Profimedia

Odnosi med Hrvaško in Srbijo so dosegli novo najnižjo točko, ki jo zaznamujeta oboroževalna tekma in ostra politična retorika. Srbski predsednik Aleksandar Vučić in hrvaški obrambni minister Ivan Anušić sta vpletena v besedni spopad ob povečanem kupovanju orožja na obeh straneh.

Srbija je nedavno predstavila hipersonične izstrelke z dosegom 300 kilometrov, medtem ko Hrvaška posodablja vojsko z letali in tanki. Zagreb srbske poteze vidi kot ofenzivno grožnjo, Srbija pa jih označuje za modernizacijo.

Wikipedia

V sklopu teh napetosti je srbsko zunanje ministrstvo uvedlo nov sistem varnostnih priporočil, tako imenovani varnostni semafor. Kot poroča regionalni N1, je ministrstvo 23 držav uvrstilo v rdečo cono primarno zaradi vojne na Bližnjem vzhodu, Hrvaško pa v oranžno cono, za katero velja posebno opozorilo. Po navedbah portala Index.hr uradni Beograd ukrep utemeljuje z "nacionalističnimi izpadi navijaških in desničarskih skupin na Hrvaškem", ki naj bi občasno vodili do verbalnih ali fizičnih napadov na srbske državljane.

Gre za upravljano krizo, ki koristi obema prestolnicama

Nekdanji srbski diplomat Srećko Đukić je za Jutarnji list ocenil, da gre za dolgotrajno poslabšanje odnosov, ki ga politiki izkoriščajo za nabiranje točk na domačem parketu. "Hrvaška in Srbija nimata odprtih vprašanj, temveč na stotine odprtih problemov iz bližnje in daljne preteklosti," je dejal. Po njegovem mnenju eliti obeh držav izkoriščata napetosti za ohranjanje oblasti in ohranjanje volilne baze.

Vučić se doma sooča s protesti in prihajajočimi volitvami, zato mu zunanji sovražnik koristi. Na drugi strani tudi hrvaška politika, na čelu s premierjem, ki ga vodi Andrej Plenković, po mnenju analitikov ohranja te napetosti za utrjevanje podpore.

Da gre za dobro znan vzorec, je za Svet24 pritrdil direktor inštituta IFIMES Zijad Bećirović. Kot pojasnjuje, so oborožitveni procesi v javnem diskurzu pogosto uporabljeni za krepitev občutka ogroženosti. "V ozadju teh napetosti ni neposredne nevarnosti konflikta, temveč predvsem potreba po ohranjanju nadzorovane stopnje napetosti," ugotavlja. Takšna "upravljana kriza" po njegovih besedah elitam omogoča preusmerjanje pozornosti od ključnih izzivov.

Kontekst preusmerjanja pozornosti podrobneje pojasnjuje profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede (FDV) Faris Kočan, ki dinamiko opisuje kot igro na dveh ravneh – mednarodni in notranjepolitični. Hrvaška po njegovih besedah za Srbijo predstavlja idealnega zunanjega sovražnika. "Hrvaška je izključno zunanji drugi, ki skuša domnevno zanetiti barvno revolucijo in zrušiti Srbijo, ta pa se mora v tem kontekstu obraniti," je izpostavil za Svet24.

Vučić s to politiko odvrača pozornost od Kosova

Srbske vojaške nabave ob tem vidi kot ohranjanje večvektorske zunanje politike; nakup kitajskega orožja dokazuje vezi z Vzhodom, sočasna prodaja orožja Izraelu pa ohranja zavezništvo z ZDA. Ključni razlog za ustvarjanje zunanje grožnje pa je po oceni Kočana dogajanje na Kosovu, kjer je srbski predsednik vse bolj stisnjen v kot in mora v praksi tiho pristajati na ukinjanje vzporednih srbskih institucij.

Kosovo je za Srbijo izgubljeno, kar se po Kočanovih besedah kaže tudi v tem, da bodo morali kosovski Srbi prevzeti kosovske dokumente, s čimer se v praksi zaokrožuje proces kosovske suverenosti tudi na severu.

Kljub ostri retoriki in medijski vojni pa gospodarska in demografska realnost ostaja drugačna – državljani Srbije so že več let zapored med najštevilčnejšimi tujimi delavci na Hrvaškem.