Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V 94. letu starosti je umrl Tinto Brass, eden najbolj razvpitih režiserjev italijanske in evropske kinematografije. Njegovi filmi so polnili kinodvorane, sprožali škandale in jezili cenzorje. A za mojstrom filmske erotike se je skrival precej bolj zanimiv ustvarjalec, kot bi sklepali po goloti na platnu.

Profimedia

Italijanski režiser Tinto Brass je umrl 4. novembra v Rimu, star 93 let. Novico so sporočili njegova žena Caterina Varzi ter otroka Beatrice in Bonifacio. Njegovo življenje je bilo skoraj tako nenavadno kot filmi, ki jih je snemal. Občinstvo ga je poznalo predvsem po erotičnih prizorih, značilni cigari in izzivalnem humorju, filmski poznavalci pa so v njem videli tudi drznega eksperimentatorja, ki se nikoli ni rad uklanjal pravilom.

Od bodočega pravnika do filmskega upornika

Rodil se je 26. marca 1933 v Milanu kot Giovanni Brass, odraščal pa je v Benetkah. Vzdevek Tinto izvira od dedka, slikarja Italica Brassa, ki ga je zaradi ljubezni do risanja klical Tintoretto. Njegov oče je bil ugleden odvetnik, zato se je tudi Giovanni odločil za študij prava. Toda sodne dvorane so ga zanimale precej manj kot kinodvorane.

Leta 1957 se je preselil v Pariz, kjer je delal v znameniti Francoski kinoteki in se srečeval z ustvarjalci novega vala. Pozneje je sodeloval tudi z velikim Robertom Rossellinijem.

Profimedia

Njegov režijski prvenec Chi lavora è perduto - Kdor dela je izgubljen, iz leta 1963 je bil družbenokritičen film o mladeniču, ki se ne more sprijazniti s pravili družbe. Že takrat je naletel na cenzuro. Brass se je pozneje rad pohvalil, da so cenzorji posegli v kar 26 od njegovih 27 filmov.

Kaligula: film, ki mu ga je ukradel producent

Preden je postal kralj erotike, je snemal komedije, vesterne in eksperimentalne filme. Il disco volante (1964) je bil znanstvenofantastična komedija z Albertom Sordijem, Col cuore in gola (1967) pa drzen triler, v katerem je uporabil tudi stripovsko estetiko.

Prelomnico je pomenil Salon Kitty (1976), zgodba o nacističnem bordelu, kjer se prepletajo spolnost, vohunjenje in politična moč.

Največji škandal pa je povzročil Kaligula (1979), razkošna zgodovinska drama o razvratnem rimskem cesarju. V njej so nastopili Malcolm McDowell, Helen Mirren, Peter O'Toole in John Gielgud, scenarij pa je napisal sloviti Gore Vidal.

Težave so nastale, ko je producent Bob Guccione, ustanovitelj revije Penthouse, brez režiserjeve privolitve posnel dodatne eksplicitne prizore in jih vključil v film. Brass se je od končne različice filma ogradil. Po ironiji usode je tako njegov najbolj razvpiti film postal tudi tisti, pri katerem ni imel zadnje besede.

Ženske, ki so ob njem postale zvezde

Leta 1983 je s Stefanio Sandrelli posnel La chiave (Ključ), film, ki je povzročil veliko razburjenja in dosegel izjemen komercialni uspeh. Sledila je vrsta naslovov, ki so zaznamovali italijansko erotično kinematografijo.

Serena Grandi je zaslovela z Mirando, Debora Caprioglio s Papriko, Claudia Koll pa s filmom Così fan tutte. Med njegovimi igralkami so bile tudi Francesca Dellera, Anna Ammirati in Anna Galiena.

Brass je zagovarjal stališče, da je erotika pomemben del človekovega izražanja. Kritiki so mu očitali pretirano osredotočenost na žensko telo in moški pogled, občinstvo pa je njegove filme množično obiskovalo. Pri njem skoraj nikoli ni manjkalo golote, prav tako ne humorja, voajerizma in posmehovanja meščanski morali.

Ljubezen, Benetke in Harry's Bar

Njegova prva žena je bila Carla Cipriani, imenovana Tinta, hči Giuseppeja Ciprianija, ustanovitelja znamenitega beneškega Harry's Bara. Poročila sta se leta 1957 in imela dva otroka. Carla je umrla leta 2006.

Leta 2017 se je Brass, takrat star 84 let, ponovno poročil. Njegova izbranka je bila Caterina Varzi, psihoanalitičarka in nekdanja odvetnica, ki je skrbela tudi za njegov filmski arhiv.

Čeprav je živel v okolici Rima, so Benetke ostale njegovo najljubše mesto. Nekoč je celo izrazil željo, da bi njegov pepel raztrosili po beneški laguni.

Zadnje slovo velikega provokatorja

Profimedia

Leta 2010 ga je zadela možganska kap, po kateri je imel hude težave z gibanjem. Zadnja leta je večinoma preživljal doma, daleč od filmskih prizorišč.

Septembra 2026 so se mu na beneškem filmskem festivalu poklonili z obnovljeno različico njegovega trilerja Col cuore in gola. Zaradi zdravstvenih težav se dogodka ni mogel udeležiti, njegovo sporočilo pa je prebrala žena. V njem je poudaril, da so bili estetika, eksperimentiranje in svoboda vedno bistvo njegovega ustvarjanja. In prav za svobodo se je boril vse življenje, ne glede na to, koliko cenzorjev, kritikov in moralistov je pri tem spravil ob živce.