Ko nas ne moti več, da nas kdo ne mara, dobimo pravo supermoč
Koliko naših odločitev usmerja strah pred neodobravanjem drugih? Spoznajte, kako okrepiti zaupanje vase in zaživeti bolj svobodno, pristno in po svojih merilih.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Predstavljajte si, koliko svobodneje bi živeli, če nas ne bi več omejevala možnost, da nekomu ne bomo všeč. Če bi lahko brez notranjega nemira izrazili svoje mnenje, sprejeli odločitev, ki je drugi ne odobravajo, ali preprosto dovolili, da ima nekdo o nas slabo mnenje. Kaj vse bi se spremenilo, če ne bi več čutili potrebe, da si pridobimo odobravanje drugih? Bi lahko rekli, da je to ena najdragocenejših oblik osebne svobode?
PREBERITE TUDI:
Svoboda se začne tam, kjer se konča potreba po odobravanju
Nikoli ne bomo všeč vsem. Ne glede na to, kako prijazni, pošteni, sposobni ali obzirni smo, se bodo vedno našli posamezniki, ki jim naša osebnost, prepričanja, način življenja ali odločitve ne bodo ustrezali. Včasih bodo imeli za to povsem razumljive razloge, drugič nas bodo napačno presodili, včasih pa si preprosto ne bomo ustrezali. To je neizogiben del odnosov.
Kljub temu se lahko precejšen del našega vedenja vrti okoli prizadevanja, da bi preprečili prav takšne odzive. Preden izrazimo mnenje, pomislimo, ali bomo koga razočarali. Preden postavimo mejo, razmišljamo, ali bomo izpadli sebični. Ko opazimo, da je nekdo do nas zadržan, začnemo iskati razloge in načine, kako bi si pridobili njegovo naklonjenost.
Toda predstavljajmo si, da bi vse to lahko opustili. Da bi znali sprejeti tudi povsem jasno sporočilo »ne maram te«, ne da bi se nam zamajala predstava o sebi. Da bi sprejeli, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja o nas, nam pa ni treba živeti tako, da bi si pridobili njegovo odobravanje.
Če oziroma ko dosežemo nekaj takega, se nam odpre veliko več možnosti, kot si jih sploh upamo domišljati.
Kaj vse pridobimo, ko si dovolimo biti tudi nevšečni?
Najprej pridobimo svobodo odločanja. Kolikokrat se odločimo za nekaj, kar nam pravzaprav ne ustreza, ker se želimo izogniti neodobravanju? Sprejmemo dodatno obveznost, čeprav smo že preobremenjeni. Udeležimo se srečanja, na katerega si ne želimo. Vztrajamo pri načrtih, ki nas ne veselijo, ker bi sprememba utegnila koga razočarati.
Ko lahko prenesemo tuje razočaranje, pa se naš prostor odločanja razširi. Pri presoji začnemo večjo težo pripisovati svojim potrebam, zmožnostim in vrednotam. Še vedno upoštevamo druge, vendar njihovo zadovoljstvo ni več samoumevno pomembnejše od našega.
Podobno se spremeni naša sposobnost izražanja. V pogovoru si lažje dovolimo povedati, kaj zares mislimo, tudi kadar pričakujemo nestrinjanje. Ni nam treba omiliti vsakega stališča, se pridružiti večinskemu mnenju ali zamolčati nečesa pomembnega zgolj zato, da bi ohranili naklonjenost sogovornikov.
Takšna svoboda nam omogoča tudi več poguma. Če je naš glavni cilj, da ne bomo deležni negativnih odzivov, bomo previdnejši pri vsem, kar nas izpostavlja presoji. Težje bomo predstavili nenavadno zamisel, zamenjali poklic, začeli ustvarjati ali javno zagovarjali nekaj, v kar verjamemo. Pripravljenost, da bomo komu morda nevšečni, odstrani eno od ovir, ki nas zadržujejo pred takšnimi koraki.
Pomembna sprememba se zgodi tudi v odnosih. Kadar si nenehno prizadevamo za odobravanje, lahko drugim kažemo predvsem tiste dele sebe, za katere pričakujemo, da jih bodo sprejeli. Sčasoma je lahko vse težje ugotoviti, kje se končajo naše resnične želje in začnejo pričakovanja okolice.
