Vas kdaj zmoti, da vas večina pozna kot kantavtorja, čeprav več in dlje časa delate v gledališču?
A ni zanimivo, če ljudje o tebi izvedo kaj novega? Večina res ne ve, da sem igralec, so pa tudi taki, ki me poznajo kot igralca, a ne poznajo moje glasbe. Beseda kantavtor mi ni najbolj všeč. Nisem avtor, ki je prišel na 'kant'. Italijani imajo lepši izraz – canzone d'autore, avtorska pesem. Pri njih je tak ustvarjalec cenjen, avtor in poustvarjalec hkrati, kar izhaja iz tradicije commedie dell'arte, kjer je bil lik enak osebi – nekdo je vse življenje igral en lik. Ustvariš si lik in ga poustvarjaš v svojih komedijah, pesmih ...

Pa je ta lik iz pesmi zelo drugačen od Iztoka Mlakarja?
Ne. Ne sme biti. Daleč od tega. Mora poudariti njegovo bistvo in ga izpeljati tako, da je zanimivo za oder, da mu ljudje prisluhnejo.

S svojimi besedili ste zgradili neki svoj svet ...
Ta svet ni le moj. Ta svet ima podlago tu, na kulturni prelomnici, med romanskim in slovanskim svetom, zdaj ali v preteklosti. Nekaj temelji na resničnosti, marsikaj pa je izmišljeno in povečano, da je zanimivo. Če bi vse povedal, kot je v resnici, bi bil to en strašen dolgčas.

Kaj je ljubezen: strast ali zvestoba?
Ljubezen ali zaljubljenost? Ko si zaljubljen, gledata drug drugega, ljubezen pa pomeni sedeti drug ob drugem in gledati v isto smer. To je neki mir, v bistvu sreča. V eni svojih iger sem napisal, da je ljubezen en velik dolgčas, in to najlepši na tem svetu.