Slovenka Jana Sever pri 70 letih žanje uspehe, o katerih ni niti sanjala
Jana Sever je vinarka postala povsem po naključju, danes pa njene penine osvajajo mednarodne nagrade. Pri 70 letih o upokojitvi še ne razmišlja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zgodba vinarke Jane Sever je vse prej kot običajna. Vino ni bilo del družinske tradicije, vinogradništva se ni učila od staršev in tudi sanjala ni o tem, da bi nekoč postala vinarka. Vse se je začelo, ko sta s partnerjem Momom Stojkovićem kupila posestvo z vinogradom. Namesto da bi trse odstranila ali vinograd prodala, se je Jana odločila, da stopi v svet, o katerem takrat ni vedela skoraj nič. Danes, 26 let pozneje, se lahko pohvali s številnimi priznanji, med njimi tudi z odmevnimi mednarodnimi nagradami za svoje penine.
Jana Sever je bila med prvimi štirimi ženskami, ki so se pri nas pogumno podale v do takrat pretežno moški vinski svet, obenem pa je bila prva slovenska vinarka, ki se je lotila pridelave penin. Njena pot je dokaz, da ni za uspeh nikoli prepozno, če imaš dovolj volje, vztrajnosti in ljubezni do tega, kar počneš. Z Momom sta si nekoč želela dom v naravi, stran od mestnega vrveža Maribora.
Po dolgem iskanju sta v Pesniškem Dvoru našla posestvo, ki ju je očaralo že ob prvem obisku. Kmetija je stala na samem, na gričku, obdanem z vinogradi, od koder se je odpiral čudovit razgled. Čeprav sta vedela, da bosta morala staro hišo odstraniti in zgraditi novo, ju je čakalo še eno pomembno vprašanje: kaj storiti z več tisoč trsi? »Partner se zaradi številnih obveznosti v svojem podjetju ni mogel lotiti še ene dejavnosti, a sva se vseeno odločila, da vinograd obdrživa, jaz pa postanem vinarka,« se spominja Jana, ki priznava, da odločitev ni bila lahka. Znašla se je pred velikim izzivom, saj o pridelavi vina ni vedela skoraj nič.
Začela se je izobraževati, poiskala pomoč strokovnjakov in se počasi učila vseh skrivnosti vinogradništva in vinarstva. »Pot je bila dolga in polna odrekanja, a danes mi ni žal niti kapljice znoja, vseh žuljev in bolečin, ki jih prinaša naporno fizično delo v vinogradu. Vem, da sem se odločila prav, in na to sem ponosna. Seveda pa se zavedam, da brez partnerjeve podpore ne bi šlo,« pravi.
Vztrajnost se je obrestovala
V teh 26 letih je doživela marsikaj. Narava včasih ni bila prizanesljiva, saj so jim pozeba, toča in druge vremenske nevšečnosti večkrat odnesle tudi polovico pridelka. A Jana ni nikoli želela sklepati kompromisov pri kakovosti. Kadar grozdje ni doseglo želenih standardov, so ga raje prodali, kot da bi iz njega pridelali vino, za katerim ne bi mogli stati. »Želimo ustvarjati vrhunska vina in mislim, da se nam je takšna odločitev obrestovala. Vremenske nevšečnosti pa ne poškodujejo le grozdja, temveč tudi trte, ki potrebujejo več časa, da si opomorejo, in zahtevajo več nege. Vse to me je utrdilo in mi dalo samozavest. Danes se brez težav pogovarjam z drugimi vinarji, izmenjujemo si izkušnje in mnenja,« pripoveduje.
