Primož Lavre

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko se srečata legenda slovenske in svetovne gimnastike in pisatelj, ki zna prisluhniti življenjskim zgodbam, pogovor hitro preseže medalje in knjige. Miroslav Cerar in Tadej Golob sta ob nastajanju biografije Romantik na konju … z ročaji našla veliko skupnega: predanost delu, spoštovanje strahu in prepričanje, da človeka ne določajo samo njegove zmage. Med spomini pa se je našel tudi prostor za humor. In seveda je bilo predvsem veliko obujanja spominov, ki sežejo vse do leta 1939, ko je na svet prijokal mali Miroslav.

Tadej Golob ponudbe za pisanje biografij pogosto zavrne. Njegov urnik je poln drugih obveznosti, toda pri Miroslavu Cerarju, ki ga vsi kličejo Miro, je naredil izjemo. Vsak bi jo, saj gre za enega največjih slovenskih športnikov vseh časov. »Te biografije sem se zelo veselil in danes mi ni žal,« pravi in doda: »Zelo zadovoljen sem s to knjigo. Mislim, da je dobra.«

Slovitega telovadca je poznal že od prej, saj je z njim nekoč pripravil intervju za Playboy, vendar je pisanje knjige ponudilo priložnost za precej bolj osebno srečanje. Že prvi obisk v Grosupljem je odpravil morebitno zadrego pred športno legendo. Miro je takoj povedal, da se športniki med seboj tikajo. Namesto uradne razdalje se je začel sproščen pogovor, iz katerega je postopoma nastajala pripoved o športniku, pravniku in očetu. »Znašel sem se pred človeškim velikanom, podobno kot pri pisanju biografije Milene Zupančič,« je priznal pisatelj. Med prvenstvi, olimpijskimi igrami in množico medalj je moral poiskati zgodbo, ki bi bralcu približala človeka za dosežki. »Vedel sem, da se bo ob trdem delu prej ali slej pokazala hrbtenica knjige.«

Poraz, ki ga ni pozabil

Miro je ob pogledu na končano biografijo in na številno občinstvo na njeni predstavitvi občutil vznemirjenje in hvaležnost. Njegove pripovedi, dokumentarno gradivo in spomini življenjskih sopotnikov so dobili skupno obliko. Zlasti dragoceni so prispevki njegovih otrok, ki ga poznajo tudi v vlogi, o kateri športne lestvice ne povedo ničesar: kot očeta. Zakonca Miro in žal že pokojna Zdenka Cerar, tudi odlična telovadka, pozneje pravnica in političarka, imata tri otroke – Mira, Alenko in najmlajšo Vesno, ki se je rodila, ko sta bila brat in sestra že najstnika. Toda obujanje preteklosti ni bilo vedno preprosto. »Tadej se mi je včasih kar zasmilil. Mučil sem se s spominom, razmišljal, kaj naj povem, marsikaj sem že odmislil ali pozabil,« pripoveduje 86-letnik, ki se mu jezik in tudi spomin ob pogovoru prav nič ne zatikata. Skrbelo ga je, da dogodkov ne bo znal dovolj dobro priklicati. Njegov sogovornik pa je ostajal miren in potrpežljiv. »Res sva se čudovito ujela.«

Profimedia

Tudi 59-letni pisatelj je imel svoje pomisleke. Gimnastika je najbolj prepoznaven del življenja Mira Cerarja, toda tekmovalna kariera se je končala leta 1970. Kako zanimivo pripovedovati o vsem, kar je sledilo? »Bal sem se, da bo drugi del knjige postal suhoparno naštevanje imen in dogodkov. Toda ni bilo tako. Izkazal se je za enako živahnega kot prvi.«

