Zakaj iglavci jeseni rumenijo in izgubljajo iglice?
Ste opazili, da vaši iglavci oktobra rumenijo in izgubljajo iglice? Preverite, kdaj gre za naravno jesensko obnovo in kateri znaki opozarjajo na težave.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko oktobra pod borom opazimo kup rumenih iglic ali se notranjost naše sicer lepo zelene žive meje začne barvati rjavo, nas lahko hitro zaskrbi, da se z rastlinami nekaj dogaja. Še posebej, če smo prepričani, da zimzeleni iglavci svojih iglic ne bi smeli izgubljati. Toda tudi iglavci jeseni odmetavajo iglice, le da tega običajno ne počnejo tako opazno kot listavci. Kako torej prepoznamo povsem naravno jesensko menjavo iglic in kdaj rumenenje opozarja na težave?
Čeprav večina iglavcev ostane zelena vse leto, njihove iglice nimajo neomejene življenjske dobe. Vsaka iglica opravlja svojo nalogo nekaj let, nato se postara, izgubi učinkovitost in jo rastlina postopoma odvrže. Ker na vejah hkrati ostajajo mlajše generacije iglic, drevo ohranja zelen videz tudi pozimi.
Pri številnih iglavcih je ta naravna menjava najbolj opazna prav jeseni. Starejše iglice začnejo rumeneti, nato porjavijo in odpadejo. Pojav je lahko precej izrazit, predvsem pri borih, kjer se nam včasih zazdi, da je drevo v nekaj tednih izgubilo velik del svoje zelene mase.
Zakaj rumenijo predvsem iglice v notranjosti krošnje?
Če si jeseni natančneje ogledamo bor, bomo pogosto opazili, da so iglice na koncih vej še vedno zelene, medtem ko tiste bližje deblu rumenijo. Razlog je preprost: na zunanjih delih krošnje so večinoma mlajši poganjki, v notranjosti pa starejše generacije iglic, ki jih rastlina postopoma opušča.
Na staranje iglic vpliva tudi količina svetlobe. Notranjost goste krošnje je bolj zasenčena, zato starejše iglice tam manj prispevajo k fotosintezi. Rastlina pred njihovim odpadanjem del hranilnih snovi prenese v druge dele, nato pa jih odvrže.
Pomembno je torej predvsem, kje se rumenenje pojavlja. Če so prizadete starejše iglice v notranjosti, zunanji poganjki pa ostajajo zdravi in zeleni, gre zelo verjetno za običajno sezonsko obnovo.
PREBERITE TUDI:
Pri katerih iglavcih je jesensko odpadanje najbolj opazno?
Bori so med najbolj značilnimi primeri. Pri rdečem boru (Pinus sylvestris) iglice običajno ostanejo na drevesu približno dve do štiri leta, odvisno od razmer. Jeseni lahko zato naenkrat porumeni precej starejših iglic. Tudi pri črnem boru (Pinus nigra), ki ga pogosto srečujemo na Krasu, Primorskem in v okrasnih zasaditvah, je jesensko odpadanje starejših iglic povsem naravno.
Smreke iglice praviloma obdržijo dlje kot številni bori, zato je njihovo odpadanje manj opazno. Kljub temu tudi pri navadni smreki (Picea abies) starejše iglice postopoma odpadajo. Če se jeseni v notranjosti krošnje pojavi nekaj rumenenja, to še ne pomeni, da je drevo bolno.
Kleki oziroma tuje, ki jih na slovenskih vrtovih pogosto uporabljamo za žive meje, imajo namesto dolgih iglic drobne luskaste liste. Jeseni lahko v notranjosti gostih rastlin opazimo rjavenje starejših olistanih poganjkov. Ker so zunanji deli žive meje pogosto zelo gosti, notranjost prejema malo svetlobe, kar odmiranje starejšega zelenja še pospeši. Podobno se dogaja tudi pri nekaterih pacipresah in drugih cipresovkah.
Macesen pa je povsem druga zgodba. Naš domači evropski macesen (Larix decidua) je listopadni iglavec, ki jeseni odvrže vse iglice. Pred tem se obarvajo v značilno zlato rumeno barvo, zaradi katere so macesnovi gozdovi jeseni tako slikoviti. Gole veje pozimi so pri njem povsem običajne, spomladi pa ponovno poženejo mehke, svetlo zelene iglice.
