Pogosto rečete »bom že sam«? Morda ste ujeti v pretirano samostojnost
Ste vajeni, da vse naredite sami? Pretirana samostojnost lahko vodi v utrujenost, osamljenost in napetosti v odnosih.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Samostojnost je v današnjem svetu pomembna vrednota. Ponosni smo, ker znamo poskrbeti zase, za družino, za delo, za dom. Ko nekaj ne gre, stisnemo zobe in naredimo sami. Ko je treba sprejeti odločitev, jo sprejmemo, ko pride težava, poiščemo rešitev.
Na prvi pogled se zdi, da je to znak moči. In v veliki meri tudi je. A v določenem trenutku se lahko zgodi, da samostojnost, ki nas je dolgo ščitila in krepila, začne delovati proti nam. Tako zelo smo prepričani, da zmoremo in želimo vse narediti sami, da drugim možnostim niti ne damo priložnosti.
Takrat samostojnost v resnici ni več naša svobodna odločitev, ampak postane oklep naših notranjih prepričanj, zaradi katerih je naše življenje pogosto bolj naporno, kot bi lahko bilo.
PREBERITE TUDI:
Ko je lažje reči: »Bom sam-a«
Morda tudi pri sebi opažate, da ko nekdo ponudi pomoč – lahko gre celo za tako majhno stvar, kot je pridržanje vrat – skoraj avtomatično odgovorite: »Hvala, pa saj lahko sam-a.«
Kot bi bil to naš notranji zapis, glas, ki hoče dokazati, da zmoremo. Včasih to naredimo zato, ker smo prepričani, da bo šlo tako hitreje. Pogosto tudi zato, ker ocenimo, da bomo sami naredili bolje. Najpogosteje pa preprosto zato, ker nismo vajeni, da bi sprejemali pomoč.
Še posebej močno imamo to zapisano v sebi ženske srednje generacije, ki smo odraščale v obdobju mladega feminizma, ko so nam ponosne mame razlagale, da moramo biti ženske samostojne in neodvisne. Da ne smemo čakati, da nas bodo moški rešili, ampak moramo znati poskrbeti same zase.
To sporočilo je imelo pomembno vlogo, saj je ženskam prineslo več svobode, poguma in možnosti, da same oblikujejo svoje življenje. A hkrati je v mnogih pustilo tudi močan notranji zapis: če želimo biti močne, moramo dokazovati, da zmoremo vse tudi same.
Zato danes srečamo veliko žensk, ki brez težav vodijo projekte, organizirajo družinsko življenje, rešujejo probleme in nosijo ogromno odgovornosti. Ko pa pride trenutek, ko bi lahko nekdo drug prevzel del bremena, se v njih nekaj skoraj refleksno upre.
Kot da bi sprejeti pomoč pomenilo, da smo stopile korak nazaj. V resnici pa pogosto pomeni prav nasprotno.
Korenine pretirane samostojnosti
Poleg družbenih sporočil pretirana samostojnost lahko izhaja tudi iz osebne družinske zgodbe. Če smo odraščali v okolju, kjer odrasli niso bili vedno zanesljivi, smo se že kot otroci naučili, da če želimo, da bo nekaj narejeno, moramo za to poskrbeti sami.
To se lahko zgodi zelo spontano. Starši so lahko preobremenjeni ali zaradi službe pogosto odsotni. Morda se jim celo zdi dobro, da je otrok samostojen in zna za marsikaj poskrbeti sam. V nekaterih družinah otrok prevzame tudi skrb za mlajše sorojence. Zgodi se tudi, da so starši v tako slabem psihičnem stanju, da otrok naredi vse, da bi jih spravil v boljše razpoloženje.
Lepo je sicer videti samostojnega otroka, a prevelikih odgovornosti otroci še ne bi smeli nositi. Takšne izkušnje sicer pogosto ustvarijo zelo sposobne odrasle, take, na katere se lahko vsi zanesejo. Toda isti mehanizem lahko kasneje povzroči, da pomoč težko sprejmemo – tudi takrat, ko bi nam v resnici zelo koristila.
Ko samostojnost postane oklep
Pretirana samostojnost ni vedno očitna in je celo družbeno nagrajena. Takšne posameznike opisujemo kot močne, sposobne in zelo učinkovite.
A če smo iskreni do sebe, življenje na tak način ni vedno najlažje.
Pogosto smo močno utrujeni, utrujenost pa ne izgine niti po pravem počitku. V sebi nosimo boleč občutek, da smo za vse sami, da nosimo več kot drugi. Še posebej pa boli tiha misel, da nas v resnici nihče ne vidi.
V odnosih se lahko pojavi tudi nenavaden paradoks. Po eni strani si želimo bližine in podpore, po drugi strani pa redko pokažemo, da jo potrebujemo. Tako se pogosto srečujemo z občutkom osamljenosti, ki ga je težko razložiti. Ne zato, ker ne bi imeli ljudi okoli sebe, ampak zato, ker ne znamo pokazati, da potrebujemo oporo.
Zakaj to vpliva tudi na odnose
Ko vse naredimo sami, drugi sčasoma dobijo sporočilo, da njihove pomoči ne potrebujemo.
Na začetku bodo morda še ponujali pomoč, čez čas pa se to zgodi vedno redkeje. Ne iz brezbrižnosti, temveč zato, ker smo jih nehote naučili, da imamo stvari pod nadzorom.
V partnerskih odnosih se lahko zato razvije posebna dinamika. Ena oseba nosi velik del odgovornosti, druga pa postopoma prevzema manj pobude. Ne gre za to, da ta druga oseba ne bi želela pomagati, ampak preprosto ne čuti, da je tam njen prostor.
Povsem razumljivo je, da tisti, ki vse drži skupaj, sčasoma postane preobremenjen. Pogosto pa se začne boriti tudi z občutkom nevidnosti in svoje nezadovoljstvo začne pripisovati drugemu.
Kako drugače bi bilo, če bi priznali, da v resnici potrebujemo oporo in nekaj pomoči? Resnična moč se pokaže prav v tem, da si dovolimo tudi trenutke, ko ne zmoremo vsega sami.
Samostojnost, ki ne izključuje bližine
Zdrava samostojnost pomeni, da znamo stati na svojih nogah, a hkrati vemo, da nismo sami proti svetu in da naše življenje ni projekt samo enega človeka. Ko si dovolimo sprejeti pomoč, odnosi postanejo bolj živi. Ljudje okoli nas dobijo priložnost, da tudi oni prispevajo.
Sprememba se redko zgodi naenkrat. Pogosto se začne z majhnimi premiki, predvsem pa z vprašanjem, ki si ga iskreno zastavimo:
Ali res vedno moram vse narediti sam-a?
Naslednjič, ko vam nekdo pridrži vrata, sprejmite pozornost z nasmehom. Če vam nekdo pomaga z vrečkami iz trgovine, se preprosto zahvalite. Čeprav veste, da bi nekaj lahko naredili sami, kdaj pa kdaj prosite nekoga drugega, da to naredi namesto vas. Lahko gre za čisto majhne stvari, v resnici zares nepomembne. A za to, da začnete počasi spreminjati svoj naučen odziv, so še kako dragocene.
Za mnoge ljudi so takšne majhne geste presenetljivo težke, saj niso vajeni, da bi se lahko na koga naslonili. A prav v teh trenutkih se začne graditi drugačna izkušnja odnosov.
Takšna, v kateri ni treba vsega nadzorovati in vsega nositi sam.
V takšnih odnosih samostojnost ne izgine. Le nekoliko spremeni obliko.
Namesto oklepa postane notranja stabilnost.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
