Slovo atleta, ki je rekorde izboljševal bos ali s sposojeno obutvijo
V 83. letu starosti je umrl dolgoletni član Atletskega društva Kladivar Celje Branko Vivod, nekdanji vrhunski skakalec v višino. Rodil se je 15. maja leta 1944 v Veliki Mislinji. Umrl je v soboto. V Novem tedniku smo ob koncu leta 2013 objavili daljši pogovor z njim.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pogreb bo v soboto ob 12. uri v Velenju.
V intervjuju iz leta 2013 preberite, kako je v otroštvu svojo spretnost pokazal s starimi smučmi, kaj ima s skokom v višino velenjska kinodvorana, in kako je jedilnico v internatu preoblikoval v telovadnico.
V pogovoru z Deanom Šustrom je opisal tudi, kako je bos postavil članski dvoranski republiški rekord, kakšno vez je imel s Fedorjem Gradišnikom, in kaj je bilo odločilno, da je skoraj zapustil atletiko.
Predober, da bi se lahko izognil Kladivarju
Kdo ga ne pozna, našega nasmejanega dolgina? Sivolas je zdaj Vivod, tudi zravnan ni več, kajti bolečine v hrbtenici so zelo nadležne. Še vedno pa odločno koraka po celjskih ulicah, pozdravlja nove in večne mladenke, ogovarja prijatelje in znance, jih vabi v kavarne, vinoteko. Na kavico, kozarček rujnega, džin tonik ali bambus, ki ga je še posebej rad srkal s svojim športnim vzornikom Stankom Lorgerjem.
Mislinjčan se je pred srednješolskim izobraževanjem preselil v Velenje, kasneje pa v Celje, saj je bil predober, da bi se lahko izognil tedaj enemu najmočnejših športnih kolektivov v državi, Atletskemu društvu Kladivar Celje. Rad pove, da se vsakodnevno z mislimi ustavi nekje po svetu in obudi lep spomin.
Kdaj ste spoznali, da lahko skočite zelo visoko?
Bilo je zgodaj, v osnovni šoli, ko smo igrali odbojko, ki je bila v mojem kraju priljubljena. Učitelj mi sicer ni bil naklonjen, a saj ni bilo niti čudno, ker sem bil okoren. Po drugi strani sem svojo spretnost dokazal s starimi smučmi. Pri desetih letih sem bil drugi na tekmovanju celotne osnovne šole. Tega ne morem pozabiti. Po smuku smo tekli tri kilometre, sledil je še slalom.
Zakaj ste se odpravili v Velenje?
Z revnima staršema nismo vedeli, katero srednjo šolo naj izberem. Želel sem se izučiti za avtomehanika, a je mama odvrnila, da bom vedno imel umazane roke. Svakov brat nam je svetoval, naj se preselim v velenjski internat, saj bom imel brezplačno hrano. »Fuzbal« mi ni ustrezal, malo sem plaval, nato sem se prijavil za tri discipline na srednješolskem atletskem tekmovanju. V skoku v višino sem bil drugi. V teku na 400 metrov pa sem premagal Zupanca, ki je že treniral atletiko. On je imel šprinterice, jaz sem bil bos. Lep čas me ni hotel poznati.
Kaj je bilo usodno, da ste se odločili za skok v višino?
Obisk velenjske kinodvorane. Vanjo sem rad zahajal. Pred filmom so prikazovali novice iz sveta. Osupnil sem, ko sem v počasnem posnetku gledal skok Valerija Brumla. Kasneje je legendarni Rus s tehniko straddle preskočil celo 228 cm, kar je bil izjemen svetovni rekord. Njegov slog sem začel oponašati.
Kako?
Hja, ni bilo enostavno. Naključje je narekovalo, da je v internatu iz jedilnice nastala telovadnica. Če sem bil popoldne v jami, sem dopoldne ob stojalih napel elastiko in skakal čez na tanke blazine. Poleti sem v zemljo zapičil fižolovki. Skakal sem kot opica, še najtežje je bilo pristajati na trdih tleh.
Leta 1972 je predsednik SFRJ Josip Broz Branku Vivodu podelil državno odlikovanje, srebrno zvezdo za zasluge za narod. Bloudkovo plaketo je prejel leta 2006, in sicer za pomemben prispevek k razvoju in popularizaciji določene športne panoge v Sloveniji.
Toda nekdo vas je moral opaziti … Kdaj se je to zgodilo?