Čeprav se ob njegovem imenu najprej spomnimo zmag, mu je posebno življenjsko lekcijo dal nastop na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960. Na poti do dvorane so obtičali v prometu. Pomagalo ni niti policijsko spremstvo, preoblačiti pa so se morali že na avtobusu. »Prišli smo praktično naravnost na tekmovališče, preoblekli smo se kar na avtobusu,« se spominja »korenina«, kot ga opiše hčerka Vesna v knjigi. Spremljali so ga še poškodba, prehlad in zapleti s treningom. Na konju z ročaji so mnogi pričakovali zlato medaljo, vendar je premalo ogret in zmeden naredil napako in ostal brez nje. »Iz tega sem se ogromno naučil,« pravi. Spoznal je, da priprava na nastop vključuje tudi okoliščine zunaj telovadnice. Danes bi mlademu sebi po takšnem razočaranju svetoval: »Bodi samokritičen, poskušaj odpraviti napake in delaj naprej.«

Strah, pogum in zbranost

Še vedno zelo čil, ki po besedah hčerke Alenke vsak dan vsaj malo telovadi, ne zanika pomena talenta za uspeh v športu, vendar ve, koliko dela je potrebnega za majhno prednost. »Med najboljšimi in nekoliko slabšimi je pogosto zelo tanka meja. Da bi jo prestopil, lahko trdo delaš celo leto.« Sam je imel srečo, da ga je telovadba veselila. »Nihče me ni silil,« poudarja. Del njegove moči je morda izviral tudi iz otroštva na Turjaku, kjer je pomagal na njivi, pri konjih in v kovačiji.

Ob družinski sokolski tradiciji pa so bili na voljo tudi drog in krogi. »Seveda sta bila prisotna tako strah kot pogum. Strahu se ne smeš ukloniti. Bilo je veliko neuspelih poskusov, padcev, napak in poškodb, toda z delom in vztrajanjem se jih naučiš obvladovati. Skoraj vsako tekmovanje prinese tudi tremo. Najhuje je, če te obvlada, saj potem hitro narediš napako. Dobro pa je, če si ravno dovolj vznemirjen, da imaš dovolj energije in adrenalina. Pri vajah moraš ves čas delati tudi z glavo. Vsak trenutek moraš imeti pod nadzorom. Če ti uspeva, v izvedbi uživaš, hkrati pa ostajaš popolnoma zbran,« je povedal dvakrat zlati (enkrat bronasti) olimpijec tako poskočno, kot da je ravno skočil s konja.

Profimedia

Miru je blizu tovarištvo, ki ga je poznal v svojih športnih letih. Današnja potreba po nenehni javni izpostavljenosti mu ne bi ustrezala. »Določene stvari so ostale moje. Do sebe sem bil kritičen, vendar vsega nisem razlagal navzven.« Še bolj od promocije mu je pomembno spoštovanje. »Srce me boli, kadar gledalci nasprotnikove odlične poteze ne priznajo, ampak mu žvižgajo ali celo želijo padec in neuspeh.« Prepričan je, da zmaga ne sme postati edino merilo. »Tudi deseto ali dvajseto mesto je lahko vredno priznanja in pohvale.«

Pri učenju pa po njegovem mnenju ni starostne meje. Veliko so ga naučili tudi otroci in še danes rad prisluhne mlajšim. »Ko imajo dobro misel, jo je treba sprejeti.« Tadej ob tem dodaja, da šport človeka nauči ponižnosti in spoprijemanja z razočaranji. Neuspehe moraš predelati in živeti naprej. Ko razmišlja, kaj naj bi njegova knjiga pomenila mlademu bralcu čez petdeset let, pa izreče željo, ki sega onkraj zgodbe: »Predvsem bi si želel, da bi petnajstletnik čez petdeset let sploh še bral.« Miro se mu pridruži: »Naj berejo. Mladi in tudi drugi. Iz knjig se lahko marsičesa naučimo, tudi spoštovanja.«

Domači

Rebeka Dremelj razkrila, česa jeseni nikoli ne počne

Domači

Ota Širca Roš pokazala sestro, s katero sta si izjemno blizu

Domači

Omar Naber pri 45 letih poln energije, to je njegova skrivnost