Od navijača do fotografa in strastnega zbiralca rokometnih dresov
Slavko Kolar je lani praznoval 60 let, pred tedni je pospravil razstavo dresov, ki jo je pripravil v tastovi garaži. Mnogi ga pomnijo kot navijača celjskih rokometašev.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Kasneje je Kolar postal fotograf klubskih in tudi reprezentančnih rokometnih tekem. Vmes je spoznal toliko igralcev in igralk, da mu ni bilo težko pridobiti njihovih dresov.
Od kod prihajate, kje živite?
Najprej sem živel v Dramljah, kasneje se je moja družina preselila v Vojnik. Zdaj z družino, ki sem si jo ustvaril, torej z ženo Mojco in s sinovoma Klemnom ter Teom, živim v Podlogu v Savinjski dolini. Tja sem se »priženil« že leta 1989. Moja tast in tašča sta Vili in Majda. Pri nas je doma tudi slovenska domača glasba. Tast Vili Ograjenšek je imel svoj narodnozabavni ansambel Veseli hmeljarji, naš dober družinski prijatelj Brane Klavžar je mojega sina učil igrati diatonično harmoniko.
Veliko potujete. Kaj počnete, da si to lahko privoščite?
Družinsko podjetje imamo od leta 2009. Ukvarjamo se s prodajo jeklenih strešnih kritin, jeklenih ograj in jeklenih opažev v imitaciji lesa.
Se boste s tem še dolgo ukvarjali?
Morda, a vsekakor bom naslednje leto med poletjem odšel v zaslužen pokoj.
Radi ste igrali rokomet v ekipi Florijanov, ki je sodelovala tudi na mednarodnih turnirjih. Se spomnite prvega stika z rokometom?
Spomin na rokomet seže v osnovnošolska leta. Če se prav spominjam, sem obiskoval sedmi razred. Iz Vojnika sem jo kar peš mahnil v Celje. V dvorani Golovec je bila namreč tekma 1. jugoslovanske lige. Ekipa Aera Celja je gostila Pelister iz Bitole. Spomnim se zadetka Stanka Anderluha, ko je žogo proti nasprotnemu golu usmeril s svoje polovice igrišča.
Kdaj ste se pridružili navijaški skupini Florijani in zakaj?
Rokometnim navijačem sem se priključil v sezoni 1995/96. Florijani so bili organizirani. Obiskovali smo tekme po Sloveniji in tudi že po Evropi.
Evropska gostovanja so si sledila drugo za drugim. Obiski katerih mest so vam najbolj ostali v spominu?
Teh je bilo resnično veliko. Prepotovali smo Španijo. Po trikrat smo bili v Leonu, v katerem je bil nasprotnik Ademar, v Pamploni, v kateri smo igrali z ekipo Portland San Antonio, in v Barceloni. Dvakrat smo potovali v Ciudad Real. V Franciji smo dvakrat obiskali Pariz, po enkrat tudi Montpellier in Chambery. Mislim, da smo videli največ mest v Nemčiji. Dvakrat smo bili v Flensburgu. Ogledali smo si tekme v gosteh proti klubom Lemgo, Gummersbach, Kiel, Magdeburg, Rhein Neckar Lowen in Hamburg. Vedno so bile zanimive tekme pri madžarskima rokometnima velikanoma Veszpremu in Szegedu. Podobno je bilo na Poljskem, tam so Wisla Plock in Kielce. Po dva kluba smo si ogledali tudi na Švedskem, Goteborg in Savehof, v Italiji Trst in Prato ter na Hrvaškem Zagreb in Nexe Našice. Svoje igralce smo spodbujali še v Grčiji proti Athinaikosu, v Beogradu proti Crveni zvezdi, na Slovaškem proti Prešovu, na Češkem proti Karvini, na Danskem proti Gudmeju, v Litvi proti Granitasu Kaunasu in v Skopju proti Vardarju.
Je bilo povsod prijetno, ste imeli kje nevšečnosti?
