Peter Lovšin po glasbeni karieri presenetil z novostjo
Peter Lovšin, pionir slovenskega punka in pevec Pankrtov, po več kot treh desetletjih kariere odpira novo poglavje, tokrat v knjižni obliki.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
»Vse je bilo povezano z albumom Za sto let naprej, ki je izšel pred kratkim. Ker globalisti ukinjajo nosilce zvoka, se mi je zdelo prav, da muziki pomaga vsaj knjiga.« Tako znameniti prvi punker Pero Lovšin pojasni odločitev, da je prav zdaj prišel pravi čas, da izda svojo biografijo. O tem, kako je bilo, ko je prvič v rokah držal svojo zgodbo, pa pravi: »Malo pa sem se že navadil po toliko letih, po toliko ploščah, kasetah, cedejih in knjigah s teksti, DVD-jih, dokumentarcih, videospotih držati nekaj svojega v rokah. Res pa je, da je ta knjiga tudi zame nekaj posebnega. Predvsem, ker sva jo z Dušanom Čatrom delala na poti od ene do druge pomladi, med koncerti, predavanji, snemanjem novega albuma in po zabavah po vsej Sloveniji, pa še povsod vmes, in se ob tem imela res fajn.«
Tako naslov Na poti s Perotom Lovšinom ni naključje. Pot je bila namreč vedno osrednji motiv njegovega življenja. O njej pravi, da je bila »… najbrž taka kot vse druge. Precej ovinkasta.« Posebej težkih poglavij, ki bi jih bilo neprijetno odpirati, ni bilo. »Če bi bilo, pa bi ga mirno zaprla. Oba z Dušanom sva si bila takoj enotna, da težila pa res ne bi rada,« se nasmeji.
Čeprav punkerji veljajo za upornike, Pero zase pravi, da v knjigi ni nobene zgodbe, ki bi bila izpuščena zato, ker je bila preveč kontroverzna, medtem ko ga prijatelji in sodelavci pogosto opisujejo kot človeka z izrazitim smislom za humor in samoironijo. »Res pa je, da se, ko zdaj slišim pesem Tovariši, jest vam ne verjamem, kar malo začudim samemu sebi. V kaj sem se spuščal.« Trenutke oziroma dogodke, ki so predstavljeni v knjigi, je izbiral precej spontano. »Izhajala sva preprosto iz poti, koncertov in ustvarjanja albuma, drugi načrti pa so bili bolj v glavi pisca.«
Kodeljevo od nekdaj
Med nastajanjem knjige je prišlo tudi do kakšnega novega spoznanja. »Na primer to, da je bilo kar prav, da se v življenju nisem lotil pisanja kakšnih daljših tekstov,« se nasmeji glasbenik. »Prav iz tega razloga sem pisanje raje prepustil drugemu. Dušan je romanopisec. In to odličen. Kaj bi takim hodil v zelje,« skromno doda. V zgodbi nas popelje tudi v čas odraščanja. Pravi, da posebnih sanj kot otrok ni imel, razen tega, da bi v kakšni divjini odkrival nove svetove. Odraščal je v »kodeljevskem šesterokotniku« med zaporom, športnim parkom, vojašnico, norišnico, porodnišnico in mrtvašnico. Kljub temu pa ga je zanimalo samo eno: »V bistvu sem se zavedal samo športnega parka Kodeljevo. Samo ta me je res zanimal in me še zdaj.« Preden ga je povsem prevzela glasba, je bil Pero namreč navdušen športnik, šport pa ga spremlja še danes. Njegova pesem Slovenija gre naprej je postala neuradna himna slovenskih športnih navijačev.
In komu je nekdanji novinar in urednik prvemu ponudil v branje svojo knjigo? »Seveda prva bere žena Darja, ampak ona tako in tako sodeluje že od vsega začetka in se je že pred mano navdušila nad odlično Deželo Zoo Dušana Čatra.« O tem, s kakšnim spoznanjem želi, da bi bralec zaključil branje knjige, pa v svojem slogu pravi: »Knjiga res ni tu zato, da bi razbijala kakšne mite, upava pa, da razbije kakšen dolgočasen dan in da se kdo pridruži najini pustolovščini. Rock 'n' roll spet trka na vrata!«
E-novice · Estrada
