Saša Avsenika v Argentini presenetili triletniki, ki govorijo slovensko
Sašo Avsenik nam je zaupal, kaj ga je med slovenskimi rojaki v Argentini najbolj ganilo in zakaj je njihov obisk pomenil veliko več kot le glasbeni dogodek.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ansambel Saša Avsenika je prvič nastopil v Argentini, kjer je med tamkajšnjo slovensko skupnostjo doživel izjemno topel sprejem. Čeprav so glasbeniki pred odhodom že intenzivno pripravljali program za Stožice, jih je trinajsturni let iz Frankfurta v Buenos Aires popeljal v teden novih poznanstev, čustvenih srečanj in odkrivanja življenja daleč od doma.
»Posebnih pričakovanj nisem imel, saj smo v polnem teku s programom in pripravami na Stožice, izkušenj z Južno Ameriko in Argentino pa še nisem imel. Pustili smo se presenetiti. Iz Frankfurta smo v Buenos Aires leteli 13 ur in let je bil prijeten. Tam pa smo bili zelo lepo sprejeti med slovenskimi Argentinci,« nam je po prihodu iz Argentine povedal Sašo Avsenik. Ta se namreč skupaj z ansamblom pospešeno pripravlja na razprodani decembrski koncert Zimska pravljica v dvorani Stožice.
Slovensko so se z njimi pogovarjali tudi triletni otroci
Gostitelji so poskrbeli, da so glasbeniki spoznali argentinske okuse, hkrati pa so jim s slovensko kulinariko pričarali tudi občutek domačnosti. Še večje presenečenje jih je čakalo med pogovori z rojaki. »Pripravili so nam nekaj svojih značilnih jedi in sladic, postregli pa tudi s slovensko kulinariko, kot da bi jedli doma.«
Posebej ganljivo je bilo slišati slovensko besedo med najmlajšimi. »Najbolj nas je presenetila njihova slovenščina, ki je bila, kot da bi se v Sloveniji pogovarjal s Primorci. Pozna se izgovarjava h-ja, g-ja, saj se poza vpliv španskega jezika na njihov govor. Vendar so se z nami v slovenščini pogovarjali tudi triletni otroci. Tako da smo bili res ganjeni in presenečeni nad njihovo zmožnostjo komuniciranja v slovenščini.«
Med obiskom so spoznavali tudi prostore, v katerih se slovenska skupnost srečuje in povezuje. Kot je povedal Sašo, imajo v Buenos Airesu šest slovenskih domov, sami pa so obiskali štiri večje. O svojem gostovanju so v slovenščini spregovorili tudi na tamkajšnji radijski postaji.
»Nekateri so na naš koncert prileteli celo iz 1600 kilometrov oddaljenih krajev na jugu in severu države.«
»Cela skupnost je zaživela«
Šele med obiskom je zares začutil, da njihov prihod za gostitelje pomeni precej več kot priložnost za obisk koncerta. Priprave in druženje so povezali tudi ljudi, ki jih v skupnosti že dolgo ni bilo. »Predvsem sem še bolj dojel, kaj jim je naš prihod sploh pomenil. Dal jim je močan razlog, da so obiskali svojo skupnost, da so se povezali in dobili skupen cilj in nalogo: preživeti ta teden v čim bolj slovenskem duhu.«
Prav ta odziv je nanj naredil poseben vtis. »Cela skupnost je zaživela. Vrnilo in pridružilo se je veliko tistih, ki jih že dolga leta ni bilo. Zdi se mi, da ni šlo zgolj za zabavo, temveč predvsem za skupnost, da so imeli spet novo motivacijo in nov cilj za povezovanje.« Koliko jim je nastop pomenil, so pokazale tudi razdalje, ki so jih bili nekateri pripravljeni premagati. Po Saševih besedah so posamezni obiskovalci na koncert prileteli celo iz 1600 kilometrov oddaljenih krajev na jugu in severu Argentine.
