Kako pomagati ljubljenemu, ki si noče pomagati sam?
Gledati človeka, ki ga imamo radi, kako tone v pasivnost, je boleče. Zakaj pritisk ne pomaga in kaj svetujejo psihologi?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Včasih se v družini najde nekdo, ki začne popuščati. Morda so kriva leta, morda težke življenjske izkušnje, zdravje, včasih pa gre le za to, da se ujame v začaran krog iz katerega ne vidi ven. Ko tako gledamo nekoga, ki ga imamo radi, kako počasi opušča stvari, za katere vemo, da bi mu dobro dele, nam je hudo.
Morda se vse več zadržuje na kavču, vse manj hodi ven, pridobiva težo, se zadihava pri opravilih, ki mu prej niso predstavljala težave, in vsak predlog, da bi naredil kaj zase, sprejme kot napad. Mi pa ob tem nismo ravnodušni. Vidimo, kam to pelje in razumemo, da to vodi le še v manj gibanja, manj energije, več slabe volje, več umikanja, več utrujenosti in še manj volje za spremembo.
PREBERITE TUDI:
V takih trenutkih se hitro znajdemo v vlogi nekoga, ki spodbuja, opozarja, razlaga, prosi, včasih tudi pritiska. Rečemo mu, naj gre na sprehod. Predlagamo zdravnika, telovadbo, boljšo prehrano, manj posedanja. Včasih poskušamo nežno, včasih bolj ostro, ker nas je strah. A bolj ko se trudimo, bolj se druga oseba zapre. Namesto spremembe dobimo odpor, zamero ali stavek: »Pusti me pri miru.«
V takih izkušnjah se žal skriva ena najtežjih resnic bližnjih odnosov, ki pravi, da človeku lahko povemo, kaj vidimo in mu ponudimo podporo, a namesto njega ne moremo ustvariti notranje odločitve, pa če si to še tako želimo.
Zakaj nas to tako močno vznemiri
Ko gledamo partnerja, starša, odraslega otroka ali bližnjega prijatelja, kako drsi v pasivnost, se v nas ne prebudi samo skrb za njegovo zdravje. Pogosto se prebudi tudi nemoč. Morda nas je strah prihodnosti. Morda si predstavljamo, da bomo čez nekaj let mi tisti, ki bomo nosili posledice njegove neaktivnosti. Morda nas jezi, ker se zdi, kot da mu ni mar ne zase ne za odnos.
Ta jeza ni vedno površinska. Včasih je samo druga oblika strahu. Strahu, da bomo izgubili človeka, kakršnega smo poznali. Strahu, da se bo odnos zožil na opozarjanje, pregovarjanje in razočaranje. Strahu, da bomo ob nekom, ki se vse bolj umika iz življenja, tudi sami začeli izgubljati lahkotnost.
Zato ni koristno, da si očitamo, ker nas to moti. Normalno je, da nas boli, če vidimo, da se nekdo, ki ga imamo radi, zanemarja. Normalno je tudi, da nas sčasoma začne motiti, če njegove odločitve vplivajo na skupno življenje. A med tem, da nekaj jasno vidimo, in tem, da lahko to pri drugem spremenimo, je meja, ki je ne moremo preskočiti z dovolj dobrim argumentom.
Kaj pa lahko naredimo?
To ne pomeni, da moramo obupati ali se pretvarjati, da problema ni. Pomeni pa, da pristop »če mu bom dovolj dobro razložil, se bo spremenil« običajno ne deluje. Veliko bolj pomembno je, kako o tem govorimo in kakšno vlogo ob tem prevzamemo. Kaj svetujejo psihologi?
Ne pogovarjajte se z njim samo takrat, ko ste že jezni ali prestrašeni.
Veliko parov naredi isto napako: tema pride na plano šele ob konfliktu, komentarju o hrani, sopihanju po stopnicah ali odpovedanem izletu. Takrat človek ne sliši več skrbi, ampak napad. Veliko več možnosti za iskren pogovor je v mirnem trenutku, ko ne rešujete ravno konkretnega problema. In pomembno je, da ne govorite samo o kilogramih ali telovadbi, ampak o življenju. O energiji, bližini, skupnih načrtih, tem, kaj se je med vama spremenilo.
Ne postanite njegov osebni trener, zdravnik in nadzornik hkrati.
To je ena najpogostejših pasti. Partner začne spremljati, koliko je drugi pojedel, koliko se je gibal, ali je šel na sprehod, ali je spet naročil hrano. Sčasoma odnos izgubi občutek partnerstva in začne spominjati na odnos med staršem in uporniškim najstnikom. Psihologi pogosto opozarjajo, da pretiran nadzor zmanjšuje notranjo motivacijo. Človek se ne počuti podprt, ampak voden in ocenjeván.
Poskusite razumeti, kaj se v resnici dogaja v ozadju pasivnosti.
Včasih ljudje ne lenarijo zato, ker jim je “preveč udobno”, ampak ker so izčrpani, otopeli, brez smisla, v tihem depresivnem stanju ali pa jih je sram, kako daleč so prišli. Nekateri se začnejo izogibati aktivnosti zato, ker jih je strah neuspeha ali občutka, da niso več to, kar so bili. Če ves fokus ostane samo na teži ali disciplini, lahko zgrešimo pravi problem.
Jasno povejte, kako to vpliva tudi na vas in na odnos.
Ne v obliki očitka, ampak resnice. Veliko ljudi leta molči, ker nočejo biti “plitki” ali “kruti”. Potem pa se čez čas v njih nabere ogromno zamere. Dovoljeno je povedati: »Pogrešam najino aktivnost, najino bližino, občutek, da skupaj živiva življenje.« To ni manipulacija. To je iskren podatek o odnosu. Pasivnost enega partnerja pogosto ne ostane samo njegova stvar.
Sprejmite, da ljubezen ni isto kot moč spreminjanja drugega človeka.
To je verjetno najtežja, a najbolj pomembna točka. Lahko ste podporni, potrpežljivi, razumevajoči, lahko ponudite pomoč in iskren pogovor. Ne morete pa namesto drugega razviti želje po spremembi. In če se človek kljub vsemu ne premakne, morate začeti razmišljati tudi o sebi: kako želite živeti, kaj dolgoročno zmorete nositi in kje so vaše meje. To ni sebičnost. To je odrasla odgovornost do lastnega življenja.
Kaj si velja zapomniti?
Največji premik se pogosto zgodi, ko prenehamo verjeti, da je naša naloga drugega prepričati. Naša naloga je povedati, kaj vidimo, kako se ob tem počutimo in kje so naše meje. Sprememba pa se lahko začne šele tam, kjer drugi človek v njej prepozna svoj razlog, ne samo naš strah.
Kaj torej lahko naredimo? Odgovor je manj popravljanja in predvsem več jasnosti. Manj očitkov, več pogovora iz sebe. Manj prevzemanja odgovornosti za njegovo življenje, več skrbi za svoje. To ni umik ljubezni. To je trenutek, ko ljubezen preneha delovati kot pritisk in postane dovolj odrasla, da zna reči: tukaj sem, pripravljena sem te podpreti, ne morem pa hoditi namesto tebe.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
