Move TV

© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 9 min.

Tina Kraljič: »Upreti bi se morali sistemu, kaj pa drugega?"


nascas
Maja Oderlap
21. 11. 2026, 05.00
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Intervju z mladim dekletom, ki sta jo v Velenje pripeljala klarinet in ljubezen. Že dolgo se mi ni neznana oseba tako hitro usedla v srce kot Tina.

Emce-faca-Tina1.jpg
Naš čas
eMCe faca: Tina

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

Ta punca, Tinka planinka, je tako duhovita, prijetno sarkastična in ravno prav pikra, da jo moraš imeti rad … Pa saj že vemo, kje se skriva strup (smeh).

Sogovornica je sicer naravna lepotica, a ne moreš kaj, da ne bi opazil, da ima tudi zelo izrazito modno žilico, je zelo kreativna, sposobna in luštna oseba – na zunaj in, še pomembneje, znotraj. Skozi pogovor sva se ves čas vračali k resnim temam, časi so pač takšni … In čeprav mogoče danes vidi pred sabo tudi tem(n)o, sem prepričana, da bo njena svetloba tista, ki bo vedno zmagala.

Začniva na začetku, pri otroštvu na Dolenjskem …

»Prihajam iz Segonj, to je občina Škocjan, torej osrčje Dolenjske. Pri mojih petih letih smo se priselili z Gorenjske, in takrat je bil jezik kdaj kar problem. S sestro dvojčico, s katero sva seveda skupaj hodili v vrtec, nisva poznali besed.

Recimo, enkrat je vzgojiteljica spraševala, kdo bo »kolbico«? Sestra pravi ne, jaz pa, da ja. In kaj sem dobila? Bedro, piščančje (smeh). Sicer so naju pa otroci lepo sprejeli, še vedno imam dobre prijatelje iz osnovne šole.«

Imaš torej sestro dvojčico, tako da si vedno imela družbo.

»Ja, pa ne samo njo, trije otroci smo. Imam tri leta starejšega brata. Odraščanje na podeželju imam v lepem spominu. Zunaj smo bili ves čas, brcali žogo, na cesti igrali nogomet, izdelovali bunkerje v gozdu. S sestro sva se igrali z barbikami, z bratom sva sestavljala legokocke.«

V Velenje te je prvič pripeljal klarinet, drugič pa ljubezen …

»Ja, moj učitelj za klarinet na nižji glasbeni šoli je zelo navijal, da pridem sem. Na informativnih mi je bilo takoj simpatično. Šla sem pogledat tudi v Ljubljano, a je bila na tisti točki zame še prevelika. Takoj me je vleklo to mesto, Velenje.«

Kako se pa spominjaš prvih tednov?

»Na začetku je bilo težko, uporabljala sem Google Maps, da sem prišla do gimnazije, do trgovine. Hodila sem na umetniško – smer glasba. Prišla sem sama, pri petnajstih, to zna biti kar osamljeno. Vsa čast staršema, da sta mi zaupala. Potem si pa itak hitro najdeš družbo.«

Preberite še

Si prišla kdaj v eMCe?

»V prvem letniku sva s Katrino šli ‚prej na bus‘ z informatike, torej sva špricali in prišli na kavo. Počutila sem se tako: ‚Ooo, kir otrok sem js tule‘. Hkrati pa ta občutek, kako je dobro biti tu. Zanimivi so se mi zdeli ljudje, niso me odvrnili. Iz tistega časa se spomnim Sešla.

Naslednjič sem prišla pa precej kasneje, na Plays. Takrat sem pa že prišla z Martinom, nekam sva prisedla, in čeprav nisem poznala nikogar, je bil občutek čisto domač. Nihče me ni gledal postrani, v smislu, kaj delaš tu, ampak prej pridi, prisedi.«

Kako pa si izdelovala šolo, glede na to, da si zelo mlada in brez nadzora živela stran od doma?

»Pri petnajstih sem morala imeti kar ‚pošlihtano‘ v glavi, ja. Potrebna je bila disciplina, ki je nekateri še danes nimajo. Ko enkrat staršev ni zraven, si odvisen sam od sebe. Sama sem se morala spraviti, da sem vadila instrument zjutraj, po šoli, zvečer.

Nihče me ni nadziral in itak sem slišala za Velenje, koliko je tam trave, recimo, da je dogajanje kar živalsko (smeh). In je bilo malo skrbi, kaj bo z mano, če pridem v tako družbo, če zabredem, ampak nisem. Je šlo lepo čez, na koncu sem vse uredila, tudi če sem kako noč prežurala (smeh).«

Kakšno pa je naše mesto skozi tvoje oči?

