Ali lahko pretekle travme povzročajo telesne bolečine?
Glavoboli, napetost in druge nepojasnjene bolečine imajo lahko korenine tudi v otroštvu. Kako pretekle izkušnje spremenijo naše zaznavanje bolečine?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Glavoboli, ki se vztrajno vračajo. Bolečine v hrbtu, čeprav na preiskavah ni videti nič posebnega. Neprijetni občutki v trebuhu, napete mišice in utrujenost, ki ne mine niti po počitku. Ko se takšne težave ponavljajo, običajno iščemo telesni vzrok. Toda kaj, če je del odgovora povezan z izkušnjami, ki smo jih doživeli pred leti, morda celo v otroštvu?
Znanstveniki vse bolje razumejo, kako lahko dolgotrajen stres in travmatične izkušnje vplivajo na naš živčni sistem ter spremenijo način, kako občutimo bolečino. A vseh teh povezav se sami največkrat ne zavedamo.
Bolečina ni vedno povezana s poškodbo
Ko nas nekaj boli, običajno predvidevamo, da je nekje v telesu nekaj narobe. Če nas boli koleno, pomislimo na sklep, če nas boli glava, iščemo vzrok v mišični napetosti, migreni ali kakšni drugi zdravstveni težavi. Takšno razmišljanje je povsem razumljivo, saj nas bolečina pogosto opozarja na poškodbo, vnetje ali bolezen.
Vendar naše telo ne deluje tako preprosto. Bolečina ni zgolj neposreden odraz dogajanja v tkivih, temveč je izkušnja, ki nastaja ob sodelovanju živčnega sistema. Možgani pri njenem oblikovanju upoštevajo številne informacije, med drugim signale iz telesa, pretekle izkušnje, trenutno počutje in okoliščine, v katerih smo. Zato lahko enako poškodbo v različnih okoliščinah občutimo različno intenzivno.
Včasih bolečina vztraja tudi potem, ko se je prvotna poškodba že zacelila. Lahko pa se pojavi brez jasno ugotovljene poškodbe ali bolezni, ki bi pojasnila njeno jakost. Vsekakor si je ne izmišljamo in zagotovo ni posledica naše domišljije. Je rezultat delovanja sistema, ki bolečino zaznava in uravnava in tu je ključna povezava med telesom ter našimi preteklimi izkušnjami.
PREBERITE TUDI:
Ko nevarnost mine, telo pa ostane na preži
Predstavljajmo si, da živimo v okolju, kjer nikoli ne vemo, kdaj bo izbruhnil naslednji prepir, kdaj bomo deležni poniževanja ali kdaj se bomo morali znova zaščititi pred nečim neprijetnim. Morda smo takšne okoliščine doživljali v otroštvu, ko smo bili še posebno odvisni od odraslih in njihove sposobnosti, da nam zagotavljajo varnost.
Naš organizem se na ogroženost odziva samodejno. Srce začne hitreje biti, mišice se napnejo, pozornost se usmeri na morebitne nevarnosti, aktivirajo se stresni hormoni. To je koristen odziv, kadar moramo hitro ukrepati, saj nam omogoči, da smo hitrejši, močnejši, bolj odzivni. Problem pa nastane, če smo takemu stresu izpostavljeni dolgo časa in nimamo dovolj možnosti za okrevanje.
Pri nekaterih se sistemi, ki uravnavajo stres, tudi težje umirijo. Hitreje zaznajo morebitno grožnjo, močneje reagirajo na obremenitve ali počasneje preidejo v stanje sproščenosti. Posledice lahko občutimo kot notranji nemir, napetost, težave s spanjem in povečano občutljivost za telesne dražljaje.
To seveda ne pomeni, da bomo zaradi vsake težke izkušnje razvili kronične bolečine. Na odziv vplivajo številni dejavniki, od dednih značilnosti in zdravstvenega stanja do podpore, ki smo je bili deležni, ter možnosti, da smo po stresnih dogodkih znova pridobili občutek varnosti.