Na večini gostovanj smo imeli z domačimi navijači zelo dobre odnose.
S katerimi ste se najbolj spoprijateljili?
Prijateljske stike smo navezali z navijači Veszprema, Flensburga in Szegeda.
Kako se je končala vaša zgodba s Florijani?
Član navijaške skupine Florijani sem bil približno dvajset let, vmes sem bil tudi nekaj let vključen v upravni odbor. Ob dvajsetletnici skupine smo izdali bilten, za katerega sem prispeval fotografije in besedila. Posneli smo tudi svojo himno Mi smo Florijani. Avtor besedila je Jože Galič, avtor glasbe Brane Klavžar. Himno so izvedli Vitezi polk in valčkov in jo posneli v studiu Alfija Nipiča v Slovenski Bistrici. Prelomna je bila odločitev Rada Pantelića, ki je bil v celjskem rokometnem klubu zadolžen za odnose z javnostmi. Rekel mi je, naj kdo drug bobna namesto mene, in mi v roke potisnil fotoaparat ter mi dal vedeti, da sem zadolžen za fotografiranje moštva.
Kako je bilo kasneje z nakupi vedno boljših in boljših fotoaparatov?
To je zanimiva zgodba. Začel sem z majhnim digitalnim aparatom Sony. Nekaj časa je dobro služil na gostovanjih, a je kmalu zastarel. Kupil sem aparat znamke Olympus. Kasneje sta prišla še drugi in tretji. Zadnjega imam skrbno spravljenega. Nato sem spoznal znamko Nikon, ki je zame »zakon«. Najprej sem leta 2010 kupil model D3. Še vedno je uporaben. Pred osmimi leti sem kupil novejši model D4. Z njim fotografiram še danes.
Kdaj ste začeli zbirati rokometne drese?
Mislim, da sta od tega minili že dve desetletji.
Se spominjate prvega?
Seveda, a bila sta dva. Podarila sta mi ju Edi Kokšarov in Žikica Milosavljević.
Edijev dres vam je zdaj še bolj pri srcu, kajne?
Od Edija imam dres Celja in ruske reprezentance. Edi mi je bil vedno všeč kot igralec, saj nikoli ni popustil. Na vso moč se je trudil tudi na treningih, ne le na tekmah, četudi je bil kdaj poškodovan. Spomnim se sezone, v kateri so naši rokometaši postali evropski prvaki. Edi je v Leonu proti Ademarju igral z zlomljenim palcem na nogi.
Uspelo vam je pridobiti še nekaj dresov svetovnih zvezdnikov. Katere bi izpostavili?
Največ mi pomenita dresa iz celjske šampionske sezone 2003/04. Dres Dejana Perića sem kupil na dražbi na njegovi poslovilni tekmi za 450 evrov. Imam tudi dres Sergeja Rutenke s finala v Flensburgu. Težko je našteti vse pomembne igralce. Drese imam tudi od Nikole in Luke Karabatića, Arpada Šterbika, Boštjana Ficka z evropskega prvenstva leta 2004, ko je Slovenija osvojila drugo mesto, Kirila Lazarova, tako klubski kot reprezentančni dres, Mihe Zarabca z olimpijskih iger v Riu leta 2016, Tilna Kodrina s svetovnega prvenstva v Franciji leta 2017, na katerem je bila Slovenija tretja, Josipa Šarca, ki je v Zagrebu nasul deset golov, Ane Gros iz sezone 2023/24, ko je bila evropska prvakinja z Gyorom, Jovanke Radičević, Petra Metličića, Ivana Balića, Momirja Ilića, Alema Toskića z olimpijskih iger v Londonu leta 2012, Aleksa Vlaha z olimpijskih iger v Parizu leta 2024, Domna Makuca iz Barcelone, Danija Dujšebajeva, Andreasa Wolfa, Timurja Dibirova, Aleša Pajoviča, Uroša Zormana, Johannesa Bitterja, Rolanda Miklerja, Laszla Nagya, Mirka Alilovića, Luke Cindrića, Domagoja Duvnjaka, Luke in Mihe Žvižeja, Gašperja in Gala Marguča ...
