Primož Bregar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Štante je za svoj drugi celovečerec prejel vesno za najboljšo režijo, a priznanja niso edino merilo uspeha. Precej bolj ga zanima, ali se zgodbe, ki jih pripoveduje, dotaknejo gledalcev in jih spodbudijo k razmisleku. Z nami je spregovoril o pritisku po mednarodnem uspehu prvenca, sodelovanju z igralci, moški ranljivosti in zaskrbljujočih spremembah, ki jih opaža pri mlajših generacijah fantov. 

Izgubljeni sin je vaš drugi celovečerni film, na katerega smo po Posledicah čakali kar osem let. Zakaj ste se odločili prav za to zgodbo?

Scenarij za Izgubljenega sina sem pravzaprav napisal že precej pred Posledicami. Mislim, da sem zanj sredstva dobil že okoli leta 2012, potem pa sem projekt odložil in se lotil nečesa drugega. Ko sem končal Posledice in začel razmišljati o naslednjem filmu, sem se spomnil na ta scenarij. Poslal sem ga producentu, ki mu je bil projekt všeč, in tako smo začeli njegov razvoj.

V Posledicah spremljamo mlade fante, v Izgubljenem sinu pa odrasle moške, ki še vedno nosijo posledice svojega otroštva. Bi lahko rekli, da je Izgubljeni sin na neki način film o tem, kaj se zgodi s fanti iz Posledic, ko odrastejo?

Lahko, ja. Pravzaprav sem glavnemu liku celo dal isto ime, tako da med filmoma obstaja določena povezava. V Izgubljenem sinu na neki način nadaljujem isto zgodbo, le da jo tokrat pripovedujem iz perspektive odraslih ljudi.

Film je svetovno premiero doživel na Sarajevskem filmskem festivalu. Kako je bilo film prvič gledati z občinstvom iz drugega kulturnega okolja? Vas je njihov odziv presenetil?

Na začetku sem bil nekoliko na trnih prav zaradi kulturnih razlik. Gre za drug kulturni prostor in nikoli nisi povsem prepričan, ali bodo gledalci začutili določene situacije in odnose. Toda odzivi so bili zelo pozitivni. Zdelo se mi je, da je občinstvo film začutilo natanko tako, kot bi si kot režiser želel.

Ni bilo smeha na napačnih mestih ali odzivov, ki mi ne bi ustrezali. Tudi po projekciji so ljudje pristopali do mene, sodelavcev in igralcev ter nam dajali zelo pozitivne odzive. To ti da občutek, da si naredil nekaj dobrega.

Posledice so svetovno premiero doživele v Torontu in imele uspešno mednarodno pot. Ste zaradi njihovega uspeha pri drugem filmu čutili več samozavesti ali še večji pritisk?

Ko sem začel delati Izgubljenega sina, se s tem sploh nisem obremenjeval. Morda niti nisem povsem dojel uspeha Posledic. Zdelo se mi je, da je pač tako, da je super, in nisem čutil posebnega pritiska.

Drugače pa je bilo, ko smo film končali. Takrat začneš razmišljati o festivalih, ki se mi zdijo zelo pomembna odskočna deska za nadaljnjo distribucijo, tudi v Sloveniji. Pomembno je, da film svojo pot začne na mednarodnem festivalu, ki ima določeno težo.

Danes nastaja ogromno filmov in konkurenca je izjemna. Poleg tega je z drugim filmom nekoliko težje priti na večji festival kot s prvencem. Zato sem bil po koncu snemanja precej na trnih. Ko smo izvedeli, da smo sprejeti v Sarajevo, se mi je odvalil kamen od srca. Po Sarajevu so se začele odpirati tudi druge možnosti. Film je bil že prikazan na drugih festivalih, v naslednjih dveh mesecih pa nas čaka še kar nekaj festivalskih projekcij. Upam, da se bo ta pot nadaljevala tudi prihodnje leto.

