Nikoli ni spadala med igralke, ki bi iskale bližnjice
Čeprav Nicola Walker velja za eno najbolj cenjenih in prepoznavnih britanskih igralk svoje generacije, ostaja presenetljivo nezvezdniška. Zakaj?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Nicola Walker je ena največjih zvezd britanske televizije. V zadnjih dveh desetletjih je ustvarila niz nepozabnih likov, zaradi katerih jo pozna več milijonov gledalcev po vsem svetu. Kot pronicljiva detektivka Cassie Stuart v seriji Iz pozabe je osvajala televizijske nagrade in srca občinstva. Kot neustrašna Annika Strandhed je raziskovala zločine na škotski obali. V seriji Ločitve pa je gledalce prepričala z ganljivo zgodbo o ljubezni po koncu zakona. Pred tem pa je dolga leta navduševala tudi kot inteligentna analitičarka Ruth Evershed v kultni vohunski seriji Tajni agenti.
Čeprav Nicola Walker velja za eno najbolj cenjenih in prepoznavnih britanskih igralk svoje generacije, ostaja presenetljivo nezvezdniška. Pogosto pravi, da se še danes počuti kot igralka, ki ji je uspelo po srečnem naključju. V intervjujih raje kot o slavi govori o svoji družini, prijateljih, psu, petju na snemanjih in o tem, kako jo še vedno navdušujejo preproste stvari. Morda prav zato njeni liki nikoli ne delujejo kot igralske kreacije, temveč kot resnični ljudje, ki jih gledalci sprejmejo za svoje.
Nicola nikoli ni spadala med igralke, ki bi iskale bližnjice do uspeha. Študirala je angleško književnost na univerzi Cambridge in že zgodaj razvila ljubezen do literature, zgodb in likov. Ta ljubezen se pozna še danes. Ko govori o svojih vlogah, ne govori o slavi ali gledanosti. Govori o likih kot ljudeh, ki jih pozna. Tako jo pri seriji Annika najbolj privlači prav dejstvo, da je naslovna junakinja inteligentna, nenavadna in polna literarnih referenc. »Če bi jo srečala v resničnem življenju, bi zagotovo sedla k njej,« pravi. In to veliko pove tudi o Nicoli sami, in sicer da je igralka, ki jo bolj kot glamur zanimajo značaji ljudi.
Prijateljstva, ki trajajo desetletja
Čeprav je Nicola zaslovela predvsem z vlogami odločnih detektivk, so jo sodelavci in prijatelji vedno opisovali predvsem kot žensko, ki zna poslušati. Ni presenetljivo, da jo pri Anniki najbolj navdušuje prav lastnost, ki jo sama najbolj ceni tudi pri ljudeh, in sicer sposobnost sprejemanja nepopolnosti. »Ne obsoja ljudi. Ve, da vsi delamo napake. Ve, da smo vsi samo ljudje,« razloži. Prav ta pogled na življenje se zdi zelo blizu tudi sami Nicoli. V času, ko so javne osebnosti pogosto pod pritiskom popolnosti, odkrito govori o svojih strahovih, negotovostih in dvomih.
Med snemanjem druge sezone serije Annika je morala denimo zapeti staro nordijsko pesem. Čeprav je prizor danes ena izmed zabavnejših anekdot s snemanja, priznava, da jo je pred nastopom pošteno skrbelo. Pesem je znova in znova poslušala na YouTubu, ker se je bala, da bo pozabila melodijo. »Znam držati melodijo, to pa je tudi vse,« skromno pripomni.
Prav petje jo spremlja že vse življenje. Odraščala je v veliki irski družini, kjer je bilo nekaj povsem običajnega, da je vsak igral kakšen instrument ali pel. »Ker nisem znala igrati nobenega instrumenta, sem morala peti,« se pošali. Petje je še danes njen najljubši način sproščanja, pogosto pa ga prinese tudi na snemalna prizorišča.
Na snemanju serije Annika so tako razvili posebno tradicijo. Nekdo je začel čisto po tiho prepevati znano melodijo in do konca dneva so jo peli vsi. Njena najljubša ostaja pesem Club Tropicana skupine Wham!, ki je nekega dne odmevala po celotnem prizorišču.