Vsak dres ima svojo zgodbo. Katere so najzanimivejše?
Do dresa izvrstnega vratarja Arpada Šterbika se je bilo zelo zahtevno dokopati. A sem imel srečo. Skopski Vardar na tekmi v Celju ni imel svojega fotografa. Direktor makedonskega kluba Marko Savevski me je vprašal, ali lahko dobi nekaj fotografij v zameno za plačilo. Odvrnil sem mu, da jih ne more kupiti. Malce čudno me je pogledal in takoj nato sem predlagal dogovor. Meni Šterbikov dres, njemu fotografije. Moral sem počakati na gostovanje v Skopju. Po tekmi mi je Savevski prinesel dres. Skupaj sva odšla po podpis do Šterbika, ki mi je dejal: »Slavko, tole je bilo pa mimo vrste!«
Dres Nikole Portnerja sem dobil od njegovega očeta Zlatka, ki sem ga prosil po povezavi na družbenem omrežju. Začela sva si dopisovati, potem mi je poslal sinov dres. Le nekaj dni zatem sem izvedel, da je Zlatko Portner, legendarni jugoslovanski rokometaš, nenadoma umrl.
Danijel Šarić, vratar Barcelone in katarske reprezentance, mi je poslal dres iz Katarja s posvetilom. Na ovojnici je bilo zelo malo prostora za moj naslov, kajti bila je prepredena s številnimi poštnimi znamkami.
Nekatere drese ste tudi kupili.
Res je. Kar nekaj dresov sem kupil na različnih dražbah. Dres Dejana Perića je nekaj posebnega. Pri njegovi vročitvi mi je »Perke« rekel: »Vedel sem, da bo dres tvoja last.«
Koliko dresov ste zbrali, kako jih razvrščate?
Trenutno imam približno osemsto dresov, a še kar »prihajajo«. Razvrščene imam v plastičnih škatlah, ki so pokrite. Skupine sestavljajo dresi Celja, slovenske moške reprezentance, slovenske ženske reprezentance, tujih moških klubov, slovenskih moških klubov, tujih ženskih klubov in tujih ženskih ter moških reprezentanc.
Kdaj in kako ste postali predsednik Kluba ljubiteljev slovenskih reprezentanc?
Goran Cvijić iz Rokometne zveze Slovenije me je vprašal in obenem prosil, ali bi bil pripravljen pomagati pri organiziranju navijačev za tekme slovenske rokometne reprezentance. Tega seveda nisem mogel odkloniti. Takoj sem se odločil, da bom pomagal. To je trajalo od leta 2013 do lani.
Ste res imeli »posebno« nalogo v Flensburgu na povratni tekmi finala lige prvakov?
Bil sem bobnar in še malo fotograf za nameček. Zadolžen sem bil tudi za dostavo šestlitrske penine in zaboja Laškega piva. Zjutraj sem kupil flomaster z zlato barvo, saj sem načrtoval, da bom zbral podpise na velikanski steklenici. Ta, seveda prazna, a s podpisi vseh članov evropskega prvaka, krasi našo domačo dnevno sobo.
Včasih ni najlažje fotografirati ekipe, za katero navijaš. Večkrat sem vas opazoval. Se zavedate, da se spozabite in se veselite oziroma žalostite med tekmo?
Vem, da se spozabim. Ko za koga srčno navijaš, te ob njegovem uspehu seveda ponese veselje.
Kaj želite celjskemu rokometnemu klubu?
Zagotovo mu privoščim in želim vse najboljše. Naj še naprej dela tako, kot je v zadnjih dveh sezonah. Vso srečo želim pri vodenju sedanjemu vodstvu kluba. Že zdaj si pohvalo zaslužita predsednica Alenka Potočnik Anžič in direktor Nejc Ajdnik. Dodajam samo še to: enkrat za Cele, vedno za Cele!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
