Azra Pucko: »Naučila sem se, da nikoli ne bom mogla zadovoljiti vseh«
Organizatorka svetovnih plesnih prvenstev Azra Pucko iskreno o zahtevnem delu, pomanjkanju podpore slovenskemu plesu, življenju z možem Matjažem in osebnih odrekanjih. Razkriva, kaj jo najbolj izčrpava in zakaj kljub vsem izzivom vztraja v svetu plesa.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Azra že vrsto let živi za ples, čeprav danes njeno delo poteka predvsem v zakulisju velikih mednarodnih tekmovanj. Pred njo je nov organizacijski izziv, saj bo Podčetrtek med 21. in 30. novembrom gostil tri svetovna plesna prvenstva z več kot 3000 udeleženci. V pogovoru nam je zaupala, kaj jo pri delu najbolj osrečuje in kaj ji jemlje največ energije, zakaj meni, da slovenski plesalci niso dovolj cenjeni, ter kako z možem Matjažem usklajujeta zahtevno delo in zasebno življenje.
S plesom ste povezani že od otroštva. Svojo pot ste začeli kot plesalka, pozneje pa ste se uveljavili tudi kot koreografinja in pedagoginja. Danes ste predvsem v vlogi organizatorke velikih mednarodnih dogodkov. Kako se je skozi leta spreminjal vaš odnos do plesa? Kaj vas pri delu danes najbolj osrečuje in kaj vam jemlje največ energije?
Žal danes skoraj nič več ne koreografiram, saj za to preprosto ni časa. Pedagoginja sem pa bolj v pisarni, kjer vsakodnevno rešujem takšne in drugačne krizne situacije. (smeh) Danes sem predvsem organizatorka dogodkov in priznam, da se je s tem moj odnos do plesa precej spremenil. Ko sem bila koreografinja, sem bila osredotočena predvsem na svojo vizijo, na svoje plesalce, na koreografijo in na to, kako želim, da je moj končni izdelek videti. Imela sem svojo umetniško zgodbo, ki sem jo želela povedati skozi ples. Danes pa je moja naloga povsem drugačna. Danes moram razmišljati o vseh drugih. O plesalcih, trenerjih, sodnikih, organizacijski ekipi, obiskovalcih, partnerjih ... O tisočih ljudeh, ki imajo vsak svoja pričakovanja, želje in potrebe. In v vsem tem moram najti skupno pot, ki bo osrečila čim več ljudi.
To je včasih zelo naporno. Največ energije mi zagotovo jemljejo ljudje, ki vidijo samo sebe in mislijo, da se ves svet vrti okoli njih. Ki ne razumejo, da je za uspešno izvedbo takšnega dogodka potrebnega ogromno prilagajanja, sodelovanja in razumevanja. Ampak potem pride trenutek, ki odtehta vse. Ko vidim srečnega otroka, ki prvič stopi na veliki svetovni oder. Ko vidim plesalca, ki po letih treningov končno doseže svoj cilj. Ko nekdo osvoji naslov svetovnega prvaka in se mu v tistem trenutku uresničijo sanje. Takrat skoraj vedno jokam z njimi. (smeh) In veste kaj? Tega se nikoli ne naveličam.
Prav ti trenutki so razlog, da kljub vsemu stresu, neprespanim nočem in izzivom še vedno z enako strastjo počnem to, kar počnem. Ker vem, da s svojim delom ne ustvarjamo samo tekmovanj, ampak tudi trenutke, ki jih bodo ljudje nosili v srcu vse življenje.
Lani sva se pogovarjali pred svetovnim prvenstvom v Ljubljani, letos pa vas čaka nov velik organizacijski izziv v Podčetrtku. Kako danes gledate na lansko izkušnjo, kaj vas je najbolj presenetilo in kaj ste se iz nje naučili?
