Onkološka bolnica št. 6196: Lekcije pred ambulanto št.15
Sedela sem na tistem neudobnem, hladnem stolu na Onkološkem inštitutu in opazovala utrip hodnika, kjer se zdi, da sekunde tečejo počasneje kot kjer koli drugje na svetu.
Zrak je bil težek, nasičen z vonjem po razkužilu in tisto tiho, neizrečeno tesnobo, ki jo bolniki nosimo v sebi kot nevidno breme. Opazovala sem obraze mimoidočih, iskala v njih odgovore, ki jih nihče nima, ko je poleg mene sedla gospa in s svojo pojavo popolnoma presekala to sivo monotonost. Bila je urejena, v svetli jopici in s klobukom, ki je deloval skoraj kljubovalno elegantno v tem okolju, kjer vsi pričakujejo le sklonjene glave. Iz vrečke, ki jo je stiskala v rokah, je dišalo po svežih zeliščih, jasnina v njenih očeh pa je tukaj, med stenami, polnimi negotovosti, delovala kot pravi čudež.
Kar naenkrat, ne da bi naju kdor koli predstavil, me je prestrelila s stavkom, zadel me je naravnost v prsi, tja, kjer me je tisti dan najbolj bolelo: »Vse življenje sem bila neumna, modra pa sem postala šele v osemdesetih.«
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 € mesečno!
Z naročnino na Jana dobite:
- Zaklenjeni spletni članki
- Digitalna številka (2 dni pred izidom tiskane izdaje)
- Arhiv preteklih številk (3 mesece)
- Tedenski izbor uredništva (newsletter)