Goran Lukić: »Pritisk na delavce je vse močnejši«
Da se v družbi širi ciničen odnos do delavskih pravic, kot da so te veljale le nekoč, opozarja predsednik društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Dnevno se srečuje s primeri delavcev, ki ne dobijo izplačanih plač, ki jim podjetje ne plačuje prispevkov za socialna zavarovanja in ki imajo zaradi izkoriščanja trajno zaznamovana življenja.
Prepričan je, da je treba delavske pravice dojemati zelo preprosto in neposredno. »Tu so, da jih izkoristimo, ne da se jih sramujemo. O njih govorimo. Če bomo izkoriščevalskim delodajalcem povedali zanje, jih vprašali o nekem členu, se bodo začeli drugače vesti. Če bomo tiho v primerih verižnega in časovnega izkoriščanja, bodo svojo mejo izkoriščanja le še dvigovali, dokler se zaposleni ne bo sesul.«
»Nekaterim ljudem je težko živeti živeti v skladu z delavskimi pravicami. Preprosta rešitev je, da vanje verjamemo, jih spoštujemo in promoviramo. »Tega je premalo,« opozarja.
Na številnih področjih življenja so že izborjene pravice pogosto na udaru. Je tako tudi v primeru delavskih pravic?
Absolutno. Izborjene pravice so pogosto na spolzkem terenu, niso nekaj statičnega. Gre za pojem, ki je vedno znova pod vplivom pritiskov delodajalcev, podjetij. Je tudi pod pritiskom predstavnikov delodajalcev, ki želijo spremembe zakonodaje na ravni države. Zato se je za te pravice treba bojevati vedno znova.
Takšni in drugačni tako imenovani delodajalci, ki niso ravno v ponos tej besedi, skušajo od delavcev tako ali drugače iztrgati čim več ur dela, po drugi strani jim hočejo dati čim nižje plačilo. Na žalost v Delavski svetovalnici opažamo vzorec vedno močnejšega dnevnega pritiska na delavce. Ti imajo na eni strani na voljo premalo informacij, po drugi strani so podvrženi zelo visoki intenzivnosti dela.
Ali morda katere panoge še posebej izstopajo glede tega?
Močan pritisk na delavce opažamo v gradbeništvu, storitvah čiščenja, na področju storitvenih dejavnosti, kovinske dejavnosti … Normativi se v omenjenih panogah zvišujejo. Pogoji dela se slabšajo.
Katere so najpogostejše kršitve delovnopravne zakonodaje, ki jih opažate v Delavski svetovalnici?
Gre za neizplačila plač, neizplačila regresa, neizplačila zimskega regresa, in tako dalje … Delodajalci pogosto ne izplačujejo ustrezno nadur, nekateri jih dojemajo kar kot navadne delovne ure. Nadure pretvarjajo v druge postavke, na primer v potne stroške ali regrese, ki so nato fiktivni. Ustvarjalna žilica delodajalcev glede vsega omenjenega je izjemna.
Pod črto gre za izjemno težavo preobsežnega števila ur dela. Čeprav je v delavski zakonodaji jasno določeno, da polni delovni čas ne sme znašati več kot štirideset ur na teden in da neenakomerno razporejen ter začasno prerazporejen polni delovni čas ne več kot 56 ur na teden, je v številnih primerih število ur bistveno preseženo.
Težava niso le neizplačila nadur, ampak tudi zdravstvene težave. Te se nalagajo mesece, leta, nato sledita bolniška odsotnost in včasih celo invalidnost.
Kako se v zadnjih letih giba število kršitev delovnopravne zakonodaje? Jih je več ali manj?
V naši svetovalnici skoraj ves čas zvonijo telefoni, pri čemer ljudje poročajo o skoraj istih težavah. Vsak dan imamo nove in nove primere. Vsak primer je sicer treba pogledati v celoti in ugotoviti, kakšne so njegove značilnosti. A je zelo očitno, da število kršitev raste.
