Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sledi, ki jih sodobni človek pušča za sabo, se kopičijo in množijo v navidezno nevidnih krajih. Ogromna divja smetišča, ki jih občasno vidimo na televiziji, rastejo na obrobjih afriških, indijskih in južnoameriških velemest in se širijo po celotni vidni pokrajini, vedno višje gore civilizacijskega odpada preoblikujejo naravno veduto, širijo se kot peščene puščave.

Iz daljave, ko se po hitri cesti peljem proti predmestju Mexico Cityja, se na nadvozu odpre apokaliptičen razgled na valovito pogorje sivo-belih nanosov smeti, nad katerimi plavajo oblaki zadušljivega dima, kot bi se spuščala večerna megla na gorsko pokrajino. Jate ptic jadrajo nad drobnimi, komaj opaznimi človeškimi postavami, ki se z vrečami na ramenih vzpenjajo po vseh štirih na nevarne griče iz plazečih se in strupenih smeti.

Voznik mi pripoveduje o stotinah stanovalcev, ki živijo na teh divjih in nepreglednih smetiščih, preživljajo se s prekopavanjem, iskanjem in ločevanjem odpadkov, nabirajo plastiko, kovine, elektroniko, občasno izbrskajo drobno dragocenost, zlato uro, verižico, denarnico.

national geographic

Začasna bivališča si postavljajo iz zavrženih plastičnih vreč, odpadnega lesa in stare opeke, kar brez prestanka dovažajo veliki tovornjaki iz mesta, ki vse noči krožijo po ozkih ulicah in pobirajo tone smeti, ki jih tam puščajo ulični prodajalci spominkov in hrane, brezdomci in  turisti. To je sicer najbolj viden, a precej zanemarljiv izvor odpadkov, največji onesnaževalci so skoraj nevidni, skriti za visokimi tovarniškimi zidovi, predvsem predelovalna, prehranska in gradbena industrija.

Prebivalci smetišč se hranijo s tistim, kar najdejo, brskajo po bioloških odpadkih, kot tukaj lepo rečemo temu. Vsak dan kdo izgine, brez sledi, imena in spomina, preprosto se utopi v smeteh ali pa se z vrha utrga plaz odpadkov, ki zasuje zasilna bivališča pod sabo. Predvsem pa se tukaj, daleč od oči mesta in civilizacije, tako rekoč na njeni hrbtni strani, vsak dan poleg smrti, ki je tukaj doma, rojevajo tudi otroci, o katerih ne vemo nič. Pogosto jih vidim, je rekel voznik, ko prilezejo od nekod pod avtocestnimi nadvozi, včasih presekajo visoko žičnato ograjo, preplezajo bodečo žico, ki obdaja hitro cesto, ter bosi skočijo na pregret asfalt. Poskušajo ustaviti drveče tovornjake, avtobuse, hitre avtomobile, da bi se z njimi odpeljali nekam daleč.

Na senčni hotelski terasi na Cetinju, daleč od hrupnih in onesnaženih velemest, mi kolega, slavni hrvaški pisatelj, ob jutranji kavi reče, da kadar ima čas, prepisuje kratka sporočila iz svojega mobilnega telefona v računalnik, ker ga je strah, da bi jih zbrisal, če bi zamenjal ali izgubil telefon. Korespondenca, četudi kratka in priložnostna, je zanj preveč dragocena, da bi jo prepustil digitalni stihiji.

Pisatelj pravi, da lahko s pomočjo sporočila, obvestila, pozdrava ali čestitke, ki dnevno kapljajo v naše naprave, pozneje, morebiti čez desetletja, rekonstruira duha časa, ki se skriva v negotovem človeškem spominu. Vendar je to edino, kar zares imam.

Profimedia

Človeška civilizacija je svojevrstna oblika spominjanja, pomnjenja, raziskovanja in arhiviranja znanja, pomislimo samo na velike muzeje, galerije, knjižnice, univerze, ob njih pa v zadnjem času z veliko hitrostjo rastejo tudi megalomanski podatkovni centri, kjer se zbirajo, hranijo in predelujejo nevidni digitalni podatki, visokotehnološki obrati, ki se raztezajo na ogromnih površinah in za svoje delovanje požirajo enormne količine energije. Informacije so postale nova nafta.

Ljudje zdaj poleg fizičnih smeti, bioloških, komunalnih in mešanih odpadkov, ki jih na videz vestno ločujemo, proizvajamo tudi nevidne, digitalne odpadke. Vsako sekundo se množijo informacije, sporočila, elektronska pošta, fotografije, videi in polnijo se digitalna omrežja. Vedno več ljudi živi pozabljenih in zapuščenih na digitalnih smetiščih, skritih za nevidnimi zidovi in potopljenih v neskončne navidezne pokrajine. Tam služijo ali kradejo, sanjajo, trpijo in ljubijo, predvsem pa bežijo iz sveta, polnega smeti. Kdo bo ločil videz od resničnosti, zrnje od plevela?

Marko Vaupotič