Nataša in Dino Bešter: skupaj sta 24 ur na dan in tega ne obžalujeta
Nataša in Dino Bešter sta dokaz, da se lahko iz velikega entuziazma, trdega dela in ljubezni do ustvarjanja rodi zgodba, ki traja 30 let.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Njuna zaščitna znamka so Štiri tačke, ob njiju pa je na televizijski poti odraščala tudi hčerka Ana. Danes se ozirata nazaj z nasmehom in brez najmanjšega obžalovanja.
Nataša, če se vrnemo čisto na začetek vaše karierne poti: bili ste učiteljica, vodili ste šolski krožek Štiri tačke, imeli radijsko oddajo in se nato pojavili na televiziji. Ste si takrat sploh predstavljali, da bo iz tega nastala 30-letna televizijska zgodba?
Nikakor ne. Na radiu sem sprva delala honorarno, ob redni službi, v šoli pa sem vodila kar nekaj krožkov. Najbolj obiskane so bile prav Štiri tačke in zaradi velikega zanimanja sem morala imeti celo več skupin. Na Televizijo Slovenija me je povabil takratni urednik razvedrilnega programa Dušan Hren, ki je opazil, kako sem uspešno vodila kvize na radiu. Po uspešno opravljenih avdicijah so mi zaupali vodenje takrat zelo popularne oddaje 3 x 3. Potem pa je prišlo povabilo, ali bi prevzela oddajo o živalih na novi komercialni televiziji. In tako se je začela zgodba, za katero si takrat res nisem predstavljala, da bo trajala tri desetletja.
Ko ste potem zagnali Agencijo Dino, ste imeli predvsem veliko entuziazma, ne pa velike produkcijske ekipe. Česa vas je bilo takrat najbolj strah?
Leto dni po tem, ko sem ob službi delala še televizijske oddaje, sva se z Dinom odločila, da pustiva redni službi in ustanoviva Agencijo Dino. Pozneje se nama je pri ustvarjanju pridružila še hčerka Ana. Na začetku smo imeli vse v svojih rokah, od scenarija, trženja in organizacije do snemanja in montaže. Najbolj me je bilo strah, ali mi bo uspelo vsako oddajo posebej tudi prodati oziroma zanjo najti sponzorje. Na začetku smo kdaj delali celo z izgubo. A počasi smo si zgradili zaupanje gledalcev in poslovnih partnerjev. In potem je steklo.
V čem je prednost majhne ekipe od velike produkcijske ekipe? Kaj pa je tisti težji del?
Na televizijah so nam večkrat predlagali, da bi zaposlili še nekaj ljudi in delali še več oddaj. A za to se nikoli nismo odločili. Prav majhna ekipa nam je omogočala svobodo, da smo se sami odločali, katere vsebine bomo snemali in s katerimi ljudmi. Ker smo se z Ano odlično ujeli, nam pravzaprav nobena stvar ni bila pretežka. Vsega smo se lotili z navdušenem in veseljem.
Štiri tačke so v vseh teh letih postale skoraj vaš zaščitni znak. Kaj je skrivnost, da je oddaja preživela toliko sprememb na televiziji in ostala zanimiva gledalcem?
Štiri tačke bodo kmalu na sporedu že 31. leto. Mislim, da gledalci čutijo, da smo tudi sami veliki ljubitelji živali, da še vedno delamo z veseljem in da radi pomagamo tudi zavrženim kužkom in mucam. Ljudje so pošteno siti političnih zdrah in zato radi pogledajo Štiri tačke. Tam jih pričakajo lepi posnetki, dobra volja in koristne informacije. Ker je hišnih ljubljenčkov vse več, se za gledalce niti ni treba bati. Pomemben del oddaj so seveda naše psičke, ki so postale maskote. Zdaj sta to devetletna bernka Hana in štiriletna jorkica Loti. Vedno sedita ob meni, ko snemamo napovednike, in polepšata prav vsak kader.
