Marta Zore o tem, zakaj se je umaknila z velikih odrov in kaj počne danes
Marta Zore je v ekskluzivnem intervjuju razkrila razloge za umik z velikih odrov, spregovorila je o življenju mame samohranilke, odnosu s sinom in novih glasbenih načrtih.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Marta Zore, ena najbolj prepoznavnih slovenskih pevk devetdesetih let, se pripravlja na novo glasbeno poglavje. Pevka, ki je s skladbo Še si tu leta 1995 osvojila slovensko občinstvo, je bila v zadnjih letih manj prisotna na velikih odrih, a glasbe nikoli ni opustila. V ekskluzivnem pogovoru nam je razkrila, zakaj se je umaknila iz središča medijske pozornosti, kako je kot mama samohranilka usklajevala materinstvo in glasbeno kariero ter s čim se ukvarja danes. Spregovorila je tudi o svojem 28-letnem sinu, s katerim sta izjemno povezana, in načrtih za novo glasbeno ustvarjanje.
Pred začetkom pogovora ste omenili, da imate kar natrpan urnik ...
Veliko imam učencev petja, potem imam z njimi nastope, snemam in ustvarjam svoje skladbe. Vse se zelo prepleta. Ti urniki so, bog se usmili, res. Recimo, zdaj grem v Kranj, kjer imam pevce do osmih zvečer. Potem so ob koncih tedna nastopi, tako da je kar norišnica. Vmes pa moram seveda ustvarjati, delati in vaditi. Še dobro, da je sin že velik.
Marta Zore o začetkih glasbene kariere: »Ogromno kilometrine sem imela že, ko sem šla na festival s pesmijo »Še si tu«. Nisem kar prišla iz svoje dnevne sobe na festival, ampak sem bila že zelo utrjena.«
Veliko je govora o vrnitvi, ampak v resnici se iz glasbe sploh niste umaknili, kajne?
Ne. Mogoče sem se umaknila v smislu, da nisem bila na velikih odrih ali imela velikih koncertov. V resnici pa veliko nastopam, ves čas sem prisotna in ves čas delam. Kot zanimivost lahko povem tudi to, da sem čisto tako, za zraven, ustvarila celotno gledališko predstavo, scenarij, glasbo, vse. V njej igrava z Gojcem in do zdaj sva imela že 50 gledaliških predstav. Tudi to sem naredila čisto za hec …
Glasba pa je seveda glavna. Imam krasne pevce, ki jih učim in pripravljam na nastope, predvsem pa zdaj sama ustvarjam svoje nove skladbe. Tega se zelo veselim, ker je že skrajni čas.
Zakaj ste se umaknili z odrov? Ste imeli za to kakšen poseben razlog?
Tako je prišlo. Konec koncev je otrok odraščal in zahteval veliko energije. Moj sin je zdaj že odrasel. S tem je veliko dela. To vedo vse mame samohranilke. Preživeti v Sloveniji je že izziv zase, z glasbo pa sploh. Vmes sem ves čas ustvarjala in imam pravzaprav pripravljeno ogromno glasbe, ki samo čaka na pravi trenutek, da jo začnemo snemati. Zdaj se je to začelo in delamo.
Medtem se je seveda tudi glasbena scena zelo spremenila. Zdaj vse deluje čisto drugače kot včasih. Družbenih omrežij še nisem osvojila, in ker ne želim izgubljati preveč časa s tem, sem našla pomoč. Včasih si imel založbo, ki je povedala, kaj moraš storiti, danes sta pozornost in promocija razpršeni na prafaktorje, sam si svoja deklica za vse.
Celo pri mladih pevcih, ki jih učim petja, opažam, da imajo mnogi odpor do pretiranega ukvarjanja z družbenimi omrežji. Na splošno pa opažam, da mnogi preveč poudarka namenjajo vizualni podobi in da bi radi vse dosegli zelo hitro. Ko mi kdo želi pokazati kakšno skladbo, vedno rečem: »Ne, ne bom gledala videospota. Samo glasbo mi predvajaj, da jo slišim.«
Seveda je na koncu pomembna celotna predstavitev, ampak najprej naj vokal in glasba stojita tako kot treba. Marsikomu bi rekla: »Daj, zapri se še za eno leto v sobo in malo vadi.« To smo večkrat videli tudi na kakšnih festivalih, ko je bila studijska verzija skladbe brezhibna, na nastopu v živo pa potem nič ni zvenelo kot treba …
Mladim vedno govorim: »Ne hitite, saj se vam ne mudi tako zelo. Raje še malo vadite, izpilite se, obrusite se. Pojdite v bližnje lokale, pojte tam, pojte sorodnikom ali komurkoli drugemu, da se malo navadite in natrenirate, potem pa pojdite nastopat na večje odre.«
Marta Zore o današnji glasbeni sceni: »Na splošno pa opažam, da mnogi preveč poudarka namenjajo vizualni podobi in da bi radi vse dosegli zelo hitro. Ko mi kdo želi pokazati kakšno skladbo, vedno rečem: »Ne, ne bom gledala videospota. Samo glasbo mi predvajaj, da jo slišim.««
Omenili ste, da snemate tudi nove videospote ...