Letos je dopolnila 70 let, vendar o upokojitvi še ne razmišlja. Z Momom bi si lahko privoščila bolj brezskrbno življenje, več potovanj in manj delovnih obveznosti, a je navezanost na zemljo premočna. »Vinograd me je tako pritegnil, da bom ostala v tem poslu, dokler bom lahko.« Seveda si vzameta čas tudi za potovanja, ki so pogosto povezana z vinom: »Pred kratkim sva bila na strokovnem vinskem potovanju po Toskani, kjer sva spoznavala in okušala tamkajšnja vina. Ta se močno razlikujejo od naših štajerskih, saj so za Toskano značilne predvsem rdeče sorte, medtem ko na Štajerskem prevladujejo bela vina. V našem vinogradu raste samo muškat, pridelavo traminca in laškega rizlinga pa smo opustili.«
Penina, ki je osvojila svet
Prav slednji je poskrbel za eno najlepših presenečenj v Janini karieri. »Čeprav je paradni konj naša penina iz muškata, sem se pred leti na podlagi odlične letine odločila, da poskusimo narediti penino iz laškega rizlinga.« Po šestih letih zorenja jo je znova odkrila v kleti in že prvi požirek je obetal nekaj posebnega. Na pobudo vinskega strokovnjaka jo je poslala na mednarodno ocenjevanje v New York. Sledilo je prijetno presenečenje.
Med številnimi vzorci vinarjev z vsega sveta je njihova penina DVOR RR, letnik 2018, prejela srebrno medaljo na tekmovanju Great American International Wine Competition v Henrietti v zvezni državi New York. Uspeh se je nadaljeval še v Londonu, kjer je ista penina na tekmovanju Glass of Bubbly Awards osvojila prestižno nagrado Trophy v kategoriji Hint of Spice. Za Jano so takšna priznanja predvsem potrditev, da so se trud, vztrajnost in visoka merila obrestovali. Obenem pa so spodbuda za nove izzive. »Ko sem postala vinarka, sem na vino začela gledati povsem drugače. Zavedam se, koliko dela, znanja in truda je vloženega v vsako steklenico. Do vina je treba imeti spoštljiv odnos in ob njem uživati.«
Sama je velika ljubiteljica povezovanja vina in kulinarike, saj meni, da lahko dobro vino in prava jed drug drugemu podarita povsem novo razsežnost. Z Momom sta gurmana, rada okušata vina drugih vinarjev, Jana pa jih, kot priznava, ne more okušati brez nekoliko strokovnega pogleda. Zanimajo jo njihove značilnosti, postopki in možnosti, kako bi lahko še izboljšala svoja vina. »Pri vinu se nikoli ne nehaš učiti. Veliko vem, vendar moram ves čas spremljati nove trende in tehnološki razvoj. Morda je danes še najpreprosteje delati v vinogradu, čeprav se tudi tam stvari nenehno spreminjajo,« dodaja.
Martinovo, praznik vseh
V teh dneh je na Štajerskem v ospredju martinovanje, praznik, ko naj bi se mošt spremenil v vino. Vinarji ga nestrpno pričakujejo, saj lahko takrat že prvič začutijo značaj novega letnika. A Jana opozarja, da je vino živ organizem, ki se spreminja tudi med zorenjem. »Tudi pri petdeset let starem vinu se še vedno nekaj dogaja, zato je treba biti potrpežljiv in mu pustiti čas.«
Na njihovem posestvu martinovanja sicer ne organizirajo, saj nimajo vinotoča, se pa z Momom z veseljem odzoveta povabilom manjših vinarjev, ki še ohranjajo tradicionalni krst vina. Martinovo je namreč v Mariboru in okolici veliko več kot le praznik vinarjev. Mesto takrat zaživi v znamenju vina, na prireditve pa prihajajo ljubitelji žlahtne kapljice iz vse Slovenije. Tudi sama rada poklepeta s stanovskimi kolegi ob kozarčku dobrega vina. Pri martinovih jedeh pa ima nekoliko drugačen okus kot večina. »Nad račko nisem najbolj navdušena, ker je meso zame presuho. Z veseljem pa si privoščim pečenice ali krvavice z vsemi tradicionalnimi prilogami,« pojasni za konec.
E-novice · Estrada