Vsako svetovno prvenstvo je zgodba zase in vsakič znova se naučim nekaj novega. Človek bi si mislil, da po vseh teh letih in številnih organiziranih tekmovanjih stvari postanejo lažje, bolj predvidljive, ampak v resnici ni tako. Lansko prvenstvo v Ljubljani je bilo zame še ena izjemna izkušnja, tako z organizacijskega kot osebnega vidika. Naučila sem se predvsem nekaj zelo pomembnega: da nikoli ne bom mogla zadovoljiti vseh. (smeh)
In če sem lahko malo hudomušna, ugotovila sem tudi, da smo Slovenci včasih najtrši oreh. (smeh) Pogosto imamo zelo visoka pričakovanja, hitro opazimo, kaj bi lahko bilo drugače, nekoliko težje pa vidimo, koliko dela, odrekanja in energije je v ozadju takega dogodka. Naučila sem se, da moram včasih sprejeti, da ne more biti vse popolno za vsakogar, in se osredotočiti na širšo sliko. Na tisoče zadovoljnih plesalcev, nepozabne trenutke in dejstvo, da smo v Slovenijo pripeljali svetovno plesno elito. To na koncu največ šteje.
Med 21. in 30. novembrom 2026 bo Podčetrtek utripal v ritmu svetovnega plesa. Slovenija bo v samo desetih dneh gostila kar tri svetovna prvenstva pod okriljem Mednarodne plesne organizacije IDO, na katerih bo nastopilo več kot 3.000 plesalcev z vsega sveta. Na domačem odru bodo svetovne naslove branili tudi številni slovenski prvaki, prvič v zgodovini prvenstev IDO v baletnih disciplinah pa bodo nastopile tudi slovenske predstavnice.
Letos bo Podčetrtek v desetih dneh gostil kar tri svetovna prvenstva in več kot 3000 plesalcev. Kaj bo po vašem mnenju največja posebnost letošnjega dogajanja? Katerih nastopov se sami najbolj veselite in kaj bi izpostavili kot razlog, da si prvenstva v živo ogledajo tudi tisti, ki sicer ne spremljajo tekmovalnega plesa?
Mislim, da je največja posebnost samo dejstvo, da bomo v desetih dneh na enem mestu gostili kar tri svetovna prvenstva in več kot 3000 plesalcev iz 34 držav. To je res izjemen organizacijski in športni dosežek, predvsem pa priložnost, da obiskovalci doživijo tri povsem različne plesne svetove. Osebno se najbolj veselim nastopov naših slovenskih reprezentantov, še posebej aktualnih svetovnih prvakov, ki bodo svoje naslove branili pred domačim občinstvom. To je za vsakega plesalca nekaj posebnega. Izjemno pa sem ponosna tudi na dejstvo, da bomo letos na svetovnem prvenstvu IDO v baletnih disciplinah prvič spremljali slovenske predstavnice. To je zame res lep mejnik. Sicer pa se najbolj veselim tistih nastopov, ki te preprosto pustijo brez besed. Ko pozabiš, da gledaš tekmovanje, in te koreografija tako prevzame, da te gane do solz ali pa ti od navdušenja požene mravljince po telesu.
In prav zato bi na prvenstva povabila tudi vse, ki sicer ne spremljajo tekmovalnega plesa. Vedno pravim, da ples nahrani dušo in srce. Ni treba poznati pravil, tehnik ali ocenjevalnih kriterijev, da lahko uživaš v vrhunskem nastopu. Še posebej priporočam obisk večernih finalov, ko se za naslove svetovnih prvakov pomeri šest najboljših v posamezni kategoriji. Takrat so na odru res najbolj dovršene koreografije, vzdušje v dvorani pa je neverjetno. In najboljše je, da vam ni treba ves dan sedeti v dvorani. Lahko pridete samo zvečer, na češnjico na vrhu torte. (smeh)
Slovenski plesalci že vrsto let dosegajo izjemne rezultate na svetovnih prvenstvih, a se zdi, da ples v javnosti še vedno nima takšnega priznanja kot nekateri drugi športi. Zakaj menite, da je tako? Se je v zadnjih letih kaj spremenilo in kaj bi si želeli za prihodnje generacije slovenskih plesalcev?