V skoraj treh desetletjih ni odpadla niti ena oddaja. Ste imeli kdaj trenutek, ko ste si vendarle rekli: 'Zdaj pa ne morem več'?
Nikoli.
V oddajah ste srečali na tisoče ljudi in živali. Katera zgodba vas je v vseh teh letih najbolj ganila in je nikoli ne boste pozabili?
Vsekakor naše srečanje in snemanje s takratnim predsednikom države, spoštovanim dr. Janezom Drnovškom. Ana ga je na snemanju tako navdušila, da nas je čez en teden obiskal kar na našem domu. Tam smo se celo dopoldne smejali vragolijam, ki sta jih uprizarjala naša bernka Tisa in predsednikov mastif Brodie. Dr. Drnovšek nas je potem velikokrat povabil na različne prireditve. Na začudenje vseh drugih novinarjev je vedno prišel do nas in nas pozdravil. To je bil res poseben odnos in lep spomin.
Poleg Štirih tačk ste ustvarjali tudi številne druge oddaje – od Avanture z Ano in Taijijem do oddaj o zdravju, vrtnarjenju, kulinariki … Kaj vas je vedno znova vleklo v nove projekte?
Vedno smo imeli veliko idej. Ko smo pripravljali oddajo Znani in zanimivi, smo spoznali Taijija. Ana je imela črn pas v karateju, Taiji pa je bil karateist, zato je bilo sodelovanje skoraj logično. Med znanimi Slovenci smo spoznali tudi rokometaša Vida Kavtičnika, ki je bil takrat najboljše levo krilo evropskega prvenstva. Z njim smo pripravili posebno oddajo Od poškodbe do olimpijade. Ker smo imeli doma velik ekološki vrt, je nastala oddaja Naš vrt.
Ker smo radi kuhali, smo naše znanje vključili v oddajo Kako kuhajo znani Slovenci. Po Aninem magisteriju smo se lotili še oddaje Razgibanica o čustvih, kjer je prišlo do izraza vse njeno dolgoletno znanje, ki ga je pridobivala ob našem snemanju. Ko se je Ana odločila, da se bo posvetila psihoterapiji, sva z Dinom začela pripravljati oddajo o zdravju, saj je to tudi najina tema.
Posebno poglavje je bila Avantura z Ano in Taijijem, ki je prejela tudi viktorja. Kaj vam je ta nagrada pomenila osebno?
Viktor mi je pomenil zelo veliko, predvsem zato, ker je bila to naša oddaja. Nastala je iz naših zamisli, ni bila kupljena licenca. Ker sta bila Ana in Taiji oba dobra športnika, smo si zamislili, da bi tekmovala v različnih športih. Vključili smo tudi znane Slovence, da je bilo vse skupaj še bolj zanimivo, na koncu pa je poraženca čakala zahtevna in zabavna kazen. Za vsem tem je bilo ogromno organizacije. Treba je bilo najti dva dneva, ko so imeli vsi sodelujoči čas, urediti prenočišča, hrano, nagrade in sponzorje, nato pa še vse posneti in zmonirati. Res smo bili majhna ekipa z velikim srcem. Tako sta tudi Ana in Taiji povedala na podelitvi viktorjev. In mislim, da sta kar dobro povzela našo zgodbo.
Z Dinom sta zakonca in poslovna partnerja. Kako je videti življenje, ko je človek s svojim sodelavcem skupaj praktično 24 ur na dan?
Nama je prav super. Vedno praviva, da nama je najlepše zadnjih 30 let, ko skupaj tudi delava. Mnogi pravijo, da nikoli ne bi mogli delati s svojim zakoncem. Midva pa meniva, da je ravno to velika prednost, in tega ne bi zamenjala za nobeno drugo službo. Je pa res, da se zelo dobro razumeva, si zaupava in se spoštujeva. Po vseh teh letih ustvarjanja natančno veva, kaj mora kdo narediti, in tudi veva, da bo narejeno najbolje, kot je mogoče.
Preberite tudi:
E-novice · Estrada
