Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Dr. Tone Ravnikar, zgodovinar in strokovnjak za srednji vek, se v svojem raziskovalnem delu že vrsto let posveča tudi zgodovini Šaleške doline. Rojen je v Ljubljani, otroštvo in šolska leta pa je preživel na Koroškem. Danes živi v Šoštanju, s krajem pa ga povezuje tudi dolgoletno raziskovanje njegove preteklosti. Je docent za srednjeveško zgodovino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter avtor številnih strokovnih in znanstvenih razprav in monografij.

Na dvorcu Gutenbuchel je pred kratkim s predavanjem osvetlil srednjeveško zgodovino Šoštanja in predstavil obdobje, v katerem je trg v razmeroma kratkem času doživel pomemben razvoj. Šoštanj, ki je nastal v drugi četrtini 14. stoletja, je v naslednjih desetletjih hitro pridobival na pomenu in se razvil v eno pomembnejših urbanih središč širšega območja.

Z njim smo se pogovarjali o tem, kako je Šoštanj v srednjem veku nastal, kdo so bili njegovi prebivalci in kakšno je bilo življenje v takratnem trgu.

Kakšen je bil Šoštanj v srednjem veku in kako pomemben je bil v primerjavi z drugimi kraji v Šaleški dolini?

»To je zelo splošno vprašanje in zato tudi precej kompleksno. Poskusil bom odgovoriti na kratko. Šoštanj je kot trg nastal relativno pozno, šele nekje v drugi četrtini 14. stoletja. To pomeni, da je po svojem nastanku za približno sto let zamujal, približno toliko je tudi mlajši od Velenja.

Pri nastanku Šoštanja je pomembno poudariti, da je za njim stala rodbina Celjskih grofov. Ti so si želeli ustvariti še en urbani center poleg trga Celje, ki so ga imeli relativno blizu. Šoštanj so zato ustrezno odprli s privilegiji, pravicami in drugimi ugodnostmi. Šoštanj je nato dobesedno eksplodiral in v približno stotih letih postal eden večjih in predvsem pomembnejših trgov na območju današnje slovenske Štajerske.«

Kdo so bili ljudje, ki so v srednjem veku tu živeli? Kako je izgledalo njihovo vsakdanje življenje in s čim so se ukvarjali?

»Konkretnih imen Šoštanjčanov nimamo veliko. Ime posameznega Šoštanjčana se pojavi le zelo poredko, običajno v povezavi s kakšno funkcijo, ki jo je opravljal. Poimensko poznamo nekaj pomembnejših srednjeveških prebivalcev, trških sodnikov, nekaj uradnikov na zemljiškem gospostvu, in to je bolj ali manj vse. Vemo pa, da so bili Šoštanjčani tipični tržani, ki so se ukvarjali predvsem z manjšimi obrtnimi dejavnostmi, ki so jim omogočale preživetje.

Verjetno so imeli že v tem času tudi kakšnega trgovca oziroma, kot se je takrat reklo, kramarja – torej trgovca na malo. Kakšnih večjih trgovcev oziroma trgovskih dejavnosti tukaj seveda ni bilo. V Šoštanju je bilo vedno tudi nekaj uradništva. Zanimivo pa je, da je bilo od 15. stoletja naprej vsaj 200 let tukaj vedno prisotnih tudi nekaj plemiških rodbin, ki so imele v Šoštanju svoje hiše oziroma tako imenovane stolpe. Pri tem besede »stolp« ne smemo razumeti preveč dobesedno in si predstavljati kakšnih posebej mogočnih stavb. Šlo je predvsem za to, da je bila stavba zidana iz kamna in ne iz lesa. To je bilo v tistem času pomembno.«

Kateri deli današnjega Šoštanja še skrivajo sledi srednjeveškega trga oziroma mesta?

»Šoštanjski Glavni trg. Ta ima še vedno v osnovi srednjeveško zasnovo, z razširitvijo, kjer so se odvijali sejmi. Od tod je cesta vodila čez Pako naprej proti Škalam in nato čez Graško goro proti Koroški, proti Slovenj Gradcu. Na drugi strani je cesta v Šoštanj oziroma iz Šoštanja vodila proti Savinjski dolini prek Lokovice.

Na vrhu Lokoviškega brega je bila tudi mitnica, kar je morda ena zanimivejših podrobnosti. Prav povezava med Savinjsko dolino in Koroško, v okviru katere je imel pomembno vlogo tudi Šoštanj, je bila ena ključnih strateških prednosti kraja. Tudi zaradi tega so imeli Celjski grofje tukaj svoj interes. Ko pa Celjski grofje izumrejo, je konec tudi tega zelo hitrega razvoja trga. Za nove deželne gospode, Habsburžane, je bil Šoštanj pač eden od trgov in ni bil več tako pomembna strateška točka.«

Česa pa danes o srednjeveškem Šoštanju pogosto ne razumemo oziroma česa o njem morda ne vemo dovolj?