Bil je miting ob rudarskem prazniku. Vedel sem, kdo je Stanko Lorger, Jožeta Brodnika, Romana Leška, Marjane Lubej in ostalih celjskih asov pa še nisem poznal. Cedile so se mi sline, ko sem jih gledal. Ne vem, ali me je kdo nagovoril ali sem se odločil sam, da stopim do sekretarja Kladivarja Draga Bedrača. Vprašal sem ga, če se lahko pridružim klubu. Čudno me je kot bosonogega 17-letnika premeril od pet do glave. Rekel mi je, naj mu dam svoj naslov. Po enem letu, ko sem na vse skupaj že pozabil, sem dobil vabilo za ogled tekme v Ljubljani. Po eni strani sem bil čisto nor od sreče, po drugi pa mi je bilo hudo, saj sem želel skakati. V torbo sem za vsak primer stlačil hlačke in majico. Avtobus je krenil izpred celjske Ojstrice. Lorger se je ogreval že na njem.
Sledil je prelomni trenutek vašega življenja, se strinjate?
Bo kar držalo. Bil sem pogumen. Vodilnega moža Kladivarja Fedorja Gradišnika so zelo spoštovali, celo bali so se ga. Sam pa sem pristopil in ga vprašal, če bi lahko nastopil. Njegov pogled je bil podoben kot Bedračev. In me je prijavil. Bil sem bos. Skakal sem in skakal, nasprotniki so odpadali, dokler nisem ostal sam. Gradišnik mi je dejal, naj zahtevam, da letvico dvignejo na 181 cm. Nisem imel pojma, zakaj. Višino sem preskočil v prvem poskusu, občinstvo pa je ploskalo. Še zdaj mi je toplo pri srcu, ko se spomnim, da mi je prvi čestital Stanko Lorger. Postavil sem članski dvoranski republiški rekord, ob tem tudi za mlajše in starejše mladince.
Začelo se je pravljično. Kako se je nadaljevalo?
Preselil sem se v Celje, v sobico na štadionu. Pustil sem rudarsko šolo. Najprej sem bil v tehnični šoli, nato v zlatarski. Večkrat sem bil povsem izmučen, dva treninga na dan sta terjala, da sem le ležal. V življenju je treba potrpeti, tega sem se na srečo hitro naučil.
Ste prvi Slovenec, ki vam je uspelo preskočiti dva metra. Danes se to ne zdi veliko …
Tedaj pa je to bil zvočni zid za »višinaše«. Leta 1962 je rekord znašal 191 cm, nakar sem ga v dobrem letu izboljšal za devet centimetrov. To je bila senzacija.
Resnično tega ni nihče pričakoval. V drugi polovici septembra 1963 je bilo v Celju okrajno prvenstvo, združeno z izbirno tekmo slovenskih mladincev pred pokalom republik. Vseeno je bila udeležba slaba, kar je bilo v Celjskem tedniku zapisano v podnaslovu, v naslovu pa Vivod – 2 m pri skoku v višino.
Za skoraj vse ima zasluge Fedor Gradišnik, ki je bil sprva moj trener. Od njega sem se naučil veliko. Bil je odločen, oster, toda pošten. Dobro sva se razumela. Nekega dne pa mi na treningu ni šlo nič od rok, ne pri zaletu ne pri odrivu in ne pri preskoku. Bil je slabe volje in mi je rekel, naj grem domov. Bil sem občutljiv fantek in sem bil užaljen. Čez 14 dni sem dobil vabilo za nastop v Modeni na troboju Italija – Švica – Jugoslavija. Skakal je še Đorđe Majtan, ki pa mu je pri doskoku počila mišica. Nesel sem ga na travo. Močno sem sočustvoval z njim, ob tem pa dobil neverjetno moč. Uspelo mi je postaviti državni rekord, 210 cm. Uradni napovedovalec je vpil, da so dolge noge najboljše v Jugoslaviji. Vsi so mi čestitali, bilo je noro.
Žal je bilo noro tudi v Beogradu. Imeli ste normo za olimpijske igre, toda v Tokio niste odpotovali. Žalostni?
Ne samo žalosten, nameraval sem pustiti atletiko. Imel sem A-normo. Hudo mi je bilo tudi zato, ker sem bil v Beogradu na pomerjanju uradnih oblačil olimpijske reprezentance. Dobil bi še potovalko, čevlje, še marsikaj. Bil sem še revež.
In če bi ponovili skok višje kot 210 cm, bi se uvrstili ...
Na peto mesto! To bi bila senzacija. Toda bil sem sposoben še za več. Mislim, da bi uspel. Toda nič za to. Skoraj tri desetletja kasneje sem se vrnil na Japonsko in osvojil bronasto medaljo na veteranskem tekmovanju. Ker sem se učil japonščino, sem malce presenetil televizijskega novinarja, ki me je vprašal, kako se tam počutim. Dejal sem, da sem srečen, kar sem po tridesetih letih čakanja le videl deželo vzhajajočega sonca in njene prijazne obraze.