»V zadnjem obdobju ga vidim malo drugače, ker tudi živim drugače, drugje. Sončno mesto, to mi najprej pade na pamet, prijetno, športno. Športa sem res precej opazila. Vse lahko opraviš peš, narava je blizu, jezero je fajn točka. Ko imaš avto, imaš hribe blizu.

Že v srednji šoli mi je priraslo k srcu in sem jokala kot dež, ko sem po srednji šoli pakirala in mislila, da ne bom več živela tu. Takrat sem se selila na faks v Ljubljano, čez vikend sem hodila domov na Dolenjsko. No, nazaj sem se pa preselila zaradi ljubezni. Zelo sem bila vesela, tu se počutim zelo fajn. Težko pa rečem, da je to dom. Dom se veže na dom, na otroštvo …«

Kakšni smo Velenjčani?

»Vse, kar bom rekla, mislim pozitivno (smeh). Zdi se mi, da ima precej mladih to zavest, da so Velenjčani in se nosijo, kot da je to nekaj ‚mmmmm‘. In so radi in ponosni Velenjčani. Tega je drugod vedno manj.

Takoj veš, kdo je Velenjčan. Kako hodi, kako govori. Ljudje mislijo, da so najboljši. Jaz sem se velenjščine kar »navlekla«, čeprav se mi zdi, da je vi ne slišite (smeh). ‚Ja, iz kod si pa ti?!‘ To mi je tako čudno, ko me kdo vpraša. Potem pa, če sem iz Ljubljane? Ne! Pojdi se solit. Gorenjka in Dolenjka in zdaj še Velenjčanka (smeh).«

Kaj so ti še dali starši – kaj nosiš s sabo?

»Samodisciplino, empatijo do sočloveka, to se mi zdi zelo pomembno in to nosim s sabo. Mami je ekstra gospodinja, jaz sem ista (smeh). Nisem čudak, opažam pa, da delam kakšne stvari isto kot mami. Bližina do narave. Mir. Občutek, da lahko samo uživaš v miru.

Zadnjič sva se z Martinom pogovarjala o tem, kaj je v življenju zares pomembno, in jaz takoj pomislim na te drobne stvari. Na en res lep sončni zahod, na to, da hodiš po gozdu pa poslušaš ptice, ko se zbudiš pa je sonce pa si rečeš: ‚Ooo, kako krasen dan‘, po kosilu kava z ljubljeno osebo … To.«

Kako trenutno doživljaš svet okoli sebe?

»Trenutno je kriza, ker je kriza v svetu, ne vem, kam naprej, vprašam se kdaj, čemu sploh naprej? Ob vsem, kar se dogaja, ne greš najbolj zadovoljen spat.

Ukvarjam se s tem, da sebe nikoli nisem videla v neki določeni karieri in še danes ne vem, kaj bi, čeprav zaključujem faks – Tržno komuniciranje in odnose z javnostjo. Zavidam ljudem, ki se v srednji šoli odločijo, kako naprej, ali pa kasneje, kaj bi počeli, in to dejansko počno.«

Smer študija ti je všeč?

»Na najbolj optimalnem študiju sem, ja, a me moti, ker gre vse v socialna omrežja. Meni gre na živce ta paket trendov, tekmovalnosti, algoritmi, kdo je lepši, boljši, kdo ima več tega, več tistega, kdo ima več ogledov, všečkov. Dajte no!

Že petnajst let smo pri teh všečkih! To bi dala stran. Težko si predstavljam, da delaš tisto, kar te najbolj odvrača. Bolj me zanima kaj tradicionalnega, kot je recimo tekstopisje.«

Pri Šaleškem študentskem klubu (ŠŠK) si vodja odnosov z javnostmi (PR), si del ekipe na Festivalu mladih kultur Kunigunda, torej si že pridno nabiraš izkušnje na tem področju. Kako ti ustreza ta vloga?

»To je super začetek. Po tem, ko sem se s tabo dogovorila za Kunigundo, me je opazila Eva in povabila v ŠŠK, ki mi je veliko dal. Konkretno PR pa … Sem vodja, ja, ampak tu pa ni nekega vodenja, ki ga je na začetku dobro imeti.

V smislu mentorstva. Faks ti tega tudi ne da, da ti teoretsko osnovo, fajn je pa, da ti nekdo okvirno pokaže smer. V klubu se dela na izkušnjah. Tu delaš leto, dve in greš naprej. Si pa v ekipi precej pomagamo, si stojimo ob strani.«

Tvoj partner Martin je bil predsednik ŠŠK. Ti njegove izkušnje koristijo?