Izgubljeni sin obravnava družinsko in medgeneracijsko nasilje, vendar ni zasnovan kot klasična socialna drama. Ste se za bolj dinamično pripoved odločili zato, da bi težko temo približali širšemu občinstvu?

Sam o filmu pravzaprav nisem razmišljal v žanrskih okvirih. Zame je to drama, pri kateri sem veliko razmišljal o gledalcu. Želim snemati filme, ki bodo pri gledalcih vzbudili odziv, predvsem pa filme, ki bi si jih tudi sam želel gledati.

Rad imam nekoliko bolj dinamične filme. Seveda gledam tudi počasnejše, vendar so mi načeloma bližje bolj dinamične pripovedi. Zato sem želel tudi Izgubljenega sina oblikovati tako, da bi ga videlo čim več ljudi in da jih ne bi že vnaprej odvrnila oznaka socialne drame. Poleg tega se mi zdi, da se takšna pripovedna oblika in vsebina filma zelo dobro dopolnjujeta. Vse skupaj se je razvilo precej organsko.

V filmih odpirate zahtevne, včasih tudi zelo boleče teme. Kje postavite mejo pri prikazovanju nasilja? Ste kdaj kakšen prizor izpustili, ker bi bil za gledalca preveč pretresljiv?

Danes nastaja toliko filmov, da smo tako rekoč že vse videli. Zato se sam bolj kot s tem, kaj pokazati, ukvarjam s tem, kako nekaj pokazati, ne da bi pri tem zlorabil temo.

Ne maram pretiravanja zgolj zaradi učinka, da bi gledalec rekel: »Vau, kaj pa je zdaj to?« Izogibam se stvarem, ki niso nujne za zgodbo oziroma ne prispevajo k njenemu razvoju. Če nečesa ni treba pokazati, tega preprosto ne pokažem.

Za Izgubljenega sina denimo nekateri pravijo, da je zelo nasilen film, čeprav v njem pravzaprav ne vidimo veliko eksplicitnega fizičnega nasilja. Predvsem je atmosfera zgrajena tako, da ima gledalec ves čas občutek nasilja oziroma njegove prisotnosti. Če pa se mi zdi, da je določen prizor pomemben za zgodbo, sem ga seveda pripravljen pokazati. Ne gre torej za to, da bi se določenim stvarem načeloma izogibal, ampak za vprašanje, ali so za film potrebne.

Jure Henigman in Nejc Cijan Garlatti v filmu igrata brata, med katerima je zapleten odnos, zaznamovan s skupno preteklostjo. Kaj ste iskali pri izbiri igralcev in koliko sta sama prispevala k oblikovanju likov?

Za Jureta sem že od začetka vedel, da si želim sodelovati z njim. Pravzaprav sem ga imel v mislih že v zadnjih fazah pisanja scenarija. Igralca za njegovega brata pa sem moral še poiskati. V ožjem izboru sta bila dva in na koncu sem se odločil za Nejca. Ne zato, ker bi bil drugi igralec slabši, ampak tudi zaradi fizične podobnosti. Vedel sem namreč že, kdo bo igral očeta, in pomembno se mi je zdelo, da so vsi trije tudi vizualno prepričljivi kot člani iste družine.

Kar zadeva oblikovanje likov, pa vedno delam zelo sodelovalno. Film je kolektivno delo in izbiram si sodelavce, ki lahko ustvarjalno prispevajo k projektu. Ne želim si igralcev, ki bi zgolj izpolnjevali moja navodila, kam naj se postavijo in kam naj pogledajo. Z igralci se zato ogromno pogovarjamo, raziskujemo teme in psihološko ozadje likov. Skupaj jih razvijamo precej globlje, kot so zapisani v scenariju. Njihov prispevek je zelo velik in dopuščam jim precej svobode.

Tudi scenarij zame ni nekaj svetega. Ne doživljam se kot nekega velikega scenarista. Scenarij je predvsem osnova za nadaljnje delo, najpomembnejše pa se mi zdi samo snemanje. Še med vajami spreminjamo ogromno stvari. Če imajo igralci boljšo idejo od tiste, ki sem jo zapisal, jo z veseljem sprejmem.