Zdaj najprej pripravljamo vse za skladbo »Le s teboj«. Snemamo jo na novo, priprave že potekajo in imam krasno ekipo glasbenikov. To skladbo velikokrat pojem tudi na poročnih obredih. Tam jo izvajam počasneje in je veliko bolj čustvena, veliko lepše pride do izraza. Zato sem se odločila, da jo posnamem še enkrat. Zato sem tudi v oddaji povabila pevce, ker bodo v refrenu peli z menoj, nastopili pa bodo tudi v videospotu. Tako jih lahko tudi prek vas povabim k sodelovanju. Kdor je star od 8 pa do 30 let, naj se kar prijavi na vaše uredništvo s pripisom: Petje z Marto Zore (smeh).
Seveda pa ne pripravljam samo te prenove stare skladbe, ampak tudi nove pesmi. Tudi te bodo baladne, vendar nekoliko bolj energične. Še vedno pa v tem slogu.
Pesem »Še si tu« je stara že 31 let, toliko je minilo od vaše zmage. Vas preseneča, da je po treh desetletjih še vedno takšna uspešnica? To sicer velja tudi za druge vaše pesmi.
Zelo zanimivo je, ja. Praktično ne mine teden, da me ne bi kdo ustavil v trgovini, na ulici in mi rekel: »O, veste, tista vaša pesem …« Opažam, da moje pesmi ljudje od približno tridesetega leta starosti naprej še vedno vsi poznajo. Očitno je šlo za kombinacijo spevnosti, melodičnosti, mogoče tudi glasu in besedila. Vse skupaj se je ujelo, tukaj so se stvari sestavile.
Mogoče je razlika med skladbama »Še si tu« in »Le s teboj« ter sodobno produkcijo v tem, da imata moji skladbi zelo izrazito melodijo. Pojem dolge tone, držim glas. Ravno to je danes redko. Prvič je malo izrazitih melodij, drugič pa ne slišiš pevca, da bi držal en ton, ker je to težko. Dolg ton moraš znati držati. Temu se spretno izogibajo in potem je cel kup uspešnic, ki so si pravzaprav zelo podobne. Veliko je okraševanja, ritmiziranja, ni pa melodije, ni tona. Tega manjka.
Nekatere melodije so preprosto večne, kajne?
Mislim, da imamo ljudje radi tisto, kar si zapomnimo, melodijo, neko temo. Težava sodobne glasbe je mogoče malo v tem, da si jo težko zapomniš, ker ni nekih izrazitih tem in melodij. Moje pesmi so si ljudje očitno zapomnili. Mogoče je malo pripomogla tudi barva glasu ali kaj vem. Tudi po videzu me prepoznajo. Še vedno hodim naokrog s tisto črno baretko in vsi vedo, kdo sem.
V devetdesetih ste nastopali tudi po zahodni Evropi in Skandinaviji. To so bili veliki odri, tudi v Sloveniji ste osvojili največje. Čeprav ste še vedno dejavni v glasbi, danes delate drugače. Pogrešate medijski vrvež? Prej ste omenili, da vam je bilo všeč, ko ste leta 1995 postali tako priljubljeni.
Seveda, pogrešam. Zato se pa veselim, ker snemam. Rada imam nastope, takšne in drugačne, majhne in velike. Kar veliko let sem z bendom nastopala na ladjah. Nekaj let sem živela v Skandinaviji in igrali smo vsako noč. Ob sedmih zvečer smo začeli in ob enih ali dveh končali. Na ladjah smo igrali celo trikrat na dan. Včasih tudi po tri mesece nisem stopila z ladje. To so bile ladje na linijah med Švedsko in Finsko, pa tudi čisto na severu, kjer je moja pevska služba potekala kar ob polarnem siju (smeh). Igrali smo od desetih dopoldne do dvanajstih, potem od štirih popoldne do šestih, ob tako imenovanem »tea timeu«, nato pa od sedmih zvečer še vso noč. Tako smo delali več let, brez premora. Edini premor je bil, ko si prevozil vse tiste kilometre čez zahodno Evropo do Skandinavije.
Igrali smo po vsej Evropi, ne samo po Skandinaviji, ampak po vseh teh državah zahodne Evrope. Začeli pa smo tako, da smo najprej igrali po Sloveniji, na Obali, potem pa še po vsej hrvaški obali. Takrat smo bili še v skupni državi. Igrali smo v Internacional klubu Poreč in tako naprej. Ogromno kilometrine sem imela že, ko sem šla na festival s pesmijo »Še si tu«. Nisem kar prišla iz svoje dnevne sobe na festival, ampak sem bila že zelo utrjena.