Kaj so znanstveniki odkrili o travmah iz otroštva?
Da povezava med zgodnjimi neugodnimi izkušnjami in poznejšimi bolečinami ni zgolj domneva, kažejo tudi obsežne raziskave.
Leta 2023 je skupina raziskovalcev pod vodstvom Andréja Bussièresa v znanstveni reviji European Journal of Psychotraumatology objavila pregled raziskav, v katerih so preverjali, ali odrasli z neugodnimi izkušnjami iz otroštva pogosteje poročajo o kroničnih bolečinah.
Pri tem niso upoštevali samo hudih oblik nasilja. Zanimale so jih tudi izkušnje, kot so čustveno zanemarjanje, poniževanje, odraščanje ob nasilju v družini in življenje z odraslimi, ki so imeli resne duševne težave. Nato so primerjali pogostost kroničnih bolečin pri odraslih s takšnimi izkušnjami in pri tistih, ki o njih niso poročali.
Ugotovili so, da so bile neugodne izkušnje v otroštvu povezane z večjo verjetnostjo kroničnih bolečin v odraslosti. Povezava je bila izrazitejša pri tistih, ki so doživeli več različnih oblik neugodnih izkušenj.
Podobne ugotovitve je prinesel tudi pregled 52 raziskav, objavljen leta 2024 v reviji European Journal of Pain. Raziskovalci so preverjali povezave med težkimi izkušnjami v otroštvu, tesnobo in kronično bolečino. Njihova skupna analiza je pokazala, da so imeli odrasli z neugodnimi izkušnjami v otroštvu približno dvakrat večje obete za kronične bolečine kot tisti brez takšnih izkušenj.
Te ugotovitve so nadvse pomembne, saj kažejo, da naše zgodnje življenjske okoliščine lahko vplivajo na telesno zdravje še dolgo po tem, ko smo jih prerasli.
Kako lahko živčni sistem postane občutljivejši za bolečino?
Ena od možnih razlag se skriva v pojavu, ki ga strokovnjaki imenujejo centralna senzibilizacija. Gre za povečano odzivnost živčnega sistema, zaradi katere lahko bolečinske signale doživljamo intenzivneje kot običajno.
Da bi si to lažje predstavljali, pomislimo na požarni alarm. Njegova naloga je, da nas opozori na nevarnost. Toda če je nastavljen preobčutljivo, se lahko sproži že ob najmanjši količini dima, čeprav ni pravega požara. Nekaj podobnega se lahko zgodi s sistemom za zaznavanje bolečine. Njegova občutljivost se poveča, zato se močneje odziva tudi na dražljaje, ki prej niso povzročali večjih težav.
Takšna povečana občutljivost je lahko prisotna pri različnih kroničnih bolečinskih stanjih. Med najbolj znanimi je fibromialgija, za katero so značilne razširjene bolečine, pogosto pa tudi utrujenost, motnje spanja in težave s koncentracijo.
Strokovnjaki uporabljajo tudi izraz nociplastična bolečina. Z njim opisujejo bolečino, pri kateri je spremenjeno njeno zaznavanje in obdelovanje, ne da bi jo lahko ustrezno pojasnili s poškodbo tkiva ali okvaro živcev. To ni isto kot centralna senzibilizacija, čeprav sta pojava povezana.
Pomembno je razumeti, da se takšne spremembe ne razvijejo nujno zaradi psihične travme. Nanje lahko vplivajo različne bolezni, dolgotrajna bolečina, motnje spanja in drugi dejavniki. Travmatične izkušnje so lahko eden od delov precej zapletene zgodbe.
Ali nas lahko boli nekaj, česar se niti ne zavedamo?
Povezave med preteklimi izkušnjami in današnjim počutjem ni vedno lahko prepoznati. Če smo odraščali v okolju, kjer so bili prepiri, kritiziranje, čustvena hladnost ali nepredvidljivo vedenje odraslih nekaj vsakdanjega, smo takšne okoliščine morda sprejeli kot običajne. Kot otroci namreč nimamo veliko možnosti za primerjavo. Svet, ki ga poznamo, je za nas preprosto svet, kakršen je.