V večjem delu trga dela je to postalo priljubljen šport med neko skupino delodajalcev. Takšni delodajalci imajo zelo močen občutek, da inšpekcija ne bo izvedla nadzora, a če ga bo, bo morda izdala opozorilo. Zanašajo se tudi na to, da če bodo dobili kakšno globo, bodo pač ustanovili drugo podjetje.
Kako ocenjujete delo inšpektorjev, učinek opravljenih pregledov?
Število inšpektorjev se je v zadnjih letih povečalo. A ne želimo si le količine, ampak tudi kakovost. Pogrešamo, da bodo osebe, ki imajo na podlagi zakonodaje pooblastila, ta pooblastila tudi čim bolj učinkovito uporabile.
»V Sloveniji je preveč poudarka namenjenega spodbujanju, malikovanju in ščitenju proste gospodarske pobude. Veliko premalo poudarka je glede tega, kaj narediti za tiste, ki so izvzeti iz javnega diskurza glede zaščite pravic. Gre za invalide, prekarne delavce in druge ranljive osebe na trgu dela.«
V številnih primerih te osebe izdajajo le ureditvene odločbe, opozorila, nato čez teden pridejo nazaj in ugotavljajo, kaj je bilo postorjeno in kaj ne. Želimo si večjo strogost pri ukrepanju proti delodajalcem, da ne bi imeli občutka, da lahko ob opozorilih inšpekcije še naprej kršijo pravice.
Inšpekcija bi morala po takšnih delodajalcih že na začetku »udariti« vsaj z globami. A tega ne počne.
V zadnjem obdobju je bilo izpostavljenih več primerov izkoriščanja tujih delavcev. Kaj se dogaja na področju »uvoza« tuje delovne sile?
Na področju, na katerem bi nadzorne ustanove morale ugotoviti izkoriščanje delavcev, se to ni zgodilo. Na žalost se je zato zgodila prosta gospodarska pobuda, storitev posredovanja, zagotavljanja, obveščanja delodajalcev. Nastala je globalna trgovina z ljudmi, mreža posrednikov, ki se »prilepijo« na te delavce, vse od države, od koder prihajajo.
Preden pridejo v Slovenijo, so že zadolženi za deset tisoč evrov. Pri nas »pridejo v roke« delodajalcem, ki jih ne sprašujejo, ali lahko ostanejo na delu dvanajst ur, ampak to samoumevno pričakujejo. Ti delavci ne prinašajo socialnega »dumpinga«. Takšen in drugačen »dumping« ustvarjajo delodajalci, delavci morajo z njim živeti.
Upam si trditi, da ti delavci v povprečju mesečno delajo od 280 do tristo ur, imajo dolgove ter samocenzuro glede svojih pravic. Delodajalcem to ustreza, saj jim ni treba niti pritiskati nanje, saj takšna »mašinerija« deluje samodejno.
Nedavno je življenje, ko je delal, izgubil mlad fant, državljan Bosne in Hercegovine, ki domnevno ni bil prijavljen. Na Celjskem je februarja pri delu umrl štiridesetletni moški, državljan Kosova. Opozarjate, da je število smrtnih nezgod pri delu izjemno veliko.
Samo v prvih štirih mesecih letošnjega leta je življenje na delu izgubilo deset ljudi, lani je na delu življenje izgubilo šestnajst oseb. Grozno mi je, ko govorimo o številkah. Gre za tragedije, za ogromno izgubo družin preminulih.
Zadnja tragična zgodba mladega fanta, ki se je smrtno ponesrečil na delu, jasno kaže na pritiske. Ti delavci so v izjemno težkih okoliščinah, soočajo se z vedno višjimi življenjskimi stroški, med drugim najemnin in hrane. To tudi tuje delavce postavlja pred velik izziv, kako si mesečno zagotoviti ustrezna sredstva. Velikokrat delavci sprejmejo delo le zato, ker vedo, da morajo preživeti.
