Shutterstock

Da bi preprečila, da bi še kdo doživljal podobno stisko, kot jo po smrti njenega brata doživljata bolehna starša, je njuna skrbna, sočutna hči s Slovenijo delila zgodbo o absurdni brezčutnosti predpisov o dedovanju.

S svojimi 770 zakoni, 2329 uredbami in 383 odloki je slovenska birokracija razvejan, marsikdaj pa tudi nepregleden labirint predpisov, v katerem se človek hitro izgubi – še posebej kadar je iz nekega vzroka pretresen in dodatno zmeden. In nikoli nismo bolj pretreseni kakor ob osebnih tragedijah. Toda birokracija nima posluha za stiske resničnega življenja. Zato je dobro, da poznamo njene slepe ulice in preprečimo, da bi nas dotolkli v morebitnih težkih življenjskih situacijah. Kot se je to zgodilo priletnima in bolehnima staršema naše bralke, ki se je odločila njuno zgodbo deliti z vso državo – in s tem na svoj način pripomoči, da ne bi podobne stiske doživel še kdo.

Slovenija

Kozjanski Robin Hood: za bogataše je bil razbojnik, za reveže legenda

Zanesla sta se, da bosta šla v grob pred njim

Družino je nesreča zadela decembra 2023, ko je nenadoma umrl brat naše sogovornice; njegova smrt je težko prizadela vse, najbolj pa seveda njegova starša – oče šteje 88, mati pa 84 let. »Živeli so skupaj in bili so zelo povezani,« pove pokojnikova sestra. »Staršema se je sesul svet in vsak od njiju je žaloval na svoj način.« Kot skrbna hči je dobesedno čez noč prilagodila vse svoje obveznosti in odnose ter se povsem vključila v življenji strtih, čedalje bolj nebogljenih staršev. Rane se ne bodo nikoli zacelile, a počasi je bolečina postajala vsaj znosna – dokler ni točno po letu dni prišel dopis s Fursa.

Dolgo pred tragedijo, že leta 1998, sta oče in mati z izročilno pogodbo prepisala vse premoženje, ki sta ga ustvarila z lastnimi žulji – kmetijo z domačijo, njivami in traktorji ter kmetijske stroje – na sina, ta jima je v zameno zagotavljal preužitek na stare dni. Tedaj je bila poteza logična, saj nista imela nobenega razloga, da bi dvomila o naravnem redu stvari, po katerem starši poskrbijo za svoje potomce in jim prepustijo svoje premoženje, preden gredo s tega sveta. Toda 25 let pozneje se je naravni red zlomil in sin je moral v grob pred človekoma, ki sta mu podarila življenje. Za seboj ni zapustil nobenih otrok, zato sta v zapuščinski razpravi oče in mati kmetijo prepisala spet nase, kot dediča za lastnim sinom. »In ko smo že upali, da je najhujše za nami,« pripoveduje bralka, »so jima s Fursa poslali priporočeno pismo s podatki o predvideni odmeri davka na dediščino.«

Shutterstock

Za moja starša so to ogromni zneski

Ob pogledu na številke v dopisu se je nesrečnima staršema in njuni hčeri stemnilo pred očmi. Sogovornica je takoj šla v akcijo; na Fursu je naletela na uslužbenko, ki je kar ne more prehvaliti kot enega najprijaznejših in najsočutnejših človeških bitij, ki jih je srečala v tem temnem obdobju. Vendar tudi ona ni mogla storiti čudeža. Lahko ji je le svetovala, naj predloži kakršnekoli račune o relevantnih stroških, ki sta jih dediča imela s pokojnim – in tako je njuna hči zbirala račune od pogreba ter bančna dokazila o še tako neznatnih uslugah staršev svojemu sinu ter na koncu z njimi dosegla majhno znižanje davčne osnove. To je bilo vse, kar je bila družini pripravljena odpustiti neživljenjska zakonodaja, v kateri takšne situacije preprosto niso predvidene v zadostni meri.

Zakon o dedovanju namreč določa, da premoženje pokojnika, ki ni zapustil potomcev, pripade njegovim staršem. Ti pa niso uvrščeni med dediče prvega reda, ki so lahko oproščeni davka, temveč med dediče drugega reda – ki morajo državi plačati med 5 in 14 odstotki vrednosti podedovanega premoženja.

»Za moja starša, skromna kmečka človeka s temu primernimi dohodki, so to ogromni zneski,« pove bralka. »Oba sta invalida z najnižjimi pokojninami in sedaj gre za plačilo davka celotna mamina pokojnina in še velik del očetove.« Tako bo nadaljnji dve leti; užaloščeni družini  je bila slovenska birokracija pripravljena priti naproti le toliko, da je pristala na izplačilo obveznosti v 24 mesečnih obrokih.

Slovenija

Plusi in minusi: kaj nam je prineslo leto 2025?

Brez milosti za priletna invalida

»Kar boli, je odnos,« potoži sogovornica. »V takšnih situacijah spoznaš, da je človeško življenje le mrtva črka na papirju.« Ni čustva, ni okoliščine, ki bi zmogla preprositi zakonodajne algoritme za milost; ko človek najbolj potrebuje sočutje in pomoč, dobi od birokracije še dodatno breme na že tako strt križ. Zaman je vestna hči pisala dopise s prošnjami za odpis ali vsaj zmanjšanje davčnega dolga, v katerih je dacarjem dopovedovala, da sta njena starša obnemogla stara človeka z bornimi prihodki. »Oče je 80-odstotni invalid, ki na berglah še komaj zmore razdaljo od postelje do stranišča, mama pa ima operirana oba kolka in se naokoli premika s hojco, za nameček je še v depresiji. Brez nekoga, kot sem jaz, ki z njima hodim k zdravnikom, po centru za socialno delo, Zpizu in Furtsu-u, bi verjetno bila še bolj izgubljena.«

Če je to sploh mogoče – kajti njena starša sta že sedaj izgubljena v slepi ulici predpisov države, v katero ne moreta več verjeti. Kajti država bi morala biti tista, ki bi jima na stara leta povrnila za ves trud in poštenje, jima olajšala stisko; država bi morala biti tista, na katero se človek lahko vedno zanese. Vendar je v tem primeru prav nasprotno, in to je tisto, kar je najtežje sprejeti. »Oče in mati ne moreta in ne moreta razumeti, kako je to mogoče. Zakaj morata sedaj, na stara leta, spet plačevati za to, kar sta sama ustvarila ali kupila in kar je bilo od začetka njuno. Boli me pogled na očetovo sklonjeno glavo in tresoče se roke, ko mi reče: 'Poglej, s temi rokami sem zidal to bajto in zakaj jo moram zdaj od države odkupovati?' Boli me, ko me razburjena mama vedno znova sprašuje: 'Pa daj ti meni razloži, kako je lahko obdavčeno to, kar sva midva dala Stanetu prepisat? Saj ni on kupil teh njiv, pa travnikov, pa traktorja …'«

revija Jana

Hlad predpisov, toplina sočloveka

Žal primer ni osamljen – v nepreglednem labirintu predpisov se je izgubil že marsikdo, ki ga je doletela najhujša med vsemi nesrečami: da je moral pokopati svojega (odraslega) otroka. Da bi opozorila na neprijetna presenečenja, ki jih lahko v takšnim primerih pripravi zakonodaja; da bi ljudi posvarila pred stranpotmi izročilnih pogodb in dediščinskih postopkov, je naša sogovornica zgodbo svojih staršev predstavila tudi v zapisu na Facebooku, pritegnil je pozornost marsikoga in kmalu postal viralen. Med ljudmi, ki so ji pisali v odziv, so bili tudi takšni, ki so imeli podobne izkušnje z birokracijo: »Oglasil se je človek, ki je dedoval po umrli sestri in so mu prav tako odmerili nerazumno visok davek. Najbolj pa me je pretresla izpoved matere, ki se ji je sin ubil z motorjem, ki ga je sama prepisala nanj – in potem je morala skupaj z drugimi dediščino plačevati državi še za ta motor, ki ji je vzel sina …«

Na koncu pa je vendarle pri ljudeh našla to, česar ji ni dala država: uteho. Dobila je na desetine, če ne na stotine sporočil z izrazi sočutja in tolažbe, z izrazi občudovanja njenega poguma ter hvaležnosti za delitev izkušnje. Skupnost je, četudi po spletu, stopila skupaj in jo na neki način objela s človečnostjo, ki je Slovenci in Slovenke še vedno premoremo v izobilju, čeprav se tega premalo zavedamo.

»Ta članek je podaljšek moje prvotne objave na Facebooku in po njem še dodatno deluje moja želja, da bi z našo zgodbo pomagala drugim. Zato se vam zahvaljujem za objavo v reviji Jana,« za konec še pove sogovornica. Naj bo potemtakem ta članek tudi podaljšek velikega objema pogumni in iskreni ženski, ki ni klecnila sredi težke življenjske preizkušnje, temveč je nase prevzela še velik del bremen svojih staršev.

Estrada

Britanski zvezdnik našel srečo z Ljubljančanko Natašo

Sistem ni vedno pravičen, četudi ima svojo logiko

Za komentar primera smo zaprosili pravnika Petra Jagodiča iz Odvetniške družbe Šušmelj in Jagodič. Pojasnil nam je, da je zakonodaja dejansko napisana tako, da na Fursu niso imeli druge možnosti, kakor da staršema naše sogovornice zaračunajo omenjeni davek.

»Glede na pravila so ji pravzaprav šli na roko, kolikor so pač lahko. Seveda je jasno, da v tem konkretnem primeru zakonodaja ni življenjska in da je družini povzročila bolečino, pa čeprav ima sistem svojo logiko.« Namen davka je namreč odvračanje ljudi od fiktivnih izročilnih pogodb, s katerimi bi starši lahko neovirano prepisovali nepremičnine na potomce in se tako izogibali morebitnim upnikom, nakar bi jim otroci premoženje vrnili.

»Zato je v tujini, na primer v Angliji, praksa, da je obdavčen prav vsak prenos premoženja med družinskimi člani. Pri nas je podobno, le da so dediči prvega reda – otroci – izjema v tem pravilu. Zato sta lahko leta ’98 starša svojemu sinu premoženje izročila brez vsakršnega davka; če bi bila naša zakonodaja striktnejša, tega ne bi mogla storiti in tako bi tedaj verjetno trikrat premislila, preden bi podpisala usodno izročilno pogodbo – in potem po tragediji sploh ne bi prišlo do zapleta s Fursom,« pojasnjuje odvetnik Jagodič. In sklene: »Predpisi so v tem primeru še posebej kruti, na koncu dneva pa vendarle preprečijo več zlorab, kot pa povzročijo tovrstnih krivic.«

revija Jana