Šele pozneje lahko ugotovimo, da smo bili dolga leta izpostavljeni precejšnjemu stresu. Nekateri se svojih izkušenj dobro spominjamo, vendar jih ne povezujemo z današnjimi težavami. Drugi težko prepoznamo lastna čustva ali smo se navadili, da neprijetne občutke čim hitreje odrinemo.
Pri nekaterih travmatičnih izkušnjah se lahko pojavita tudi čustvena otopelost in disociacija, občutek odmaknjenosti od lastnih čustev, telesnih občutkov ali dogajanja okoli nas. To sta lahko načina odzivanja na preobremenjujoče okoliščine, vendar sama po sebi ne dokazujeta, da je v ozadju neprepoznana travma.
Zato je treba biti previden pri priljubljeni trditvi, da si telo zapomni vse, kar naš um pozabi. Čeprav lahko pretekle izkušnje dolgotrajno vplivajo na delovanje živčnega sistema, bolečine niso zanesljiv zapis skritih spominov. Iz glavobola, bolečin v hrbtu ali prebavnih težav ne moremo sklepati, kaj se nam je nekoč zgodilo.
Prav tako ni nujno, da bi morali odkriti domnevno potlačen spomin, da bi se naše telesno stanje izboljšalo. Psihološka pomoč je lahko učinkovita tudi brez takšnega iskanja po preteklosti.
Zakaj lahko pomanjkanje spanja vse skupaj še poslabša?
Med telesno bolečino in spanjem obstaja posebno neprijetna povezava. Kadar nas boli, pogosto slabše spimo. Ko smo neprespani, pa lahko bolečino občutimo še močneje.
To so raziskovalci preverjali tudi z nadzorovanimi poskusi. V sistematičnem pregledu, objavljenem leta 2022 v reviji Sleep Medicine Reviews, so združili rezultate 31 raziskav, v katerih so udeležencem namenoma skrajšali ali prekinjali spanje, nato pa preverjali njihovo občutljivost za bolečino.
Pri nekaterih poskusih so ugotavljali, kako močan mora biti dražljaj, da ga udeleženci začnejo občutiti kot bolečega. Pri drugih so spremljali, koliko bolečine lahko prenesejo ali kako intenzivno jo ocenjujejo po neprespani noči.
Rezultati so pokazali, da lahko pomanjkanje spanja poveča občutljivost za bolečino tudi pri sicer zdravih posameznikih. Dokazi o natančni velikosti tega učinka pri osebah, ki že imajo kronične bolečine, so bili manj zanesljivi, vendar raziskava dobro ponazarja, kako tesno sta povezana spanje in zaznavanje bolečine.
Če se ob tem spopadamo še z dolgotrajnim stresom, tesnobo ali posledicami travmatičnih izkušenj, lahko nastane začaran krog. Zaradi notranje napetosti težje zaspimo, zaradi slabega spanja smo občutljivejši za bolečino, bolečina pa nam znova krati počitek.
Zato urejanje spanja pri kroničnih bolečinah ni nepomemben dodatek, temveč lahko predstavlja pomemben del zdravljenja.
Kaj pa, če zdravniki ne odkrijejo ničesar?
Ena najtežjih izkušenj pri dolgotrajnih bolečinah je občutek, da nam nihče ne zna pojasniti, kaj se dogaja. Še posebno boleče je, če dobimo vtis, da nam zaradi normalnih izvidov ne verjamejo. Toda odsotnost jasnih sprememb na preiskavah ne pomeni, da bolečina ni resnična. Pomeni samo, da z opravljenimi preiskavami niso odkrili vzroka, ki bi jo zadovoljivo pojasnil.
Hkrati pa ne smemo narediti nasprotne napake in vsake nepojasnjene bolečine pripisati psihičnim težavam. Kronični glavoboli, bolečine v trebuhu, mišicah ali sklepih imajo lahko številne vzroke, nekateri pa zahtevajo dodatno medicinsko obravnavo.
