Kljub višji urni postavki najranljivejši študenti še naprej delajo na črno
Stroški bivanja v Ljubljani in pomanjkanje socialnih pravic mlade potiskajo v sivo ekonomijo. Tretjina vse objavljenih del na e-študentskem servisu plača le "minimalca".
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Te dni, ko bodoči študenti na informativnih dnevih polnijo predavalnice in razmišljajo o izbiri študija, se v marsikateri družini pogovarjajo tudi o financah.
Odločitev za študij v drugem kraju namreč ne prinaša le novih akademskih izzivov, temveč tudi soočenje z visokimi stroški bivanja v univerzitetnih središčih.
Za vse več mladih študentska napotnica zato ni več le vir dodatnega zaslužka za priboljške ali potovanja, temveč nujen pogoj, da si sploh lahko privoščijo najemnino in študij.
Prav v času, ko se nova generacija odloča o svoji prihodnosti, pa so se na trgu študentskega dela spremenila pravila igre.
S 5. februarjem 2026 je začela veljati nova minimalna urna postavka za študentsko delo, ki znaša 8,98 evra bruto (oziroma 7,73 evra neto).
Skok s prejšnjih 7,34 evra predstavlja več kot 22-odstotno povišanje, ki je posledica dviga minimalne plače na 1.481,88 evra bruto, in uporabe ugodnejšega delilnika ur (165 ur namesto 174 ur). Ta zakonska sprememba je sprožila takojšnje strukturne premike na trgu dela za mlade.
Vsako tretje delo je minimalno plačano
Najbolj opazen učinek novega zakonskega praga je t. i. kompresija plač. Podatki e-Študentskega servisa potrjujejo, da se je delež del, ki ponujajo točno minimalno postavko, z 18 odstotkov povzpel na 35 odstotkov.
To pomeni, da so delodajalci, ki so lani plačevali med 8,00 in 8,50 evra bruto – kar je lani veljalo za spodobno plačilo nad osnovo – zdaj "ujeti" v nov zakonski minimum.
Ker podjetja niso sorazmerno povišala ponudb, ki so že prej presegale osnovo, so zahtevnejša dela v številnih primerih postala enako vrednotena kot najenostavnejša opravila. Na e-Študentskem servisu pojasnjujejo, da delodajalci zaenkrat še niso reagirali s povišanjem ostalih postavk, kar pomeni, da so razlike v plačilu za različne stopnje odgovornosti praktično izginile.
Mit o visokih zaslužkih in realnost pokojninske dobe
V javnosti pogosto krožijo zgodbe o študentih, ki z delom prek servisa zaslužijo več kot redno zaposleni. Statistični podatki za leto 2024 kažejo drugačno sliko: povprečni mesečni neto zaslužek dijaka ali študenta znaša le 267 evrov.
Podatki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) dodatno razbijajo prepričanje o hitrem nabiranju delovne dobe prek študentskih napotnic.
Pokojninska doba se namreč prizna glede na višino vplačanih prispevkov (en mesec dobe za vsakih 60 odstotkov povprečne plače).
Kot poroča e-Študentski servis, kar 70 odstotkov mladih opravlja delo manj kot tri mesece na leto.
Le peščica (0,7 odstotka) zasluži dovolj, da si zagotovi polno leto pokojninske dobe.
Zmagovalci trga ostajajo le tisti v specifičnih sektorjih, kot so informatika, tehnične stroke, poučevanje in zdravstvena nega, kjer visoko povpraševanje delodajalce sili v plačila, ki presegajo minimalne postavke.
Med žepnino in preživetjem družine
Medtem ko statistika riše povprečja, se na terenu kaže globok socialni prepad. Za del študentov delo predstavlja vir za nadstandard, za vse večjo skupino mladih pa edini način, da si v prestolnici sploh privoščijo študij. P
Medtem ko podatki Urbanističnega inštituta RS (UIRS) povprečno oglaševano najemnino za sobo postavljajo pri 327 evrih, trg v prestolnici kaže višje številke. Pregled oglasov, ki smo ga v uredništvu Svet24 opravili 11. februarja 2026, razkriva, da najemodajalci v Ljubljani za sobo zahtevajo od 350 do 500 evrov, cena pa je odvisna predvsem od lokacije in standarda bivanja.
Študenti iz premožnejših družin, ki jim starši krijejo osnovne stroške, delo izbirajo zaradi izkušenj. Na drugi strani pa študenti iz socialno šibkejših okolij vsak izostanek od dela zaradi izpitov občutijo kot neposredno grožnjo dokončanju študija.
Pojavlja se tudi fenomen obrnjene finančne pomoči. Študenti s svojim zaslužkom pogosto krpajo družinski proračun in preživljajo starše, ki so ujeti v nizke plače, brezposelnost ali visoke kredite.
V teh primerih študentsko delo ni priložnost za razvoj, temveč surovi boj za preživetje celotne družine.
