Tomaž Kozlevčar ponosen na družino, glasba jih povezuje že tri generacije
Skladatelj, aranžer, producent, dirigent, pianist in pevec Tomaž Kozlevčar je v slovenski glasbi pustil globoke sledi, a njegova najlepša zgodba se danes piše doma. Z ženo Evo, s katero sta se spoznala že kot študijska kolega na akademiji za glasbo, vstopata v novo življenjsko obdobje, v katerem posebno mesto zavzemajo otroci in vnuki.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tomaž in Eva Kozlevčar sta glasbeno povezana že od mladih nog. Eva je pozneje postala profesorica klavirja, skupaj pa sta nastopala in sodelovala pri številnih projektih. V družini sta glasbo predstavila tudi svojim trem otrokom – Ninu, Samu in Kim, vendar jih nikoli nista silila vanjo. »Pomembno nama je bilo, da vsak najde tisto, kar ga veseli,« pravi Tomaž. Kljub temu je glasba našla pot do vseh.
Nino je danes arhitekt in živi na Novi Zelandiji, Samo se ukvarja s specialty kavo, najmlajša Kim pa je violončelistka. Njegova ljubezen do glasbe pa se je začela veliko prej, preden je lahko vedel, da bo od nje nekoč živel. Ko se spominja otroštva, pravi, da se je skoraj vse, kar je zaslišal okoli sebe in je bilo več kot govor ali navaden šum, v njegovi glavi hitro spremenilo v glasbo. V roke je dobil orglice, bratovo kitaro pa je po svoje uglasil tako, da je lahko nanjo zaigral prve tri akorde. Glasbenih sledi ni manjkalo niti v širši družini. Njegov stric je bil znani baritonist Slovenskega okteta. Na srednji glasbeni šoli je bil njegov sošolec Oto Pestner, Tomaža pa je že takrat močno vleklo proti jazzu. Pozneje ga je življenje pripeljalo do New Swing Quarteta, veliko poglavje njegove kariere pa je bilo tudi vodenje zbora Perpetuum Jazzile, ki ga je kot umetniški vodja, aranžer in producent pomembno zaznamoval v obdobju njegovega mednarodnega vzpona. Njegov aranžma Totove Afrike pa je postal svetovna spletna uspešnica.
Kljub desetletjem kariere in več kot petsto avtorskim in soavtorskim delom ter priredbam mu idej očitno še ni zmanjkalo. Trenutno ga veseli nova šestčlanska zasedba, v kateri so združili tri nekoliko starejše in tri mlajše glasbenike, med njimi pa je tudi njegov sin Samo. Prav srečanje dveh generacij se mu zdi še posebno zanimivo, saj vsak prinaša drugačne izkušnje in energijo. Predvsem pri novem projektu ni preračunavanja, kam bi se morala glasba uvrstiti in komu bi morala ugajati. V Studiu Metro ustvarjajo preprosto zato, ker jih to veseli.
Glasbena štafeta gre dalje
Družinska glasbena zgodba se nadaljuje že v tretji generaciji. Eva je namreč pred koncem svoje učiteljske poti klavir poučevala tudi vnukinjo Milo. Njen zadnji nastop je bil tako še posebej simboličen. Z Milo je Samo zaigral štiriročno, babica pa je lahko opazovala, kako glasbena štafeta prehaja na novo generacijo. Tomaž in Eva imata ob vnukinji Mili še vnukinjo Ello in vnuka Leonarda, vse tri pa z veseljem razvajata, a hkrati ohranjata tudi svoje življenje, potovanja in načrte. »Nisva stereotipna babica in dedek, ki bi vse življenje podredila vnukom,« se pošali Tomaž. Posebno mesto v njunem življenju ima Nova Zelandija, kjer živi Nino z družino. Dežela ju je tako prevzela, da sta nekoč celo razmišljala o selitvi. Danes hodita tja sicer na obisk, doma pa ju zadržujejo družina, prijatelji in vse starejši starši.
Zakonca sta se nedavno odločila tudi za spremembo doma. Iz stanovanja sta se preselila nazaj v hišo, saj sta si zaželela več zelenja, bližine gozda in mirnejšega vsakdana. In čeprav se njuno življenje danes vrti okoli nekoliko drugačnih stvari kot nekoč, glasba ostaja tista, ki njuno družino povezuje skozi generacije.
Potovanja so bila pomemben del življenja Kozlevčarjevih že takrat, ko so bili otroci majhni. Radi so kampirali in iskali bolj odmaknjene kotičke, pozneje pa sta Tomaž in Eva odkrila še posebno ljubezen – Grčijo na motorju. Njene otoke tako raziskujeta že približno dve desetletji. Otroci so ju pripravili tudi do tega, da sta se resneje lotila smučanja. Sama v mladosti nista bila prava smučarja, z družino pa sta zbrala pogum, si izposodila opremo in se podala na sneg. Iz začetniškega poskusa je nastala družinska strast, ki jih je vodila predvsem v Dolomite in na avstrijska smučišča. Radi so zahajali tudi v gore. Tomaž se spominja celo ture na Triglav, na katero se je kot zelo majhen fant podal Samo. Danes priznava, da bi se takšnega podviga z majhnim otrokom verjetno lotil nekoliko drugače.
E-novice · Estrada