Kdaj rumenenje ni več normalen jesenski pojav?
Čeprav je odpadanje starejših iglic jeseni običajno, vsakega rjavenja ne moremo pripisati naravni obnovi. Še posebej pozorni bodimo, kadar se začnejo sušiti mladi poganjki na koncih vej, kadar porjavijo cele veje ali kadar se na živi meji pojavijo večje, ostro omejene rjave lise.
Takšne spremembe imajo lahko več vzrokov. Na slovenskih vrtovih je pogosta težava poletna suša, katere posledice se lahko pokažejo šele čez nekaj tednov ali celo mesecev. Iglavci namreč na pomanjkanje vode ne reagirajo vedno takoj. Če so bili poleti izpostavljeni dolgotrajni vročini, lahko jeseni opazimo močnejše odpadanje starejših iglic, v hujših primerih pa tudi sušenje poganjkov.
Težave povzroča tudi zastajanje vode v težkih, slabo odcednih tleh. Korenine zaradi pomanjkanja kisika slabše delujejo, posledično pa začnejo iglice rumeneti ali rjaveti. Pri na novo posajenih iglavcih je lahko vzrok tudi slabo ukoreninjenje.
Pri tujah, pacipresah in drugih iglavcih v živih mejah moramo pomisliti še na škodljivce in bolezni. Nekatere glivične bolezni povzročajo sušenje vršičkov ali posameznih vej, podobne poškodbe pa lahko povzročijo tudi uši. Samo na podlagi rjave barve zato ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kaj je z rastlino narobe.
Kaj storimo, če iglavci oktobra izgubljajo iglice?
Če gre za običajno jesensko odpadanje starejših iglic, ukrepanje ni potrebno. Rastline zaradi tega ne potrebujejo dodatnega gnojenja, škropljenja ali obrezovanja. Pri gostih živih mejah lahko odpadlo, suho rastlinsko gradivo, ki se nabira med vejami, previdno odstranimo z roko, da izboljšamo zračnost notranjosti. Pri tem pazimo, da ne poškodujemo zdravih poganjkov.
Prav tako oktobra ni priporočljivo močno obrezovati iglavcev, da bi odstranili porjavele dele. Večina iglavcev iz starega, golega lesa ne odžene več, zato lahko s pregloboko rezjo ustvarimo trajne praznine v krošnji ali živi meji.
Če sumimo, da je rastlina prizadeta zaradi suše, preverimo vlažnost tal v območju korenin. Ob dolgotrajni jesenski suši je zalivanje lahko še vedno potrebno, predvsem pri mladih in nedavno posajenih rastlinah. Če pa je zemlja že mokra, dodatno zalivanje ni smiselno.
Pri izrazitem sušenju mladih poganjkov, večjih rjavih lisah ali hitrem propadanju posameznih rastlin je treba vzrok podrobneje raziskati. V takšnem primeru ni priporočljivo na slepo uporabiti sredstva proti glivičnim boleznim, saj je lahko težava povsem drugačna.
Letos je lahko odpadanje opaznejše kot lani
Količina iglic, ki jih iglavci odvržejo jeseni, ni vsako leto enaka. Nanjo vplivajo vremenske razmere, predvsem razpoložljivost vode v rastni sezoni, pa tudi starost rastline in njena splošna kondicija. Po sušnem ali drugače stresnem poletju je lahko odpadanje starejših iglic izrazitejše kot običajno.
Zato nas ne sme prestrašiti že vsaka rumena vejica ali kup iglic pod drevesom. Veliko pomembneje je, da pogledamo celotno rastlino. Če je večina krošnje zdrava, novi poganjki ostajajo zeleni in se rumenenje pojavlja predvsem na starejših iglicah, gre najverjetneje za naravno jesensko obnovo.
Iglavci torej niso zimzeleni zato, ker nikoli ne izgubijo iglic, ampak zato, ker jih obnavljajo postopoma. In oktober je čas, ko nam ta sicer precej neopazen proces pogosto pokažejo v vsej svoji izrazitosti.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