Ko si dovolimo biti bolj pristni, postanejo tudi odnosi jasnejši. Lažje prepoznamo, s kom se lahko odkrito pogovarjamo, kje so naše meje in v katerih odnosih se počutimo sprejete. Nekatera nesoglasja bodo zaradi tega izrazitejša, vendar bomo imeli več možnosti za odnose, v katerih nam ni treba nenehno igrati vloge, ki jo od nas pričakujejo drugi.
In končno pridobimo nekaj, kar je v vsakdanjem življenju izjemno dragoceno - več notranjega miru. Pomislimo, koliko energije lahko porabimo za premlevanje pogovorov, razbiranje skritih pomenov sporočil in ugibanje, kaj si nekdo misli o nas. Koliko časa namenimo dogodkom, ki so za drugo osebo morda že zdavnaj zaključeni?
Ko sprejmemo, da nimamo nadzora nad tujimi občutki in presojami, nam ni več treba razreševati vsakega negativnega vtisa. Svojo pozornost lahko namenimo odnosom, nalogam in odločitvam, ki so za nas resnično pomembni.
Tuje mnenje je informacija, ne razsodba o naši vrednosti
Ena najpomembnejših sposobnosti, ki jih potrebujemo za takšno svobodo, je razločevanje med tem, kar drugi povedo o nas, in tem, kar je prava resnica o nas.
Če nam nekdo reče, da smo sebični, imamo na voljo več možnosti. Lahko njegovo oceno nemudoma sprejmemo in začnemo dvomiti o sebi. Lahko jo užaljeno zavrnemo in sogovornika razglasimo za krivičnega. Lahko pa jo obravnavamo kot informacijo, ki jo je treba preveriti.
Kaj konkretno smo storili? Ali smo zanemarili pomembno obveznost do druge osebe? Smo ravnali neobzirno? Ali pa smo zgolj zavrnili prošnjo, ki je nismo mogli ali želeli izpolniti? Je sogovornik navedel dejstva ali predvsem izrazil svoje razočaranje?
Takšna presoja zahteva nekaj čustvene distance. Kadar nas kritika močno prizadene, se lahko naša pozornost hitro preusmeri od vsebine povedanega k vprašanju, kaj to pomeni za našo vrednost. Toda tudi zelo neprijetna kritika je lahko delno utemeljena, povsem neutemeljena ali pa vsebuje nekaj koristnih opažanj in veliko osebnih interpretacij.
Koristno je razlikovati tudi med oceno posameznega ravnanja in oceno celotne osebnosti. Če smo se v določeni situaciji vedli neprijazno, lahko to priznamo in popravimo. Iz tega še ne sledi, da smo neprijazni kot oseba. Če se nekdo ne strinja z našo odločitvijo, njegovo nestrinjanje samo po sebi ne pove, ali je bila odločitev dobra.
Bolj ko znamo tuje odzive presojati na tak način, manj smo odvisni od tega, ali so pozitivni ali negativni. Pohvala nas lahko razveseli, ne da bi postala edini dokaz naše sposobnosti. Kritika nas lahko spodbudi k razmisleku, ne da bi porušila našo samopodobo. Nenaklonjenost pa lahko sprejmemo tudi brez potrebe, da bi ugotovili, kako jo odpraviti.
Notranja trdnost raste iz poznavanja lastnih vrednot
Kako pa sploh razvijemo dovolj zaupanja vase, da tuja presoja ne odloča več o našem počutju in ravnanju?
Pomembno izhodišče je, da vemo, kaj nam je zares pomembno. Če nimamo jasnih lastnih meril, se bomo pri presojanju svojih odločitev veliko lažje oprli na odzive okolice. Odobravanje nam bo dajalo občutek, da ravnamo prav, neodobravanje pa bo vzbujalo dvom.
Zato je koristno razmisliti, katere vrednote želimo uresničevati v vsakdanjem življenju. Morda so to poštenost, odgovornost, ustvarjalnost, svoboda, zvestoba, prijaznost ali pogum. Pomembno je, da jih znamo povezati s konkretnim vedenjem.
Če nam je denimo pomembna poštenost, se lahko vprašamo, ali smo v pogovoru povedali resnico in spoštovali sogovornika. Če cenimo odgovornost, presodimo, ali smo izpolnili svoje obveznosti. Če nam je pomembna osebna svoboda, razmislimo, ali smo odločitev sprejeli zavestno ali predvsem zato, da bi se izognili neodobravanju.
