Okusila je uspeh v tujini, zdaj pa vrača v Slovenijo
Dolenjka Manca Pirc, ki je vrsto let ustvarjala v Avstriji in Nemčiji ter nastopila tudi na nemški nacionalni televiziji ARD 1, se vrača domov.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Vrvež velemest je zamenjala za dolenjsko podeželje. Za družino, prijatelje in njej tako ljube živali. Kako velika in močna je njena ljubezen do slednjih, pove skladba, ki jo je izdala pred kratkim v sodelovanju z Alexom Volaskom. Navdihnil jo je namreč dotik smrčka njene psičke Tare.
Da je 29-letna glasbenica Manca Pirc vstopila v svet glasbe, so krive slovenske ljudske pesmi, ki jih je kot deklica poslušala in prepevala s svojo babico, mamo Ano. »Pri nas je bila glasba ves čas prisotna. Pelo se je doma, v avtu, na praznovanjih, pri delu … Del mene je postala, še preden sem sploh razumela, da bi lahko nekoč stala na odru,« se spominja Manca.
Narodno-zabavna glasba je tista, ki jo je najbolj zaznamovala. »Z njo so povezani tudi moji prvi nastopi. Doma še danes radi povedo zgodbo, kako sem pri treh letih za Miklavža kar sama šla na oder pet s fantom, ki je na harmoniko igral Slakovo V dolini tihi,« se smeje. Pomembno vlogo pri oblikovanju njene glasbene identitete so imeli tudi nemški šlagerji. Zanje sta jo navdušila teta in stric iz Nemčije. »Še danes se zelo dobro spomnim, kako sva s stricem, ko sem bila pri njih na obisku, poslušala stare vinilne plošče. To je bil tudi razlog, da sem med letoma 2017 in 2022 veliko nastopala po Avstriji in Nemčiji, kjer me je pod okrilje vzela tamkajšnja založba. To obdobje mi je dalo ogromno izkušenj in širino v glasbi,« prizna.
Bolj kot izvajalec jo nagovori občutek, ki ga dobi ob poslušanju glasbe. »Poslušam vse – od slovenske, hrvaške in angleške glasbe do countryja, jazza, domače glasbe,« našteva. Pripravljen ima seznam predvajanja glede na razpoloženje in situacijo, v kateri se znajde. »Včasih potrebujem glasbo za 'roadtrip feeling', nekaj mirnega za večer ali pa se predam zelo glasnemu poslušanju, predvsem kadar sem v avtu. Ob slabi volji poslušam glasbo, ki me pomiri ali pa me spomni na kakšno lepo obdobje. Kadar sem dobre volje, pa imam v avtu mini koncert,« niza.
Tara in Nacho, njeni štirinožni ljubezni
S svojo glasbo želi pripovedovati o lepih in težkih trenutkih, razmišljanjih, občutkih, svojih pogledih na življenje. »Pri pesmi najprej preberem oziroma začutim besedilo. Če me besede ne premaknejo, me tudi melodija težko zares osvoji,« prizna. Zato zadnje čase vse več besedil piše sama. »Mislim, da ljudje veliko lažje začutijo skladbo, ki nastane iz osebnih izkušenj, iskrenih občutkov in življenjskih situacij, saj se z njo lahko poistovetijo,« je prepričana. »Glasbe ne želim ustvarjati zgolj zato, da obstaja. Želim, da ima občutek, zgodbo in nekaj, kar ostane v človeku tudi po tem, ko se pesem konča,« je odločna.
Ustvarja glasbo, ki združuje sodoben pop in country, čemur doda pridih starih slovenskih popevk. V ospredju ostajajo zgodbe, melodije in občutki, ne trendi. Zadnjo pesem Tvoj dotik je navdihnila posebna ljubezen. »Ko sem se po selitvi prvič vrnila domov na obisk, me je moja psička Tara pričakala vsa vesela. Ko sem se ob slovesu usedla v avto, sem dobila občutek, da razume, da odhajam. Takrat sem prvič zares dojela, kako močno živali čutijo človeka. Prav ta občutek je postal srce pesmi. Ne govori le o ljubezni med ljudmi, temveč o vseh tistih tihih prisotnostih, ki človeka vračajo k sebi: o družini, veri, domu, otroštvu, živalih in občutku, da nekam pripadaš,« pripoveduje. Poleg Tare ji družbo dela še en štirinožni prijatelj, desetmesečni valižanski ovčar oziroma corgi Nacho. Tudi sicer imajo živali pomembno mesto v njenem življenju že od malega.
Dom je tam, kjer je sprejeta
Glasbenica ima lepe spomine na otroštvo na kmetiji. »Najbolj pogrešam občutek povezanosti in prisotnosti. Danes imamo vsi telefone, družbena omrežja, obveznosti in hiter tempo življenja, zaradi katerega si pogosto ne vzamemo več časa drug za drugega. Včasih pa si bil srečen že zato, ker si zvečer sedel pred hišo, poslušal čričke in imel občutek, da je vse tako, kot mora biti,« se spominja. Še zlasti ljuba so ji bila sproščena posedanja z dedkom, ko sta uživala v tišini ali ob poslušanju ljudske glasbe z radia. »Prepričana sem, da ravno zaradi takšnega otroštva danes tako zelo cenim občutek doma, družine, narave in pristnih odnosov.«
Občutek doma jo močno preveva ravno v hiši njenih staršev, kamor se rada vrača. »Ne toliko zaradi hiše ali kraja, ampak ker vem, da sem tam vedno dobrodošla in sprejeta, ne glede na to, kakšen dan imam ali v kakšnem življenjskem obdobju sem,« pove. »Šele ko gremo na svoje, znamo zares ceniti vse te male stvari,« doda.
Mir najde med vožnjo, ko prisluhne dobri glasbi. »Sploh stare slovenske popevke, country glasba ali pesmi, ki imajo zgodbo in neko globino. Takrat dobim občutek, da je vse preprosto. Zelo me pomiri tudi šport oziroma fitnes, kjer res izklopim misli. Prepričana sem, da je bil ravno šport tisti, ki mi je pomagal, ko sem se znašla v težjem življenjskem obdobju,« je iskrena.
»Zelo me pomirita tudi Tara in Nacho. Že samo njuna prisotnost me prizemlji in spomni, kaj je v življenju res pomembno,« prizna pevka in violinistka, ki ob desetletnici svojega ustvarjanja pripravlja album, za katerega pove, da bo najbolj oseben do zdaj. Pripoveduje namreč njeno življenjsko zgodbo. Svojega uspeha glasbenica ne meri v številu prodanih albumov, temveč v sposobnosti ohranjanja notranjega miru. »Ko zvečer zaspiš z občutkom, da si ostal zvest sebi in da živiš življenje, ki ga čutiš kot svoje,« sklene.
E-novice · Estrada