Mislim, da je ena naših največjih težav prav to, da nas ljudje še vedno nekako predalčkajo. Malo smo šport, malo smo umetnost. Vsi bi nas nekam uvrstili, nihče pa nas prav zares ne vzame za svoje. In posledično pogosto ostajamo nekje vmes, brez tiste jasne podpore in prepoznavnosti, ki si jo glede na rezultate zagotovo zaslužimo. Ples je izjemno zahteven šport, ki hkrati vključuje ogromno umetniške ustvarjalnosti. Naši plesalci trenirajo ure in ure, pogosto vsak dan, se odrekajo prostemu času, družine vlagajo ogromno energije in finančnih sredstev, rezultati pa so na svetovni ravni resnično izjemni. Pa vendar se o teh uspehih v javnosti govori bistveno premalo.
Velik del odgovornosti vidim tudi v medijski prepoznavnosti. Kako naj ljudje vedo, kaj se dogaja v slovenskem plesnem športu, če o naših uspehih skoraj nihče ne piše, jih ne objavlja ali posebej izpostavlja? Imamo svetovne prvake, evropske prvake, plesalce, ki sodijo v sam svetovni vrh, pa širša javnost pogosto sploh ne ve, da obstajajo. Zdi pa se mi, da se v zadnjem letu stvari vendarle nekoliko premikajo. Tudi sami se vse bolj trudimo, da ples približamo širši javnosti, da o njem govorimo glasneje in mu damo prostor, ki si ga zasluži. In prav organizacija tako velikih svetovnih prvenstev v Sloveniji je ena od priložnosti za to.
Za prihodnje generacije pa si predvsem želim, da jim ne bi bilo treba vedno znova dokazovati, da je ples enakovreden drugim športom. Da bi bili njihovi dosežki prepoznani, cenjeni in podprti. Da bi lahko mladi talenti razvijali svoje sposobnosti v okolju, ki jih spodbuja, namesto da se morajo poleg vseh treningov nenehno boriti še za osnovne pogoje. Predvsem pa si želim, da bi bili na naše plesalce kot država tako ponosni, kot smo ponosni na uspehe naših športnikov v drugih disciplinah. Ker si to resnično zaslužijo.
V najinem pogovoru ste omenili, da je bilo zelo težko pridobiti sponzorje in podporo za organizacijo svetovnega prvenstva. Je letos kaj drugače? Se vam zdi, da se ljudje in podjetja dovolj zavedajo, koliko dela, odrekanja in finančnih sredstev je potrebnih za uspehe, ki jih slovenski plesalci dosegajo v tujini?
Na žalost moram priznati, da se na tem področju ni prav veliko spremenilo. Pridobivanje sponzorjev in finančne podpore ostaja eden največjih izzivov pri organizaciji tako velikih mednarodnih dogodkov. Ljudje vidijo polno dvorano, čudovite nastope, medalje in nasmejane obraze, ne vidijo pa mesecev priprav, ogromne ekipe, logistike in stroškov.
Zelo sem hvaležna, da so ob nas ostali vsi naši dosedanji partnerji, ki nam zaupajo in nas podpirajo. Posebej bi izpostavila Slovensko turistično organizacijo z nacionalno znamko I feel Slovenia, Občino Podčetrtek in Turizem Podčetrtek, kjer imamo res izjemno podporo in sodelovanje. Prav zaradi njihove odprtosti lahko letos ustvarjamo tudi širšo zgodbo povezovanja športa in turizma. Za udeležence smo pripravili izlete in oglede lokalnih znamenitosti, zaradi prvenstva pa se bosta 28. novembra predčasno odprla podčetrško drsališče in adventni market. Seveda pa ne smem pozabiti naših zvestih partnerjev, to so Autodelta, Smartwater, Coca-Cola in Powerade.