Tako postopoma gradimo notranja merila, s katerimi lahko ocenjujemo svoje ravnanje tudi takrat, ko odzivi drugih niso spodbudni. Pri tem je pomembno, da vrednot ne uporabljamo kot opravičilo za vsako svojo odločitev. Prav nasprotno, pomagajo nam prepoznati tudi trenutke, ko nismo ravnali skladno s tem, kar zagovarjamo.
S tem je povezano tudi samosprejemanje. Če svojo vrednost pogojujemo s tem, da smo vedno prijetni, uspešni, razumni ali priljubljeni, bo vsaka negativna ocena ogrozila nekaj bistvenega. Stabilnejši odnos do sebe lahko razvijamo, ko priznamo, da imamo poleg sposobnosti tudi pomanjkljivosti, da delamo napake in da se lahko spreminjamo, ne da bi morali zaradi vsake napake razvrednotiti sebe.
Kako razvijemo sposobnost, da mirno prenesemo tujo nenaklonjenost?
Poznavanje lastnih vrednot in razumsko sprejemanje dejstva, da ne moremo biti všeč vsem, sta pomembni izhodišči. Vendar lahko kljub temu ob neodobravanju občutimo močan nemir. Prav zato je treba novo držo razvijati tudi skozi konkretne izkušnje.
Naučimo se prenesti neprijeten občutek, preden ukrepamo
Predstavljajmo si, da zavrnemo prošnjo prijatelja, ki se odzove z očitnim razočaranjem. Morda nas takoj preplavi nelagodje. Začnemo razmišljati, ali bi morali svojo odločitev spremeniti, ponuditi dodatno razlago ali se opravičiti.
V takšnem trenutku lahko zavestno odložimo odziv. Nekaj časa opazujemo, kaj se dogaja v nas: napetost, občutek krivde, skrb, da se bo odnos poslabšal. Občutkov nam ni treba zanikati ali se prepričevati, da so neutemeljeni. Dovolimo si jih doživeti, ne da bi zaradi njih nemudoma ukrepali.
To je ena od osnov psihološke fleksibilnosti, sposobnosti, da svoje vedenje usmerjamo v skladu z vrednotami tudi ob neprijetnih mislih in občutkih. V vsakdanjem življenju lahko to pomeni nekaj zelo preprostega: občutimo nelagodje, ker smo nekoga razočarali, vendar zaradi tega še ne spremenimo odločitve, za katero imamo dobre razloge.
Opustimo navado, da moramo takoj popraviti vtis
Kadar nam je pomembno odobravanje drugih, lahko razvijemo številne drobne navade, s katerimi skušamo preprečiti negativno presojo. Pretirano pojasnjujemo svoje odločitve, večkrat preverjamo, ali je sogovornik užaljen, pošiljamo dodatna sporočila ali se opravičujemo tudi takrat, ko nismo storili ničesar napačnega.
Takšno vedenje pogosto prinese hitro olajšanje. Če nam sogovornik zagotovi, da je vse v redu, se pomirimo. Toda ob naslednjem podobnem dogodku lahko znova začutimo enako potrebo po potrditvi.
Zato lahko začnemo vaditi drugačen odziv. Ko svojo odločitev jasno in spoštljivo pojasnimo, se ustavimo. Ne dodajamo novih argumentov zgolj zato, ker sogovornik ni zadovoljen. Ne iščemo dodatnih zagotovil, da nas še vedno ceni.
Pomembno je, da razlikujemo med potrebnim pojasnilom in pojasnjevanjem, s katerim skušamo predvsem odpraviti lastno nelagodje. V odnosih imamo odgovornost, da komuniciramo razumljivo in pošteno, nimamo pa vedno možnosti doseči, da bodo drugi z našimi odločitvami zadovoljni.
Postopoma si nabirajmo izkušnje z neodobravanjem
Eden od načinov zmanjševanja strahu pred neprijetnimi situacijami je postopno izpostavljanje tistemu, čemur se običajno izogibamo. Takšen pristop se uporablja tudi v vedenjski terapiji, kjer z novimi izkušnjami preverjamo pričakovanja o tem, kaj se bo zgodilo, če se soočimo z nečim, kar nas vznemirja.
V vsakdanjih odnosih lahko začnemo z majhnimi koraki. V pogovoru izrazimo drugačno mnenje, ne da bi ga takoj omilili. Zavrnemo manjšo prošnjo, kadar imamo za to dober razlog. Izberemo dejavnost, ki nam je všeč, čeprav se drugi nad njo ne navdušujejo.