Vivodov osebni rekord znaša 214 cm. Postavil ga je v Beogradu na finalu ekipnega prvenstva Jugoslavije 10. oktobra leta 1970. Toda v našo takratno prestolnico je pripotoval brez ustrezne obutve – šprinterice je pozabil doma. Preiskal je vse športne trgovine v središču mesta, a nič. Skok v višino zahteva odebeljen podplat. Vstopil je še v manjšo prodajalno, kjer so imeli obutev kot ulito zanj, z levim odrivnim čevljem. Toda! »Tedaj sem ugotovil, da nimam pri sebi skoraj nič denarja. Lastnika sem vprašal, če lahko zastavim Darwilovo uro, dokler zvečer ne prinesem denarja. Nič ni hotel, le zaželel mi je, naj dobro opravim.« Nato je Branko skočil kot nikdar prej in nikoli kasneje ...
Kako ste jih še šarmirali?
Japonke ali Japonce?
Za moške me ne zanima.
Seveda. Sekretarka prvenstva me je povabila na večerjo, kjer so bili tudi njeni šefi. V japonščini sem jo pobaral, kako je spala. In če je zadovoljna s čudovitim dnevom. Bil sem glavni na prvenstvu.
V to ne dvomim ...
Najprej so se tamkajšnji »budžovani« smejali, ko sem ji odprl vrata. Potem sem ji slekel plašč.
Tam je obratno.
Seveda. Ob široki mizi smo pili sake in pivo, ob vsakem srku pa so vzklikali »kanpai, Vivod san«. Tiste večerje zlepa ne bom pozabil. Leta 1999, ko sem v Kumamotu osvojil zlato medaljo, pa me je hostesa Harumi povabila na krasen izlet na precej oddaljeno gorovje Aso z največjim vulkanom na svetu, resda nedelujočim, s kraterjem, ki ima 159 kilometrov obsega. Ko sva sedla v hotel, je bil močan potres, a se ga nisem ustrašil, kajti tam je to nekaj povsem običajnega.
Kdaj ste bili najbolj veseli med svojo veteransko atletiko?
Leta 1989 sem v ameriškem Eugenu spoznal Johna Thomasa. Namreč mene so poimenovali »celjski Thomas«. Oba sva imela dokaj počasen zalet, nato pa zelo eksplozivno nadaljevanje. Spoznal sem tudi Dicka Fosburyja, očeta novega sloga, flopa, ki se imenuje po njem. Tedaj sem olimpijskega zmagovalca iz Mehike premagal in na mojo štartno številko se mi je podpisal in mi čestital. Spominek visi na moji steni. Pristopil je Thomas in rekel: »Pa ti si ga premagal s starim slogom!«
Leta 1972 je predsednik SFRJ Josip Broz Branku Vivodu podelil državno odlikovanje, srebrno zvezdo za zasluge za narod. Bloudkovo plaketo je prejel leta 2006, in sicer za pomemben prispevek k razvoju in popularizaciji določene športne panoge v Sloveniji.
Zakaj ste končali?
Bolečine v hrbtenici in kolenih so prehude. Težko hodim, stopala so trda. To so posledice težkih treningov ruskega sistema. Delal sem polpočepe z 200 kilogrami na ramenih, skakal s klopi na beton z 90 kilogrami ...
… in tudi zato odlično suvali kroglo, kar je neverjetno za skakalca!
Pa saj mi niso verjeli, da skačem v višino. Ko sem bil mlad, ni bil mačji kašelj s 93 kilogrami preskočiti 210 cm. Upoštevati morate, da so bili drugi časi. Višina je zahtevna disciplina. Bolj kot si utrujen, višje ti postavljajo letvico ...
S svojo dolgoletno ljubeznijo ste povezani v Velenju, z mladostno pa ste dobili hčer.
Bila je tedaj ljubezen, ki pa je kar hitro minila. Ljubezen do atletike je bila močnejša. Rodila se nama je Judita, ki živi v Antwerpnu. Moja vnukinja Celine je pri 13 letih preskočila 125 cm.
Kri ni voda?
Ah, nikakor!
Čas je za konec, toda finale mora biti ...
Celjske atletike brez Fedorja Gradišnika ne bi bilo. Bil je znova eden mojih slabih treningov. »Pusti, sedi,« je rekel, »trd si kot kur…v sladoledu«.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