»Težko bi rekel, česa ljudje ne vedo in bi morali vedeti. Sam si nekako domišljam, da vem vse, kar je mogoče o Šoštanju vedeti – kar je seveda precej domišljavo. Mogoče bi bilo vseeno treba poudariti, da je bil Šoštanj v prvih sto letih svojega obstoja izjemno privlačen kraj. Ne samo za okoliško prebivalstvo, ampak tudi za manjše plemstvo, ki se je priseljevalo v Šoštanj.

Seveda se niso priseljevali zato, ker bi bil Šoštanj sam po sebi tako privlačen, ampak zato, ker je ponujal možnosti za gospodarski razvoj, blagostanje in nenazadnje tudi za zaslužek. Prav ta izredna privlačnost Šoštanja, ki je nastala v prvih desetletjih njegovega razvoja in je bila v veliki meri posledica podpore Celjskih grofov, je tisto, česar se moramo zavedati. Ta podpora je Šoštanj dobesedno katapultirala med najpomembnejše trge, kakršni so bili na primer Rogatec, Slovenske Konjice, Žalec in drugi.«

Omenili ste tudi trgovce. Kakšno vlogo so imeli v srednjem veku? Kakšen pomen so imeli sejmi, gostilne in obrtniki?

»Seveda so obstajali. Trgovine si ne smemo predstavljati tako kot danes, ko imamo trgovske hiše, ki prek svojih poslovalnic oskrbujejo prebivalstvo. Takrat ni bilo tako. Večino trgovine je predstavljal obrtnik, ki je izdelek izdelal in ga nato tudi ponudil oziroma prodal. Bil je torej hkrati obrtnik in trgovec. V trgih poznamo dva tipa sejmov, ki sta obstajala tudi v Šoštanju. Prvi so bili tedenski sejmi, ki so bili zelo pomembni za vsakodnevni utrip kraja.

Na njih so kmetje ponujali svoje pridelke in drugo blago, svoje izdelke pa so prodajali tudi Šoštanjčani. Šlo je predvsem za trgovanje na malo in za trgovanje na krajše razdalje. Poleg tega je imel Šoštanj najbrž pravico tudi do enega ali dveh letnih sejmov. O tem smo sicer precej slabo obveščeni. Letni sejem pa je bil velik dogodek, ki je trajal več dni in je v kraj privabil trgovce od daleč. Ti so s seboj prinesli bolj eksotično blago oziroma stvari, ki jih v tem okolju ni bilo mogoče dobiti. Takšni sejmi so prinašali tudi precej več denarja.

Nanje so prihajali večji trgovci oziroma njihovi zastopniki, ki so potovali od sejma do sejma, prodajali, menjavali in ponujali različno blago. Tako imamo pravzaprav dva tipa sejmov in z njima tudi dve obliki trgovanja. Pravih trgovcev, ki bi se preživljali izključno s trgovino, pa v Šoštanju najbrž ni bilo veliko. Morda kakšen kramar, vendar je to težko z gotovostjo reči.«

Kdaj se je potem zgodilo, da je Šoštanj kot pomembno urbano središče Šaleške doline izgubil svoj pomen?

»Do velikega preobrata je prišlo po drugi svetovni vojni, z novim razvojem, ki je temeljil na energiji, elektriki in premogu, predvsem pa na razvoju Velenja. To je bil čas, ki ni bil naklonjen starim meščanskim središčem, starim meščanskim hišam in nenazadnje tudi stari meščanski družbi. Takrat se je razmerje dobesedno obrnilo na glavo. Pred tem, vse do druge svetovne vojne, je bil Šoštanj središče Šaleške doline.

Kako torej danes ohraniti vse, kar je ostalo od zgodovinskega Šoštanja, in poskrbeti, da bo zavest o njegovi dediščini živela tudi v prihodnje?

»Dnevi kulturne dediščine so zagotovo dobra spodbuda in popotnica za ohranjanje dediščine. Kako pa doseči, da bi to zavedanje bolj živelo med ljudmi? Veste, če bi imel odgovor na to vprašanje, bi verjetno dobil Nobelovo nagrado. Odgovora nimam. Vsekakor pa je to nekaj, kar je mogoče reševati samo na dolgi rok, ne na kratki. Problem ni samo v Šoštanju.

V Sloveniji imamo težavo, da se stvari, predvsem dediščina, pa tudi marsikaj drugega, kar zahteva dolgoročne rešitve, dolgoročen pristop in dolgoročna vlaganja, pogosto rešujejo v okviru štiriletnega mandata občinske uprave ali državne oblasti. Dokler bomo te probleme reševali na tak način, na vaše vprašanje pravzaprav nimamo odgovora.«