Če obstaja tema, o kateri Nicole govori z največ topline, so to prijateljstva. Posebno mesto v njenem življenju ima igralec Sanjeev Bhaskar, s katerim sta skupaj ustvarila eno najbolj priljubljenih televizijskih partnerstev zadnjih let. Njuna kemija v seriji Iz pozabe ni bila naključje, izhajala je iz iskrenega prijateljstva, ki traja še danes. Po končanem snemanju sta ostala tesno povezana. »Pogrešam ga do te mere, da si ves čas piševa,« priznava. Zanj pravi, da je eden najbolj talentiranih in prijaznih ljudi, kar jih pozna.
Takšna zvestoba odnosom je značilna zanjo. Tudi igralska zasedba serije Ločitve še danes ohranja stike in ima skupino na WhatsAppu, v kateri si redno pišejo. V svetu, kjer projekti pridejo in odidejo, Nicola očitno veliko bolj kot vloge 'zbira' ljudi.
Družina pred vsem
Čeprav je njena kariera izjemno uspešna, Nicola ni nikoli skrivala, da je njen najpomembnejši projekt družina. Njen mož Barnaby Kay je prav tako igralec in prihaja iz družine z močno igralsko tradicijo. Skupaj sta že več kot dvajset let, poročila pa sta se leta 2006, ko se jima je rodil sin Harry. Nicola je v enem od intervjujev pojasnila, da odločitev za poroko ni bila posledica velikega romantičnega dejanja, temveč predvsem praktičnega razmisleka.
»Po rojstvu otroka sva menila, da bi se morala poročiti, če bi eden od naju umrl, da bi bile pravne zadeve urejene,« pri čemer dodaja, da sama ni bila nikoli velika zagovornica zakonske zveze v klasičnem smislu. Pozneje je priznala, da so njene izjave v javnosti izpadle nenavadno, čeprav poudarja, da je v resnici šlo za premišljeno odločitev, povezano z varnostjo družine in otroka.
Materinstvo je močno zaznamovalo tudi njeno kariero. Zaradi rojstva sina se je poslovila od priljubljene vohunske serije Tajni agenti. Sinu je celo dala ime po Harryju Pearceu, enem izmed osrednjih likov serije. Toda pomembnejše od tega je dejstvo, da materinstvo še danes opisuje kot svojo najglobljo življenjsko izkušnjo.
Slava je ne prepriča
Čeprav jo danes uvrščajo med najbolj cenjene britanske igralke svoje generacije, se Nicola še vedno vede bolj kot navdušena gledališčnica kot pa televizijska zvezdnica. Zvezdniški status jo pogosto spravlja v zadrego, njeni intervjuji pa so polni samoironije in humorja.
Ko govori o številnih detektivkah, ki jih je upodobila, se rada pošali, da bi bila v resničnem življenju katastrofalna policistka. »Verjetno bi jokala ob vsakem primeru in bila popolnoma neučinkovita,« priznava. Prepričana je, da je prav njena empatija, ki jo potrebuje kot igralka, neprimerna za takšen poklic. »Bila bi preveč čustvena.«
Podobno brez nostalgije govori tudi o svojih začetkih. Z največjim veseljem se spominja časa, ko je kot dvajsetletnica nastopala na edinburškem festivalu. Takrat je igrala kar v treh predstavah na dan. Dopoldne otroško predstavo, popoldne resno dramo, zvečer pa komedijo. Za delo je prejela komaj kaj denarja, živela je s prijatelji v skromni nastavitvi in dneve preživljala med vajami in nastopi. »Nisem prepričana, da sem bila kdaj bolj srečna kot takrat,« se spominja.
In morda je prav v tem njena skrivnost. Nikoli ni gradila podobe nedosegljive zvezdnice. Nikoli ni poskušala ustvariti iluzije popolnosti. Raje kot o uspehu govori o napakah, prijateljih, družini in smešnih trenutkih na snemanjih. Pa o strahu pred vožnjo čolna med snemanjem serije Annika. In o tem, kako srečna je, da lahko še vedno opravlja delo, ki ga obožuje.
E-novice · Estrada