Pred takšno situacijo se lahko vprašamo, česa se pravzaprav bojimo. Morda pričakujemo, da bo sogovornik jezen, da se bomo počutili nevzdržno krive ali da bo odnos zaradi nestrinjanja trajno poškodovan.
Po izkušnji preverimo, kaj se je zares zgodilo. Kako se je odzval sogovornik? Kako dolgo je trajalo naše nelagodje? Ali smo ga lahko prenesli brez dodatnega opravičevanja? In če je bil odziv res negativen, ali smo kljub temu zmogli nadaljevati dan?
Pri takšnem učenju je posebej pomembno spoznanje, da se ni treba vsakič izogniti neprijetnemu izidu. Lahko se zgodi, da bo nekdo dejansko razočaran ali jezen. Dragocena izkušnja je tudi ta, da takšen odziv zmoremo prenesti in da zaradi njega ni nujno treba opustiti svojih meja.
Ločimo dejstva od svojih razlag
Velik del našega nelagodja ob tujih odzivih nastane zaradi pomena, ki jim ga pripišemo. Če se nekdo na naše sporočilo odzove kratko, lahko sklepamo, da je jezen. Če nas ne povabi na druženje, lahko pomislimo, da nas ne mara. Če kritizira naš predlog, lahko njegovo pripombo razumemo kot dokaz, da nas ne spoštuje.
Pri tem si lahko pomagamo s tremi vprašanji: Kaj dejansko vem? Kaj zgolj predvidevam? Katere druge razlage so še mogoče?
Takšna presoja nam omogoča, da se odzivamo na informacije, ki jih imamo, namesto na najneugodnejše razlage, ki jih ustvarimo sami. Če ugotovimo, da je nekdo do nas res nenaklonjen, pa lahko naredimo še korak naprej in se vprašamo, ali moramo glede tega sploh karkoli storiti.
Včasih bo smiseln pogovor, še posebej če gre za pomemben odnos ali nesporazum, ki ga želimo razrešiti. Drugič bo dovolj, da sprejmemo obstoj drugačnega pogleda in svojo pozornost usmerimo drugam.
Svojo vrednost preverjajmo pri sebi, ne pri odzivih okolice
Za trajnejšo spremembo potrebujemo izkušnjo, da lahko zaupamo lastni presoji. Pri tem pomaga, če si redno vzamemo nekaj časa za razmislek o svojih odločitvah in ravnanju.
Ob koncu dneva se lahko vprašamo, kdaj smo ravnali skladno s svojimi vrednotami, kdaj smo se prilagodili predvsem zaradi strahu pred neodobravanjem in kaj bi prihodnjič želeli narediti drugače. Koristno je prepoznati tudi primere, ko smo sprejeli upravičeno kritiko, popravili napako ali vztrajali pri odločitvi, čeprav ni bila priljubljena.
S tem utrjujemo zaupanje, ki temelji na poznavanju sebe in lastnega ravnanja. Postopoma lahko razvijemo bolj uravnoteženo predstavo o svojih sposobnostih, omejitvah in značaju. Ni nam treba biti brezhibni, da bi se lahko spoštovali, niti priljubljeni, da bi svoje življenje doživljali kot vredno.
Največja sprememba je, da si lahko dovolimo živeti po svoje
Sposobnost sprejemanja tuje nenaklonjenosti se verjetno nikoli ne bo razvila do točke, ko nas nobena zavrnitev ne bo več prizadela. Mnenja bližnjih nam bodo upravičeno pomenila več kot mnenja bežnih znancev, pomembni odnosi pa bodo še vedno zahtevali pozornost, prilagajanje in pripravljenost na pogovor.
Toda ko se utrdimo v zavedanju lastne vrednosti, poznamo svoje vrednote in znamo objektivneje presojati odzive drugih, se lahko bistveno spremeni naš odnos do neodobravanja. Neprijeten občutek ne odloča več samodejno o tem, kaj bomo storili. Tuje mnenje postane ena od informacij, ki jih lahko upoštevamo, ne pa merilo, po katerem moramo oblikovati svoje življenje.
Prav to pa je ena najpomembnejših oblik osebne svobode - čeprav nekdo o nas misli slabo, se z nami ne strinja ali nas preprosto ne mara, lahko temu navkljub ostanemo mirni v svoji presoji. Kadar imamo razlog za spremembo, jo lahko naredimo, kadar ga nimamo, pa enostavno nadaljujemo svojo pot. Na tak način se pred nami odre veliko več prostora za življenje, kakršnega si zares želimo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.