Zakaj nas tako privlačijo žalostne življenjske zgodbe?
Avtobiografija Belo se pere na devetdeset je pretresla Slovenijo. Psihologi pojasnjujejo, zakaj nas zgodbe o bolečini tako pritegnejo in kaj v resnici sprožijo v nas.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V preteklih mesecih so bile kinodvorane nenavadno polne. Razlog: slovenski avtobiografski film Belo se pere na devetdeset. Že leta pred tem je izšla knjiga, ki je bila prav tako velika uspešnica. A ko so ljudje zapuščali kinodvorano, mnogi niso nosili nasmeška. Obratno. Večina jih je imela nekoliko solzne oči, mnogi so molčali od šoka, nekateri so bili vidno pretreseni.
Avtobiografska zgodba je polna izgub, trpljenja in tragičnih dogodkov, brez srečnega konca, ob tem pa jo zaznamuje tudi močna nostalgija jugoslovanskega prostora. Zanimanje za film še danes ni upadlo, prav nasprotno, rekordno hitro je prišel tudi na pretočne platforme, knjiga pa še vedno ostaja med najbolj branimi.
Na prvi pogled je precej nelogično. Zakaj bi si želeli gledati trpljenje nekoga drugega? Zakaj je tako težka in tragična zgodba postala taka uspešnica? Imamo radi bolečino? Je katarza to, da ti po licih tečejo solze, ko sočustvuješ z glavno osebo? Zakaj nas nekatere žalostne zgodbe skoraj posrkajo vase, čeprav se po njih ne počutimo dobro?
Odgovor ni tako preprost, kot se zdi, in nima veliko opraviti s tem, da bi ljudje »uživali v trpljenju«. V resnici nas takšne zgodbe pogosto privlačijo zato, ker v njih prepoznamo nekaj zelo človeškega in zelo znanega.
V bolečih zgodbah pogosto iščemo občutek, da nismo sami
Ko gledamo ali beremo zgodbo nekoga, ki izgublja, trpi, se bori z boleznijo, objokuje izgubljeno ljubezen ali skuša preživeti težko življenjsko obdobje, se v nas pogosto zgodi nekaj nenavadnega: začutimo prepoznavanje. Prav zato so avtobiografske zgodbe še posebej močne. Ker ne gledamo izmišljenega lika, ampak človeka, ki je to res živel. Ta resničnost zgodbi doda težo. Tudi če naše življenje ni enako, nas določeni občutki spomnijo na lastne izkušnje. Na strah, nemoč, osamljenost, žalovanje ali občutek, da življenje včasih ni pošteno.
PREBERITE TUDI:
Psihologi že dolgo opozarjajo, da ljudje ne iščemo zgolj zabave. Iščemo tudi čustveno potrditev lastnega doživljanja. Ko vidimo, da je nekdo drug preživel nekaj težkega in je to znal ubesediti, se naše doživljanje zdi manj izolirano. Manj nenavadno in sramotno.
Zato imajo nekatere težke knjige skoraj terapevtski učinek. Ne zato, ker bi nas osrečile, ampak ker ubesedijo občutke, ki jih sami težko razložimo.
Zakaj nas določene zgodbe spremljajo še dolgo po ogledu
Marsikoga boleče zgodbe spremljajo v mislih še dolgo po tem, ko je že odložil knjigo ali zapustil kinodvorano. In to čeprav mu v resnici zgodba sploh ni bila zares všeč. Enostavno ne gredo iz glave. Psihologi pojasnjujejo, da do tega pride, ker je zgodba aktivirala naše čustvene spomine. Odprla nam je dostop do občutkov, ki so bili dolgo potisnjeni v ozadje. In prav to je lahko zelo dragoceno.
Veliko ljudi v težkih obdobjih nima časa za predelavo čustev, saj so enostavno prisiljeni delovati. Ko zboli bližnji, je treba organizirati preglede, voziti na terapije, skrbeti za gospodinjstvo, šolo, službo, mlajše sorojence ali starše ... Ko nekdo umre, življenje ne počaka, da bomo pripravljeni žalovati. Pogosto se naučimo nadaljevati življenje, še preden sploh razumemo, kaj se nam je zares zgodilo.
