni grafični tehniki. Njegovo delo me je pritegnilo in o njem sem želel govoriti z njegovim bratom Janezom Kambičem, ki je bil moj profesor matematike in ravnatelj Gimnazije Črnomelj. Profesor je bil do tega pogovora precej zadržan in hkrati zelo začuden, da poznam Mirkovo delo.
Takrat še nisem razumel, zakaj, saj nisem vedel, da je bil smatran za disidenta. Šele desetletja pozneje sem izvedel, da je bil moj poskus stika s Kambičem v času, ko je bil zaradi svoje preteklosti in raziskovalnega dela še vedno pod drobnogledom oblasti. Prav v tem obdobju je doživel tudi eno najtežjih povojnih preizkušenj.
Hišna preiskava in nedokončani doktorat
Kambič je svoje znanstvenoraziskovalno delo nadaljeval in pripravljal tudi doktorsko disertacijo. Vendar je bil ponovno izpostavljen političnim pritiskom. 2. novembra 1977 je doživel zelo grobo hišno preiskavo, sledila so zaslišanja in drugi pritiski. Delo na doktoratu je zaradi teh dogodkov zastalo, pozneje pa ga je zaradi vseh težav opustil.
Kljub temu ni prenehal raziskovati. Svoje ugotovitve je še naprej objavljal v številnih strokovnih in drugih glasilih ter predaval o zgodovini fotografije.
Med letoma 1984 in 1989 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predaval zgodovino fotografije. S tem je svoje znanje prenašal tudi na nove generacije in pomembno prispeval k uveljavitvi zgodovine fotografije kot resnega področja umetnostnozgodovinskega in kulturnozgodovinskega raziskovanja.
Razstava ob stoletnici rojstva
Njegov fotografski opus je bil predstavljen tudi po njegovi smrti. Leta 2019, ob stoletnici njegovega rojstva, je bila v Cekinovem gradu v Ljubljani postavljena razstava Tam pod Triglavom. Na njej je bil predstavljen izbor njegovih najljubših fotografij, s katerimi se je ponovno pokazala njegova posebna občutljivost za slovensko pokrajino, arhitekturo in ljudi.
Kambič je leta 1992 zahteval obnovo sodnega procesa, v katerem je bil po vojni obsojen. Postopek je bil obnovljen, obtožbe zoper njega pa so bile v celoti zavržene.
S tem je bilo, čeprav z več desetletji zamude, vsaj pravno popravljena eno od velikih krivic njegovega življenja. Toda izgubljenih let, prestanega zapora, zdravstvenih posledic in vseh ovir, ki jih je zaradi politične preteklosti doživljal pri svojem nadaljnjem delu, mu ni mogel vrniti nihče.
Mag. Mirko Kambič je zato mnogo več kot le ime v zgodovini slovenske fotografije. Bil je človek, ki je kljub hudim življenjskim preizkušnjam ostal zvest raziskovanju, umetnosti in kulturni dediščini. S svojim fotografskim delom je dokumentiral svet okoli sebe, s svojim zgodovinskim raziskovanjem pa je iz pozabe reševal ljudi in dosežke, brez katerih danes precej slabše razumemo razvoj fotografije na Slovenskem.
Njegov opus je tako dragocen dvojno: kot pričevanje o času, ki ga je fotografiral, in kot delo raziskovalca, ki je znal prepoznati vrednost fotografske dediščine ter jo približati prihodnjim rodovom.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