Tudi kadar prepoznamo povezavo med stresom in bolečino, to še ne pomeni, da je zdravstveno stanje dokončno pojasnjeno. Telesni in psihološki dejavniki lahko delujejo hkrati. Lahko imamo povsem konkretno telesno bolezen, stres pa dodatno povečuje intenzivnost bolečine ali otežuje okrevanje.
Sodobno razumevanje kronične bolečine zato ne postavlja telesa in duševnosti na nasprotna bregova. Upošteva, da na naše počutje vplivajo biološki, psihološki in socialni dejavniki, ki se med seboj prepletajo.
Se lahko bolečine zmanjšajo, če začnemo predelovati preteklost?
Če je dolgotrajen stres ali travmatična izkušnja pomembno prispevala k razvoju oziroma vzdrževanju bolečine, lahko psihološka obravnava pomaga. Vendar to ne pomeni, da bo bolečina izginila takoj, ko bomo razumeli njeno morebitno ozadje.
Pri kroničnih bolečinah se pogosto uporabljajo pristopi, ki pomagajo zmanjševati strah pred bolečino, spreminjati odzive nanjo, izboljševati spanje in postopoma vračati dejavnosti, ki smo jih zaradi težav opustili. Med njimi je tudi kognitivno-vedenjska terapija za obvladovanje kronične bolečine.
Če imamo ob tem simptome posttravmatske stresne motnje, je lahko smiselna tudi psihoterapija, posebej usmerjena v zdravljenje travme. Takšna obravnava nam lahko pomaga zmanjšati občutek ogroženosti, izboljšati uravnavanje čustev in ublažiti posledice travmatičnih izkušenj. Koliko se bodo ob tem zmanjšale tudi telesne bolečine, pa je odvisno od posameznega primera.
Koristni so lahko še ustrezno prilagojena telesna dejavnost, fizioterapija, urejanje spalnih navad in tehnike sproščanja. Pri nekaterih pomaga čuječnost, predvsem pri spreminjanju odnosa do neprijetnih občutkov in zmanjševanju stiske, ki spremlja bolečino. Pomembno je predvsem, da ne iščemo nujno ene same razlage. Včasih se izboljšanje začne prav takrat, ko nehamo ločevati telesno zdravljenje od skrbi za svoje psihično počutje.
Ni se nam treba spomniti vsega, da bi se počutili bolje
Ob razmišljanju o travmah in telesnih bolečinah se lahko hitro ujamemo v prepričanje, da moramo za vsako težavo poiskati skriti dogodek iz preteklosti. Toda naše življenje ni uganka, v kateri bi vsak simptom nujno predstavljal sled do pozabljenega spomina.
Veliko koristneje je, da začnemo opazovati, kako se naše telo odziva na vsakodnevne obremenitve. Ali se bolečine okrepijo v obdobjih stresa? Ali težje spimo, kadar smo čustveno vznemirjeni? Ali smo pogosto napeti, tudi ko za to ne najdemo očitnega razloga? In ali si sploh dovolimo počitek, ne da bi ob tem občutili krivdo?
Odgovori nam lahko pomagajo bolje razumeti lastne potrebe in jih predstaviti strokovnjakom, ki nas obravnavajo.
Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa postopoma spreminjamo okoliščine, v katerih živimo danes, in načine, kako se odzivamo na obremenitve. Za nekatere bo to pomenilo tudi soočanje s težkimi izkušnjami, za druge predvsem boljše spanje, manj vsakodnevnega stresa, ustrezno zdravljenje bolečine ali kombinacijo različnih pristopov.
Naše telo in duševnost namreč nista dva ločena svetova. Kar doživljamo, lahko vpliva na naše telesno počutje, telesne težave pa na naša čustva in občutek varnosti. Ko začnemo upoštevati oboje, imamo več možnosti, da bomo razumeli, zakaj bolečina vztraja, in našli pot do njenega učinkovitejšega obvladovanja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