Veliko delavcev, ki pridejo delat v Slovenijo, je pahnjenih v okoliščine, ko preprosto ne vedo, kaj naj naredijo, da bodo preživeli. Iz meseca v mesec ne vedo, ali bodo dobili plačo in ali bodo lahko poravnali stroške. Velikokrat lahkoverno verjamejo delodajalcu, da naj »le še oddelajo tistih 250 ur«, nato bodo dobili plačilo. Prebijajo se iz meseca v mesec, še zdaleč nimajo dostojnega življenja. Teh primerov je vedno več.
Po drugi strani opozarjate na delovne kulte, poveličevanje lastnikov podjetij, ki pravijo, da ne gredo nikoli na dopust in živijo le za delo. Pravite, da so to tovarne izkoriščanja delavcev?
Ogromno izkušenj imam s takšnimi in z drugačnimi, tudi družinskimi podjetji, v katerih je pričakovano, da se zaposleni, tudi družinski člani, vedejo tako kot lastnik podjetja. Taki delodajalci menijo, da njihovi zaposleni v življenju nimajo lastnih želja in pričakovanj. Družinski člani vse to prevalijo na delavce, na zaposlene. Kot da morajo ti ustaviti svoje življenje, ne smejo več razmišljati o svojih družinah in morejo vse posvetiti življenju podjetja.
O tem se premalo govori. Po drugi strani je veliko govora o tem, kako pomembna so ta podjetja za gospodarski razvoj. A če slonijo na izkoriščanju delavcev, od katerih se pričakuje, da bodo delali po tristo ur mesečno, gre dobesedno za tovarne izkoriščanja.
Včasih so ljudje po opravljenem delovnem času verjetno lažje pustili delo v službi. Zdaj imamo na osebnih napravah službeno elektronsko pošto, ves čas smo dosegljivi. Kakšna so vaša opažanja glede uzakonjene pravice do odklopa?
Nekateri pridobljene pravice označujejo kot relikt socializma. Nekateri tudi na polni delovni čas, ki znaša osem ur na dan, gledajo s cinizmom, kot da je to veljalo le nekoč.
Glede tega je treba narediti preprosto potezo – treba je absolutno verjeti v to. Če je delovnik opredeljen za osem ur, to pomeni osem ur. Če je delovni čas opredeljen kot štirideset ur na teden, to pomeni točno to – štirideset ur tedensko.
Če imamo pravico do odklopa, imamo pravico do odklopa. Nič ni narobe, da se ljudje držijo teh pravic. Kvečjemu je narobe, da delodajalci tega ne spoštujejo, da delavce nadlegujejo po koncu delovnega časa in pričakujejo, da se bodo na njihov klic odzvali tudi v času bolniške.
Kakšen je vaš pogled na predlog interventnega zakona, ki med drugim predlaga študentski s. p., socialno kapico, spodbujanjem dela med upokojenci? So te rešitve dobre za ljudi?
Po eni strani bo najvišji sloj prebivalstva s tako imenovano socialno kapico na letni ravni ogromno privarčeval. V Delavski svetovalnici se po drugi strani že desetletje bojujemo za zvišanje nadomestil za delovne invalide, ki se poškodujejo na delovnem mestu. Kdor je bil na primer zaposlen dvajset ali več let, ima manj kot petsto evrov nadomestila.
»Kdor govori o razvojnem preboju, bi se moral najprej zavzeti za najbolj ranljive in ne za tiste, ki imajo že zdaj največ.«
Od predlagateljev, ki pravijo, da želijo dati moč ljudem, in se hvalijo, da delajo v dobrobit družbe ter se označujejo za zagovornike krščanskih vrednot, bi pričakoval, da ne bodo dajali odpustkov premožnim. Ampak da se bodo postavili za delavce, ki so več desetletij delali in so zaradi slabih delovnih pogojev postali invalidi. Kdor govori o razvojnem preboju, bi se moral najprej zavzeti za najbolj ranljive in ne za tiste, ki imajo že zdaj največ.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