»Ja, ogromno sva se pogovarjala o ŠŠK, na ta čas ima lepe spomine in rad govori o tem. Res veliko dobrih debat. In še danes se obrnem nanj, če mi kaj ni jasno, če rabim nasvet, pomoč. Razume me in mi da konstruktivno informacijo, ker ve, za kaj gre. Me pa zanima, kako bi bilo, če bi bila v ekipi v njegovem mandatu (smeh).«

Si pa tudi glasbenica …

»V igranje klarineta je bilo vloženega ogromno truda. Sem članica Pihalnega orkestra Zarja Šoštanj, pri katerem zelo uživam. Dirigent čuti glasbo, ne samo note, in s tem mi je dal največ … Ima izjemen občutek. Tja rada hodim, skupnost smo, ki dela za glasbo. Ljudje pridejo na koncert, recimo moji starši, ki niso eksperti, in mi še po enem letu rečejo, kako so se meli fajn, kako smo dobro igrali, in to je lep občutek.«

O čem sanja Tina?

»Hm. Ni najbolj pravično, ko vprašaš mladega človeka, o čem sanja, pa se mu kar malo skisa. Samo … A si sploh lahko pustimo sanjati? Na neki točki vidim otroke pa se vprašam, a bi jih prinesla v ta svet, bi jim dala to? Ker gre vse na slabše. Zanimivo, kako pri šestnajstih sanjaš, kako si boš naredil življenje, prav vidiš, kaj bo pri tridesetih. Zdaj sem stara 22 in ne vidim več tega. Ene stvari so res samo sanje, ja.«

Kaj je bilo zate prelomno, kdaj si iz najstnice postala odrasla?

»Naročnina za telefon (smeh). Dejstvo, da grem po zalogo hrane, ne po oblačila. Aha, zdravnika, zobarja si moram urediti. Politika. Nikoli se nisem toliko pogovarjala o politiki kot letos. S prijatelji, s fantom. Ne gledava Netflixa, ampak soočenja. Zdaj smo tu. Ne študiraš več o tem, da še imaš faks, da imaš še čas, trenutno je ravno obratno – me preganja to, da se bliža koncu.

Razmišljam, da bi se zaposlila. Z a p o s l i l a. Meni se kar mudi v življenju, nekako bi rada stabilnost, ko si študent, tega ne rabiš toliko. Letos imam malo manj faksa, pa delam v računovodstvu in v ŠŠK, pa imam občutek, da sem lena, ker še nimam službe.«

Omenila si krizo. Česa te je najbolj strah?

»Mislim, da v Evropski uniji ne bo vojne, še, ampak roko na srce, na neki način je, saj jo vsi čutimo. Zaenkrat smo lahko veseli, da se bojimo »samo« ekonomske situacije. Mladi nimamo nekega resnega prihodka in potem si začneš računati, koliko kaj stane, koliko stane ta samostojnost. Pa ves čas je treba kaj urejati, kupiti v stanovanju. Povezano s temi sanjami, ki sem jih omenjala … Tu se sanje razblinijo. Narava, globalno segrevaje. Vsi živimo kot kralji – in kaj nam bo to, če se bomo skuhali?

Bi rada zaključila bolj pozitivno? Povej mi svoje načrte in kakšno željo.

»Mladi si želimo lepšega sveta, ne vem še, kako to prenesti v realnost, ampak je ključno, da ne ostane samo želja. Mladi od nekdaj delajo spremembe v družbi. Upreti bi se morali sistemu, kaj pa drugega? Mi, ki smo največji uporabniki socialnih omrežij in jih kreiramo vsak dan, bi morali zares premisliti, če res to hočemo celo življenje.

Joj, telefoni, ne ustavimo se več, da bi imeli prosti tok misli, vse je uravnavano z algoritmi. Na človeški ravni se mi zdi, da bodo ljudje vedno bolj neumni, ker nas nekdo vodi, uravnava in drži. Zato se mi zdi pomembno, da greš ven, v svet, in ga pogledaš zares, ne skozi telefon.

Da nisi doma, da greš na sprehod, v gozd ali pa do eMCeja, na vikend izlet, pojdi živet svoje življenje v živo. Jeb* se algoritmi, jaz sem zunaj in imam ugasnjeno lokacijo! Na nas je, da se odločimo in nekaj naredimo. Če ne gre enostavno nobeden več gor, če rečemo en dan samo konec … Kaj bi se zgodilo?«

Svet24

Prva stran dneva

Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.