Sicer si iskreno želim, da bi bilo takšne podpore še več. Včasih se mi zdi, da moramo za vsak evro podpore vložiti skoraj toliko energije kot v organizacijo samega prvenstva. (smeh) Ampak ostajam optimistična. Verjamem, da bomo z vsakim uspešno izpeljanim dogodkom, z večjo medijsko prepoznavnostjo in predvsem z rezultati naših plesalcev postopoma prepričali tudi nove partnerje, da je vredno vlagati v ples.
Z možem Matjažem sta povezana tudi poslovno, saj vam stoji ob strani pri številnih projektih. Kako vama uspeva usklajevati tako intenzivno delo z zasebnim življenjem?
Tako, da tega pravzaprav sploh ne ločujeva! (smeh) Pri naju sta delo in zasebno življenje tako močno prepleteni, da včasih sploh ne veva več, kje se eno konča in drugo začne. Mislim, da sva eden redkih parov, ki v resnici preživi cele dneve in vse dni v tednu skupaj. Skupaj delava, načrtujeva, rešujeva težave, sprejemava odločitve, potujeva ... in potem se zvečer doma še vedno pogovarjava o delu.
Ampak, iskreno, nama to ustreza. Oba resnično uživava v tem, kar počneva, in mislim, da je prav to ključnega pomena. Po vseh teh letih se tako dobro poznava, da pogosto že brez besed veva, kaj drugi misli, kaj potrebuje in kako se bo odzval v določenih okoliščinah. Vsak ima svoje prednosti in mislim, da se pri delu odlično dopolnjujeva. Seveda pridejo tudi naporni dnevi, ko sva oba utrujena, pod pritiskom in ko stvari ne gredo po načrtih. Ampak velika prednost je, da oba popolnoma razumeva, kaj drugi doživlja, ker sva skupaj v isti zgodbi.
Ne predstavljam si, da bi takšen tempo lahko živela z nekom, ki ne bi razumel mojega dela in vsega, kar pride zraven. Včasih se pošalim, da bi naju morali vprašati, kako nama uspeva biti toliko časa skupaj, ne da bi se drug drugega naveličala. Ampak očitno nama kar dobro uspeva.
Kdaj ste si nazadnje vzeli čas samo zase in kaj najraje počnete, kadar niste v plesni dvorani?
Joj, tega je pa že predolgo! (smeh) Ko sem prebrala to vprašanje, sem se obrnila k Matjažu in ga vprašala, kaj naj sploh odgovorim. Pa je rekel: »Napiši, da si si oktobra za rojstni dan vzela eno uro zase.« (smeh) In če sem čisto iskrena, ni prav daleč od resnice. Zadnji dve leti sta bili za naju izjemno intenzivni. Projekti, tekmovanja, organizacija, potovanja, nenehno usklajevanje in reševanje takšnih in drugačnih situacij ... Včasih imam občutek, da samo preskakujeva z enega velikega dogodka na drugega, vmes pa komaj najdeva čas, da zadihava. Če nisem v plesni dvorani, sem običajno v pisarni, za računalnikom ali na telefonu. Tako da je tistega pravega prostega časa trenutno res zelo malo.
Mislim, da si oba najbolj želiva predvsem nekaj miru. Da za nekaj dni odloživa telefone, ne razmišljava o urnikih, tekmovalcih, sodnikih in organizacijskih zapletih ter si preprosto vzameva čas drug za drugega. Resnično upam, da nama bo januarja končno uspelo pobegniti vsaj za en teden, nekam, kjer ne bo treba ničesar organizirati, načrtovati ali reševati. Da malo napolniva baterije in si nabereva novo energijo. Čeprav, kolikor se poznam, bom verjetno že po nekaj dneh začela razmišljati, kaj vse bi lahko še naredili in izboljšali na naslednjem tekmovanju.
Ampak tokrat si res obljubljam, da bom poskusila vsaj malo izklopiti. Ker tudi midva potrebujeva kakšen trenutek samo zase.