Zakaj včasih ne čutimo smisla življenja (in zakaj je to normalno)
Ko občutek smisla izgine, se hitro ujamemo v dvom. A takšna obdobja imajo svojo logiko in ne pomenijo, da je z našim življenjem nekaj narobe.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Verjetno vsi nekje globoko v sebi iščemo smisel življenja. Gre za občutek, da ima naše življenje pravo smer in da ima to, kar počnemo, težo in pomen.
A ravno pri tem občutku se zaplete. Vse prepogosto ga navezujemo na stvari, ki v resnici ne zagotavljajo notranje izpopolnjenosti. Tako smisel iščemo tam, kjer ga je najlažje poimenovati: v uspehu, v dosežkih, v tem, da imamo stvari pod nadzorom. A občutek smisla se ne odziva na logiko učinkovitosti. Bolj je povezan z načinom, kako se izražamo v odnosu do sveta, ljudi in sebe.
Smisel ni ideja, ampak izkušnja
Ko govorimo o smislu, pogosto govorimo o njem kot o nečem, kar bi morali najti. Kot da obstaja nekje zunaj nas in čaka, da ga odkrijemo. V resnici pa se občutek smisla ne pojavi kot odgovor, ampak kot posledica.
Pojavi se, ko smo v nečem udeleženi in to počnemo z občutkom, da nekaj šteje. Še posebej pa takrat, ko imamo občutek, da je to, kar živimo in delamo, na nek način povezano z nami.
Zato ni presenetljivo, da raziskave kažejo, da ljudje z občutkom smisla ne živijo le bolj zadovoljno, ampak tudi bolj stabilno. Lažje uravnavajo čustva, pogosteje skrbijo za svoje zdravje, redkeje zdrsnejo v dolgotrajno brezvoljnost. Ne zato, ker bi bilo njihovo življenje lažje, ampak ker ima zanje več konteksta.
Ko nekaj doživljamo kot smiselno, smo notranje bolj uravnoteženi in posledično stabilni.
PREBERITE TUDI:
Od kod sploh pride ta občutek
Zanimivo je, da občutek smisla ni nekaj, kar bi enostavno “ustvarili” v kateremkoli obdobju življenja. Oblikuje se skozi izkušnje, ki jih pogosto niti ne zaznamo kot pomembne.
Močan vpliv imajo zgodnji odnosi, predvsem občutek, da smo bili videni, upoštevani, da smo imeli prostor, kjer smo lahko bili to, kar smo. Pomembno vlogo ima tudi občutek pripadnosti nečemu večjemu od sebe – naj bo to skupnost, vrednote ali način življenja, ki presega zgolj lastne potrebe.
Zelo konkretno pa se občutek smisla gradi tudi skozi dejanja, ki so ponavljajoča. Ni nujno, da gre za nekaj zelo velikega, pomembno pa je, da se čutimo vključeni, da prispevamo in imamo občutek, da naše delovanje nekam vodi – pa čeprav v majhnem obsegu.
Tako tudi ni naključje, da se občutek smisla pogosto okrepi pri ljudeh, ki se vključujejo v prostovoljstvo ali druge oblike sodelovanja. Ne zato, ker bi “pomaganje drugim” samo po sebi ustvarjalo smisel, ampak ker nas postavi v drugačen odnos do sveta. Iz pasivnega v aktivnega.
Zakaj ga kasneje težje gradimo
Ena od zanimivih ugotovitev raziskav je, da se občutek smisla lažje oblikuje v mladosti kot kasneje v življenju. Del razloga je, da so v kasnejših letih naši vzorci že bolj utrjeni. Ko smo mlajši, še preizkušamo. Svet doživljamo bolj odprto. Kasneje pa se naše poti zožijo, ne nujno navzven, ampak znotraj nas. Vemo, kaj “deluje”, česa se držimo, kaj nam je znano.
Zato občutek smisla v odraslosti redkeje nastane kot posledica novih odločitev. Pogosteje se zgodi, ko spremenimo odnos do tega, kar že živimo. Ko začnemo videti povezave, ki jih prej nismo.
Smisel ni nekaj, kar si določimo enkrat
Morda je najbolj zavajajoča ideja ta, da bi moral vsak od nas imeti en jasen “namen”. Nekaj, kar nas definira in nas vodi skozi življenje.
Občutenje smisla deluje bolj kot neke vrste orientacija in se lahko spreminja. Lahko se izgubi in ponovno pojavi. Lahko je v različnih obdobjih vezan na različne stvari. Včasih je povezan z delom, drugič z odnosi, tretjič s tem, kako živimo vsakdan ... Ključ pa je v tem, da v svojem življenju prepoznamo vsaj nekaj, kar ni prazno in ima za nas težo.
Kaj lahko naredimo danes
Če se danes sprašujete, kaj je smisel vašega življenja in se počutite nekoliko izgubljeni, naj vas potolažimo. To je povsem normalno. Občutek smisla ne teče enakomerno skozi življenje. Prihaja v valovih. Obstajajo obdobja, ko ga čutimo bolj – ko imamo občutek smeri, notranje teže, povezanosti s sabo. In obstajajo obdobja, ko se ta občutek umakne. Ko življenje teče, mi pa v njem ne prepoznamo posebnega pomena.
To ne pomeni, da je z našim življenjem nekaj narobe. Pomeni le, da smo v fazi, kjer je ta občutek bolj oddaljen. Psihološko gledano so takšna obdobja pogosto povezana z utrujenostjo, preobremenjenostjo ali dolgotrajnim delovanjem na “avtopilotu”. Ko smo dlje časa usmerjeni predvsem v obveznosti, skrb za druge in vsakodnevno funkcioniranje, se stik s tem, kar doživljamo kot smiselno, naravno zmanjša.
Zato prvi korak ni, da poskušamo na novo določiti smisel ali si ga razložiti. Veliko bolj pomaga, da si dovolimo razumeti, kje smo. Da si priznamo, da je to obdobje, ko tega občutka ni, in da ni nujno, da to takoj popravimo.
Ko se tako pritisk nekoliko umiri, se lahko zelo postopoma začnemo vračati k sebi. Prav zanimiv paradoks je, da se občutek smisla običajno začne vračati ravno takrat, ko ga nehamo loviti kot idejo. Ko si dovolimo biti v tem, kar je, in počasi spet zaznavati stvari, ki niso popolnoma prazne. Ne velike. Samo ne popolnoma prazne.
Opazimo lahko, kje v dnevu se za trenutek ustvari občutek, da nismo povsem odrezani. Kje smo vsaj malo bolj zbrani. Kje nekaj naredimo brez notranjega odpora. Morda v delu, kjer za nekaj minut pozabimo na čas. Ali pa v občutku, da smo nekomu blizu ali da nas nekdo zares sliši.
To niso stvari, ki bi naenkrat “ustvarile smisel”. So pa točke, kjer se stik začne ponovno vzpostavljati. In prav iz tega stika se sčasoma znova začne oblikovati tudi občutek, da ima življenje svojo težo.
Ne kot ideja. Ampak kot izkušnja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