Tako da ja, pogrešam oziroma lahko rečem, da se veselim. Zdaj je bilo neko obdobje, ko sem mirovala in bolj ustvarjala doma, že kar precej let je, odkar je odrasel tudi moj otrok. Zdaj pa sledi nadaljevanje, ki se ga veselim. Zelo veliko vadim in komaj čakam.
Večkrat ste že omenili sina. Koliko je zdaj star, približno 28 let? Pred leti sem brala, da ste ga tudi malo učili petja. Se ga je prijelo?
28, da. S sinom imava dogovor, da sem v zvezi s tem čisto tiho. Boste že videli.
Aha, vidim, kam gre ta odgovor.
Tako sva dogovorjena. Obljubila sem mu, da o tem ne bom nič govorila (smeh).
Sta pa zelo povezana, kajne? Tega nista nikoli skrivala.
Midva sva sorodni duši. Povezana sva, da. Med drugim igram tarok, imamo ekipo in že enajst let igramo. Vsako leto na silvestrovo pa imamo podelitev pokalov, tudi sama imam več kot enega … V tej »klapi« smo jaz, moja sestra, njen partner in moj sin. S sinom se dobro razumeva in zelo podpirava drug drugega. Priporočam, delati otroke (smeh).
Marta Zore o umiku z velikih odrov in materinstvu: »Konec koncev je otrok odraščal in zahteval veliko energije. Moj sin je zdaj že odrasel. S tem je veliko dela. To vedo vse mame samohranilke. Preživeti v Sloveniji je že izziv zase, z glasbo pa sploh.«
Omenili ste tarok. Kaj še počnete poleg tega? Glasba je seveda največja sprostitev, ampak kaj delate, ko se ne ukvarjate z njo?
Igram pink ponk (namizni tenis). To zelo rada igram in mi je v veliko veselje. Če le vreme in kondicija dopuščata, rada skačem tudi po naših hribih. Zadnjič smo s kolegi skočili tudi na morje v Premanturo. Prebrala sem, da se tam sprehajajo divji prašiči, pa sem rekla: »Saj to verjetno ni tako hudo, najbrž nikjer nobenega ne vidiš.« Potem pa, ko smo zvečer sedeli zunaj v restavraciji, se je le dva metra stran od nas mirno sprehodila cela čreda divjih prašičev. Zdaj sem ugotovila, da jih na Visu in Lastovu ni, ker sta otoka tako daleč, da pujsi do tja ne morejo priplavati, zato grem samo še tja (smeh).
V življenju ste sprejeli kar nekaj odločitev in imeli zelo razgibano življenje, tako zasebno kot glasbeno. Bi v teh »tridesetih« letih kaj spremenili?
Ničesar ne bi spreminjala. Preizkusila sem se tudi v operi, kjer sem pela glavne vloge. Kar sem si želela, sem poskusila. To je bila fantastična izkušnja, ampak sem po uspešnih vlogah preprosto zapustila ta svet, ker sem ugotovila, da tam nisem v polnosti jaz. Kot glasbenica potrebujem bistveno več svobode, ki mi jo daje drugačna glasba, pa naj bo to pop, džez ali karkoli drugega. Nič mi ni žal.
Tudi zasebno sem sprejemala kar pogumne odločitve in vse je bilo tako, kot je treba.
Se zavedate svoje priljubljenosti, ki je v Sloveniji še vedno prisotna po vseh teh letih?
To opazim, ko hodim na nastope, in moram reči, da me preseneča. Seveda je človeku prijetno, ampak kar ne moreš verjeti, da te še vedno vsi poznajo, da poznajo tvoje skladbe. Res je čarobno. Takrat, po zmagi na festivalu s pesmijo »Še si tu«, nisem imela niti najmanjšega občutka, da bi lahko bilo tako. Niti sanjalo se mi ni. Ko zdaj prideš na nastop in vidiš, da cela dvorana s teboj prepeva tvoje pesmi, si vsakič znova rečeš: »Ojoj!« Moram reči, da je to res lep občutek. To je tisto, kar si želiš, česar je glasbenik najbolj vesel. Saj ne delaš samo za svoje veselje. Če veš, da te pesmi živijo med ljudmi in da jih poznajo, je to tisto najlepše.
Lahko nove pesmi pričakujemo po novem letu?
Po novem letu, da. Mislim, da spomladi. Zdaj bomo delali tudi videospot za »Le s teboj«, ob tem pa seveda pripravljamo že nove pesmi.
Imate v načrtu nov album ali boste izdajali posamezne pesmi?
Posamezne pesmi. V miru, eno po eno … (smeh)
Preberite tudi:
