revija Jana

Zagotovo nisem edina, ki si je oddahnila, da je konec teh volitev. Zavesa je padla, a v zraku je ostal težek vonj po ceneni politični drami. Kakšen teater, kakšen primitivizem mnogih udeležencev! Gledali smo festival laži, kričanja in žaljivk, kjer smo bili volivci zgolj statisti – ali bolje rečeno, talci v rokah elite, ki se hrani z našim nemirom. Ne maram takšnega vzdušja v svoji državi. Ne maram strašenja, ne maram, da se drugače misleče obklada z idioti, in ne razumem politikov, ki uživajo v sejanju razdora, kot da bi šlo za športno disciplino.                                                                                               

Saj ni čudno, da se mi je zdravstveno stanje poslabšalo. Resno, kako se mi ne bi? Ko si obkrožen z »ljubeznivim« okoljem, kjer je empatija postala arhaična beseda, solidarnost pa floskula iz poceni motivacijskih priročnikov, telo izstavi račun. Sumila sem, zdaj pa je dokazano: mene ubija stres. Vsakič, ko se moram bosti z zlonamernostjo, me preplavi tista huda anksioznost, tisti »kaj bo, če bo«, ki gloda kosti hitreje kot karkoli drugega. Se bom spet izgubila na poti do pravice? Bo moje zdravje kolateralna škoda tuje hudobije?       

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Mojih sedem krogov pekla

In kje človek najbolje preizkusi svojo prisebnost? Na sodišču, seveda. V hramu pravice, ki včasih bolj spominja na slabo režiran resničnostni šov. Nedolgo nazaj me je pot zanesla v Trbovlje. Zgodba se vleče že leta. Takrat, ko sem se akutno zdravila za rakom na dojki, ko sem zaradi kemoterapije izgubljala lase, a pridobivala voljo do življenja, sem bila prisiljena vložiti tožbo. Nasproti mi stoji gospod – imena ne bom omenjala, saj ga poznate vsi, predvsem po njegovem patološkem zaničevanju žensk. To je tisti »genij«, ki bi nam odvzel volilno pravico, ker smo menda »preneumne« za odločanje. Sam je pametnejši od vseh, tudi od vseh odvetnikov skupaj, saj se na sodišču zagovarja kar sam. Pa pojma nima o pravu. Škoda besed, res. Nisem prva ženska, ki ga je tožila zaradi žalitev, in verjamem, da tudi nisem zadnja. Nekatere očitno nobena klofuta ne izuči.   

Priznam, ni mi prijetno hoditi po sodiščih. Komu pa je?! Še posebej težko pa je tam ohraniti »neprizadetost«, ki jo zahteva protokol, ko poslušaš bizarne konstrukte. Predstavljajte si to burlesko: toženi moški, ki sam sebe zagovarja na sodišču, kot v najslabših ameriških filmih besno maha z naslovnico neke revije, na kateri je moja plešasta glava. Moja glava med kemoterapijo. Brez las, brez filtra, takšna, kakršna sem takrat bila. In ta človek vpije proti sodnici: »Lejte jo, kako je fuknena! Pa kdo bi se takšen sploh slikal za časopis?«                                                                                               

To je ta raven. Moja plešasta glava je zanj dokaz moje »norosti«.

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 31. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana 13