Siva ekonomija kot pragmatičen odgovor na sistemske luknje
Visoki življenjski stroški in pomanjkanje socialnih varovalk študente neizogibno potiskajo v delo na črno. Pri legalnem delu se od bruta odšteje 13,95 odstotka za pokojninsko zavarovanje, ob večjih zaslužkih pa študente udari še visoka dohodnina.
Študenti, ki z legalnim delom presežejo prag posebne splošne olajšave (ki za leto 2026 znaša približno 3.886 evrov dodatno k splošni olajšavi), se soočijo s tem, da jim država odvzame velik del težko prigaranega denarja. V mestu, kjer so najemnine poskočile na 500 evrov, je takšen davčni udar za študenta, ki nima zaledja staršev, lahko usoden za nadaljevanje študija.
»Že več let delam prek študentskega servisa, uradno deset ur na mesec, za preostale ure pa denar dobim na roke, saj tako preprosto dobim več. Ugodnosti po mojem mnenju praktično ni,« pojasnjuje 23-letna Pia (ime je zaradi varovanja zasebnosti spremenjeno).
Pia dodaja, da bi s povsem legalnim delom presegla meje za dohodnino, kar bi ji v vse dražji Ljubljani onemogočilo preživetje. »Pokojninske dobe ne bom dobila, a to se mi ne zdi zares pomembno, saj je vprašanje, ali bomo do pokojnin sploh upravičeni. Raje ta denar vložim sama.«
Podobno razmišlja 24-letni Aljaž (ime je zaradi varovanja zasebnosti spremenjeno), ki dela v manjšem podjetju. Večino ur prejme v gotovini, saj pravi, da je tak dogovor obema stranema najbolj pogodu.
»Starši me ne morejo preživljati, tako da za stanovanje in vse položnice plačujem sam. Davek ne bi bil problem, če bi s tem dobili kakšen vzvod, ki bi olajšal pot do zaposlitve. A študentu ostane ravno toliko pravic kot nekomu, ki dela na črno,« še doda Aljaž.
Brez "bolniške", brez dopusta, brez varnosti
Študentsko delo, tudi če se opravlja 40 ur na teden, ne nudi nobene socialne varnosti. Študent nima bolniškega nadomestila, nima plačanega dopusta, delodajalec pa lahko sodelovanje prekine čez noč. Poleg tega mu leta študentskega dela ne zagotavljajo (avtomatske) prednosti pri redni zaposlitvi v istem podjetju.
Mladi v teh pogovorih ne skrivajo cinizma. Študentsko delo v njihovih očeh ni socialna varovalka, temveč oblika dela, kjer država pobira dajatve, ne da bi v zameno ponudila minimalno stabilnost.
Ko so tekoči stroški življenja višji od legalnih zaslužkov, siva ekonomija za študente postane edina logična izbira.
Sistem študentskega dela, ki ne prinaša socialne varnosti, kot ga poznamo pri nas, je po mnenju socialno najšibkejših študentov neprimeren za razvito socialno državo.
Statistika ne ločuje študentov od drugih
Državni organi, kot sta FURS in Inšpektorat za delo (IRSD), redno izvajajo nadzore na področju dela na črno, vendar specifičnih podatkov zgolj za študentsko populacijo ne objavljajo ločeno.
Uradna statistika tako zajema kršitve na celotnem trgu dela, vključno z redno zaposlenimi, upokojenci in tujci.
FURS v poročilu za leto 2024 navaja več kot 2.200 sumov kršitev, pri čemer so nepravilnosti ugotovili v 28 odstotkih vseh nadzorov. Podobno IRSD beleži skupno 17.129 ugotovljenih kršitev delovnopravne zakonodaje.
Čeprav torej ni mogoče natančno izluščiti, kolikšen delež teh kršitev odpade neposredno na študente, visoke skupne številke potrjujejo prisotnost sive ekonomije, znotraj katere delujejo tudi mladi.
Med zakonitostjo in preživetjem
Poostren nadzor in dosledno kaznovanje kršiteljev sta nujna, vendar v trenutnih razmerah to odpira socialno dilemo.
Če inšpektorji onemogočijo delo na črno, ne da bi se hkrati izboljšal socialni položaj študentov ali povečala dostopnost štipendij in študentskih domov, lahko to najbolj ogrožene študente potisne v še večjo stisko.
Za tiste, ki si z gotovinskim plačilom rešujejo stanovanjski problem, prekinitev takšnega dela ne pomeni nujno prehoda v legalno zaposlitev, temveč izgubo vira preživetja.
Analitiki trga dela ob tem poudarjajo potrebo po sistemskih spodbudah. Trenutna ureditev delodajalcev ne motivira dovolj za prehod iz študentskega dela v redno zaposlitev, saj je študentsko delo fleksibilnejše in ceneje obremenjeno.
Brez mehanizmov, ki bi podjetja nagrajevali za zaposlovanje mladih, ostaja študentsko delo – legalno ali neformalno – prevladujoča oblika vstopa na trg dela, siva cona pa vztrajen stranski produkt visokih življenjskih stroškov.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