Med srečanji z rojaki so izvedeli tudi več o življenjskih poteh, ki so njihove družine pripeljale v Argentino. Sašu je v spominu ostalo predvsem pripovedovanje o tem, kdo je lahko odšel skupaj in kdo je moral bližnje pustiti za seboj.
»Zanimivo mi je bilo, kako so poudarjali, da je Kanada sprejela samo mlade pare, tukaj v Argentino pa so lahko prišle cele družine. Tudi dedki in babice. Nekateri so torej prišli z vso družino, drugi brez staršev, nekateri predvsem v čisto nov začetek.«
Pri pesmi Slovenija, od kod lepote tvoje so zapeli vsi
Prvi koncert so odigrali v kulturni hiši Usina del Arte. Sašo je ob tem posebej hvaležen organizatorjema Marku Selanu in Binetu Magistru, Tini Vodnik, veleposlanici Republike Slovenije v Argentinski republiki, Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter vsem drugim, ki so omogočili nastop na tem prizorišču. Med občinstvom so bili veleposlaniki, predstavniki drugih kultur in številni obiskovalci, povezani s slovensko skupnostjo. Vzdušje je bilo izjemno že ob prihodu ansambla na oder, prva skladba pa je dokončno povezala glasbenike in dvorano.
»Videlo se je, da so zelo uživali pri Golici, ki je bila prva skladba. Že ko je ansambel prišel na oder, so ljudje vriskali in se veselili. Po prvih taktih se je čutilo, da bo to nepozaben večer tako pod odrom kot na njem. Pri pesmi Slovenija, od kod lepote tvoje so zapeli vsi. Posebna je bila tudi skladba Pastirček, saj jim je približala zvok, ki so ga dotlej večinoma poznali le s posnetkov, v večini pa ga še nikoli niso slišali v živo.«
»Ko danes gledam nazaj na ta teden, ki smo ga preživeli v Argentini, sem imel občutek, da sem bil med Slovenci, s katerimi sem se lahko veselil. Zelo mi je bilo všeč, da so imeli vsi dober smisel za humor.«
Prvi pogled na Buenos Aires ga je prestrašil
Poleg nastopov je bilo nekaj časa tudi za raziskovanje. Prvi vtis ob vožnji z letališča skozi revne mestne četrti je bil za Saša velik kulturni šok. Pozneje je spoznal še drugačne podobe mesta, od sodobnejših predelov do zelenega okolja ob reki, kjer so se odpravili na izlet s čolnom. Presenetile so ga številne ograje okoli posestev in kabli, ki visijo s stavb. Ob prihodu v hotel so dobili tudi opozorilo, naj po šesti uri ne hodijo ven, vendar sam poudarja, da izkušnja ni bila tako neprijetna, kot bi lahko sklepali po tem nasvetu.
Na previdnost jih je spomnil še dogodek s fotografom. »Našemu fotografu je policistka, ki ga je videla, da fotografira, svetovala, da naj trdno drži fotoaparat, da mu ga ne vzamejo. Je drugače, kot je v Evropi. Vseeno pa je prevladala prijetna izkušnja.«
Med raziskovanjem Argentine so spoznavali tudi tamkajšnjo kulinariko, posebej pa jim je ostal v spominu značilni asado. »Moram omeniti, da se pozna, da sta zelo dostopna rdeče vino in meso, tega smo kar veliko jedli. Predstavili so nam tudi asado žar, ki temelji na tem, da se žerjavica pripravlja posebej, nato pa se jo z lopatko razporedijo pod meso. Zrezki so bili res mehki in meso zelo kakovostno.«
A najlepši spomini ostajajo povezani z ljudmi, njihovim humorjem in občutkom bližine, ki so ga ustvarili tako daleč od Slovenije. »Ko danes gledam nazaj na ta teden, ki smo ga preživeli v Argentini, sem imel občutek, da sem bil med Slovenci, s katerimi sem se lahko veselil. Zelo mi je bilo všeč, da so imeli vsi dober smisel za humor. Dobro smo se razumeli in se radi pohecali.«
