PIRMOŽ LAVRE

Nekoč si potreboval zveze, da si prišel do droge, danes pa imamo v svojih žepih napravo, ki omogoča pot v različne odvisnosti. Teh je zato vse več, to pa vpliva tudi na družbo. Kaj se dogaja, zelo dobro razloži dr. Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka in publicistka, ki se že desetletja ukvarja z raziskovanjem zasvojenosti, medosebnih odnosov in čustvenega zdravja. Slovenski javnosti je poznana predvsem kot ena prvih avtoric pri nas, ki je odkrito spregovorila o nekemičnih zasvojenostih – od zasvojenosti z odnosi in delom do sodobnih oblik odvisnosti, povezanih s tehnologijo in družbenimi omrežji.

Je tudi avtorica številnih knjig (Peklenska gugalnica, Ujetniki preteklosti, Umirjenost …), v katerih raziskuje mehanizme odvisnosti, travm, partnerskih odnosov ter poti okrevanja. V času, ko postajajo izgorelost, anksioznost in digitalne odvisnosti vse pogostejši del vsakdana, njeno delo ostaja aktualno in pogosto odpira vprašanja, o katerih družba še vedno nerada govori.

Danes starši otrokom izpolnjujejo želje in skrbijo, da ne bi doživeli nobene travme. V šolah se borijo z učitelji, da bi bili otroci bolje razumljeni in ocenjeni. Ali takšna vzgoja lahko vodi k odvisnostim?

Seveda, saj otrok poleg osnovnih stvari, varnosti in nege potrebuje tudi meje in frustracije – in to takšne, ki jih je sposoben prenesti sam. Ob tem se nauči, da zmore. Težava preveč varovanih otrok ni v tem, da jim ne bi bilo treba nič delati, ampak da dobijo sporočilo: »Ti nič ne znaš, bo že mami.« To sporočilo se vanje usede in postanejo paraziti. Bolj ko jih hvalijo, bolj ta hvala izgublja svojo valuto. Postane devalvirana.

Otroci tako nimajo notranje pozitivne izkušnje premagovanja zmerno težkih ali težjih stvari. To sega od tega, da sam pospraviš sobo, da sam delaš naloge. Danes starši pravijo: Mi delamo šolo. Namesto da bi jo delali otroci. Otrokova potreba je, da se prek varnih frustracij nauči, koliko je močan in koliko zmore, da bo kot odrasla oseba sposoben samostojno živeti. Starši, ki si za cilj postavijo, da otrok ne bo nikoli travmatiziran, poskušajo nadzorovati nekaj, česar ni mogoče nadzorovati. Boljši cilj bi bil, da bo otrok, ko odraste, sposoben živeti samostojno in ne bo več potreboval »plenic«.