Mateja J. Potočnik

S prsti se je oprijela z mahom poraščenih kamnov, z nogo poiskala oporo in se zavihtela na dvometrski kamniti zid, ki se vije ob vznožju poti na Ljubljanski grad. Na vrhu se je poravnala, vrgla dolge lase prek ramen, široko razprla roke in nastavila obraz soncu. Samozavestna, zadovoljna. Pred fotografskim objektivom poskakuje, hip zatem vrže nogo visoko v zrak in jo prisloni ob obzidje – z lahkoto. Uličico polnijo turisti, Alenka pa se šali. Kadar se smeji, se ji ob očeh zbirajo gubice – drobne sledi časa. Nosi jih s ponosom. Sije. Pred kavarno ljubljanskega lutkovnega gledališča v modrini oči ostane nekaj drugega. Življenje. Modrost.

Slovenija

Slovenska zlata dekleta: Legendarne igralke o modrostih življenja

»Nisem človek, ki bi se veliko gledal v ogledalo ali segal po tretmajih za lepši videz. Zdi se mi, da je veliko pomembnejši notranji mir – neko vodilo, ki te pripelje do tega, da se pomiriš s sabo. Telo nam je dano in prav je, da zanj skrbimo, a ga moramo tudi sprejeti takšno, kot je. Vsaka guba ima svojo zgodbo. Nikoli si nisem želela, da bi jih pri 54 letih kazala 24. To se mi zdi pravzaprav malo smešno. Včasih mi kdo pokaže staro fotografijo in reče: 'Glej, tukaj pa še nisi imela nobene gube.' Seveda je nisem imela – bila sem stara 25. Dobro, da jih zdaj imam. Pravzaprav jih imam rada,« se nasmehne igralka.