Tako Posledice kot Izgubljeni sin se ukvarjata z moškimi, ki svojih čustev pogosto ne znajo izraziti drugače kot skozi agresijo. Zakaj se kot režiser vračate prav k moški ranljivosti?

Mislim, da gre to vprašanje na neki način z roko v roki z ženskimi vprašanji v današnji družbi. Trenutno veliko pozornosti namenjamo položaju žensk, njihovi emancipaciji in osvetljevanju težav, s katerimi se soočajo, kar je seveda pomembno.

Hkrati pa se mi zdi, da moramo osvetliti tudi moški vidik, ki je bil zgodovinsko prav tako zanemarjen. Moška čustva so bila nedvomno zapostavljena, tako kot so bile ženske zapostavljene na drugih področjih. Mislim, da se ti dve vprašanji ne izključujeta, ampak lahko obstajata drugo ob drugem. Zato me ta tema zanima in sem se ji posvetil v obeh filmih.

Poleg režije delate tudi z mladimi s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Koliko pri ustvarjanju filmov črpate iz resničnih zgodb in izkušenj, s katerimi se srečujete pri svojem delu?

Mislim, da življenje nasploh vpliva na vsako ustvarjanje, tudi pri avtorjih, ki trdijo nasprotno. Sam v to, da je mogoče življenje in ustvarjanje popolnoma ločiti, ne verjamem. Vse, kar doživim, se me na neki način dotakne, me oblikuje in posledično vpliva tudi na moje delo.

Se pa zavestno izogibam temu, da bi konkretne zgodbe resničnih ljudi neposredno prenašal v filme. To se mi ne zdi pošteno do teh posameznikov. Na neki način bi jim ukradel del identitete in ga uporabil za svoje umetniško delo, ki bi ga potem predstavljal javnosti. To se mi zdi neetično.

Seveda pa me resnične zgodbe navdihujejo in posredno vplivajo na moje ustvarjanje.

Veliko govorimo o tem, da moramo fante naučiti izražati čustva in opustiti prepričanje, da »fantje ne jokajo«. Vi z mladimi dejansko delate. Se vam zdi, da so današnje generacije fantov v tem pogledu bolj odprte?

Bojim se, da se stvari celo obračajo v nasprotno smer. Ko sem pred osmimi leti delal Posledice, sem imel občutek, da fantje postajajo bolj senzibilni, bolj odprti, da imajo manj predsodkov in so bolj v stiku sami s sabo.

Danes pa se mi zdi, da se ta trend obrača. Rekel bi celo, da mladi v nekaterih pogledih postajajo bolj konservativni, kot so bili njihovi starši, morda celo bolj kot njihovi stari starši.

Ponovno prevzemajo določene vrednote iz časov, za katere smo mislili, da so že mimo in da se ne bodo več vrnili. Toda očitno se vračajo. To se mi zdi lahko tudi precej zaskrbljujoče.

Če pogledava še v prihodnost: že pripravljate naslednji film? Katere družbene teme vas trenutno dovolj vznemirjajo, da bi jih želeli prenesti na filmsko platno?

Scenarij za naslednji film že imam, čeprav ga še razvijam in izpopolnjujem. Projekt je trenutno v fazi, ko upam, da bomo dobili sredstva za produkcijo. Na enem od razpisov smo bili namreč že zavrnjeni.

Zgodba se ukvarja z odvzemom otrok iz družine, in sicer s perspektive socialne delavke, ki ta odvzem izvede. Torej gre ponovno za socialno temo, ki pa bo tokrat predstavljena nekoliko drugače kot v mojih prvih dveh filmih.

V družbi me zanima in tudi jezi marsikaj. Vendar niso vse teme primerne za film. Pri nekaterih je težava tudi v tem, da ni dovolj sredstev, da bi jih lahko prikazali na način, ki bi bil dovolj privlačen za gledalce.

Za zdaj se torej osredotočam na ta projekt, imam pa že tudi ideje za četrti film. Bomo videli.