A čustva se v takih okoliščinah ne izbrišejo, samo umaknejo se. Telo in um jih pospravita na stran, ker je treba preživeti dan, teden, leto. Potem pa neka zgodba odpre vrata. Ne zato, ker bi bila ista, ampak ker zadene podoben občutek. Družinsko tišino. Bolnišnično nemoč. Odrasle, ki niso znali biti opora v otrokovi stiski. Občutek, da si bil premlad za vse, kar si moral razumeti.
Takrat zgodba postane ogledalo.
V zgodbah pogosto vidimo tisto, kar je ostalo skrito v nas
Ko nas določena knjiga ali film močno vznemiri, je koristno pogledati, kateri del zgodbe nas je najbolj zadel. Pogosto to ni največja tragedija. Lahko je majhen prizor. Ton glasu. Odsotnost objema. Nekdo, ki odide iz sobe. Nekdo, ki molči, ko bi moral nekaj reči. Nekdo, ki bolezen zanika, ker drugače ne zna živeti.
Ti odzivi so pomembni, ker pokažejo, kje je v nas še vedno občutljivo mesto. Zgodba nam ne pove samo, kaj se je zgodilo avtorju ali liku, pokaže nam, kaj v nas še vedno zahteva pozornost.
Iz tega tudi sledi zanimiv fenomen – čeprav je zgodba težka in nas je pretresla, se k njej vračamo. Še enkrat preberemo knjigo ali si še enkrat ogledamo film, pa čeprav nas je že prvič močno pretresel. Zgodba nas izčrpa, a vseeno nas čez čas spet vleče k njej. To ne pomeni, da si želimo še več bolečine, ampak je znak, da je zgodba odprla nekaj nedokončanega. Prvi stik je bil premočan, prehiter, preveč telesen. Kasneje se um vrača, ker skuša razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kaj je bilo tako moteče. Kateri prizor se je zasidral. Kateri občutek se je prebudil.
Zgodbe imajo zato lahko vlogo čustvenega posrednika. Omogočijo nam, da se stare izkušnje približajo skozi tujo pripoved. Ne neposredno, ne na silo, ampak skozi varnejšo obliko. V tem je njihova moč. Ponudi nam vstop v začetek razumevanja.
Kaj lahko naredimo, ko nas zgodba močno zadene?
Ko nas knjiga ali film pretrese bolj, kot smo pričakovali, odziva ni treba takoj odriniti. Lahko ga uporabimo kot informacijo o sebi.
Najprej poimenujmo prevladujoče čustvo. Je bila to žalost, jeza, odpor, gnus, strah, nemoč ali občutek krivice? Prvo močno čustvo pogosto pokaže, kje se je zgodba dotaknila našega notranjega sveta.
Vprašajmo se, kateri prizor se nam vrača. To je pogosto najpomembnejši del. Ne največja drama, ampak prizor, ki se je zasidral v spomin, običajno nosi občutek, ki ga poznamo.
Ločimo tujo zgodbo od svoje. Ni treba, da smo doživeli enake dogodke. Dovolj je, da prepoznamo podoben občutek: osamljenost, pomanjkanje opore, strah pred izgubo, jezo na odrasle ali občutek, da za naše doživljanje ni bilo prostora.
Dovolimo si tudi neprijetne odzive. Če nas zgodba razjezi, to ne pomeni, da smo brez sočutja. Jeza je pogosto znak, da smo zaznali krivico, nemoč ali staro rano.
O zgodbi se pogovorimo z nekom, ki zna poslušati. Močne zgodbe se lažje umestijo, ko jih ubesedimo. Pogovor pomaga ločiti, kaj pripada filmu ali knjigi in kaj se je ob tem odprlo v nas.
Zaključna misel
Zgodb o bolečini torej ne beremo zato, ker bi si želeli trpeti, ampak zato, ker nam pokažejo, da ima tudi najtežje človeško doživljanje obliko, jezik in zgodbo. V njih ne iščemo nujno tolažbe, ampak predvsem iščemo priznanje.
Priznanje, da je bolelo. Da ni bilo vse v redu. Da nismo pretiravali, ko nas je nekaj zlomilo. Da se za jezo pogosto skriva žalost, za odporom pa pogosto tiči nekaj, kar nas je nekoč bolelo bolj, kot smo si priznali.
Dobra težka zgodba nas ne reši pred lastno bolečino, lahko pa nam pomaga videti, da je v nas še nekaj, kar si zasluži pozornost. In ko to nekaj končno vidimo, tega ni več treba nositi samo kot nejasen nemir, ampak lahko postane začetek razumevanja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
