Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ženske so ga oboževale, depresija ga je spremljala večji del življenja, v iskanju miru pa je postal celo budistični menih. Ko ga je nekdanja menedžerka pustila skoraj brez prihrankov, se je pri 73 letih vrnil na odre in doživel največje zmagoslavje svoje kariere. Nekaj mesecev pred smrtjo je nekdanji ljubezni Marianne napisal poslovilno pismo. Slutnja, da ji bo kmalu sledil, se je uresničila.
Julija 2016 je Leonard Cohen izvedel, da Marianne Ihlen, ženska, ki jo je ljubil pred več kot pol stoletja, umira za levkemijo. Že desetletja nista bila več par, njuni poti sta se zdavnaj razšli, a stikov nista nikoli povsem prekinila. Cohen ji je nemudoma napisal pismo. Sporočil ji je, da ji sledi tako tesno, da bi lahko segla po njegovi roki, če bi iztegnila svojo. Zahvalil se ji je za njeno lepoto in modrost ter ji zaželel srečno pot. Ko ji je prijatelj pismo prebral, se je nasmehnila in dvignila roko. Dva dneva pozneje je umrla. Minili so dobri trije meseci in za njo je odšel še Leonard.

Ob deseti obletnici njegove smrti je zgodba dobila novo poglavje. Njegov sin Adam je pripravil koncertni poklon Everybody Knows, v katerem očetove pesmi izvaja skupaj s svojim sinom Cassiusom, Leonardovim vnukom. Po novembrskih nastopih v Kanadi se bo turneja konec januarja 2027 preselila v Evropo. Na oder se tako vračajo pesmi moža, ki ga je nastopanje dolgo navdajalo s strahom, a je prav na odru doživel eno največjih zmag svojega poznega življenja.

Deček, ki je na vrtu "pokopal" sporočilo

Leonard Norman Cohen se je rodil 21. septembra 1934 v Montrealu. Oče Nathan je vodil družinsko podjetje z oblačili, ded je bil vidna osebnost kanadske judovske skupnosti, mati Masha pa mu je približala glasbo in judovsko izročilo. Pomanjkanja niso poznali. Brezskrbnega otroštva je bilo konec, ko je bil Leonard star devet let: umrl mu je oče.
V enem od zadnjih intervjujev je Cohen novinarju Davidu Remnicku iz revije The New Yorker zaupal nenavaden spomin. Po pogrebu je razrezal enega od očetovih metuljčkov, napisal poslovilno sporočilo in oboje zakopal na vrtu. Tudi desetletja pozneje ni znal povsem pojasniti, zakaj je to storil. Šlo je za njegov zasebni obred slovesa, prvi poskus, da bi na izgubo odgovoril z besedami. Morda ni naključje, da so smrt, minljivost in iskanje smisla pozneje postali osrednje teme njegovega ustvarjanja.

Profimedia

V mladosti ni sanjal o svetovni glasbeni slavi, želel je postati pisatelj. Študiral je na Univerzi McGill in občudoval pesnike, predvsem Federica Garcio Lorco, po katerem je pozneje poimenoval hčer. Pri 21 letih je izdal prvo pesniško zbirko Let Us Compare Mythologies. V Montrealu je veljal za obetavnega mladega literata, a okolje, v katerem je odraščal, ga je začelo dušiti. Odšel je v London, kjer je pisal, živel skromno in se spraševal, kaj bo s svojim življenjem. Nato je odpotoval v Grčijo.

Marianne in hiša na otoku brez avtomobilov

Leta 1960 je prispel na Hidro, grški otok z belimi hišami, ozkimi stopnišči in pristaniščem, kjer so namesto avtomobilov uporabljali osle. Najprej je najel sobo, pozneje pa si je z dediščino kupil hišo. Tam je lahko živel tako, kot si je želel: zjutraj je pisal, popoldne posedal po kavarnah, zvečer pa se družil z umetniki z vsega sveta.

Na Hidri je spoznal lepo Norvežanko Marianne Ihlen. Za seboj je imela bolečo izkušnjo: mož, pisatelj Axel Jensen, jo je zapustil z majhnim sinom. Leonard jo je očaral s pozornostjo, nežnostjo in zanimanjem za njenega otroka. Zaživeli so skupaj. Na terasi hiše je pisal knjige, Marianne je skrbela za vsakdan, njenemu sinu Axlu pa je igral kitaro in mu prepeval.

Profimedia

Leta na Hidri so bila polna strasti in ustvarjalnosti, pa tudi nezvestobe. Cohen je bil privlačen, izobražen moški z izjemnim darom za besedo. Ženske so prihajale in odhajale, kar je Marianne težko prenašala. Pozneje je odkrito govorila o ljubosumju in bolečini, ki so ji ju povzročala njegova razmerja z drugimi ženskami. Ko je Cohen začel graditi glasbeno kariero v Ameriki, sta se vse bolj oddaljevala. Po približno osmih letih je njuna zveza razpadla.
Marianne je ostala v njegovih pesmih. Navdihnila je So Long, Marianne, povezana pa je tudi z nastankom pesmi Bird on the Wire. Čeprav sta si ustvarila ločeni življenji, sta ostala v stiku: občasno sta si pisala in se srečevala na njegovih koncertih. Fotografija na zadnji strani albuma Songs from a Room prikazuje Marianne za pisalno mizo na Hidri, ovito v brisačo. Za milijone poslušalcev je ta podoba postala simbol izgubljene ljubezni.

Cohenovo ime je povezano še z eno žensko, s Suzanne. Prav pesem Suzanne mu je odprla vrata v glasbeni svet. A tu se skriva zanimiva podrobnost: Suzanne iz pesmi ni Suzanne Elrod, poznejša mati njegovih otrok, temveč plesalka Suzanne Verdal.

Spoznala sta se v montrealskih umetniških krogih. Suzanne ga je vabila v svoje stanovanje blizu reke svetega Lovrenca, mu kuhala čaj in se z njim sprehajala ob pristanišču. Ta srečanja so postala jedro ene njegovih najbolj znanih pesmi. Čeprav besedilo govori o izjemni bližini, Suzanne in Leonard nikoli nista bila ljubimca. Verdalova je pozneje v intervjuju za BBC povedala, da si je Cohen sicer želel več, a sta ostala prijatelja.

Cohen je pesem ponudil pevki Judy Collins, ki jo je posnela in ga spodbudila, naj jo začne izvajati tudi sam. Sprva se je nastopanja tako bal, da je na enem od prvih koncertov sredi pesmi odšel z odra. Judy ga je prepričala, da se je vrnil. Noge so se mu tresle, njegov glas pa ni zvenel kot glas običajne pop zvezde: bil je globok, nekoliko hripav, skoraj govoreč. Prav to je sčasoma postalo njegov zaščitni znak.

Profimedia

Ko je konec leta 1967 izšel njegov prvi album Songs of Leonard Cohen, je bil star 33 let. V svetu popularne glasbe je bil začetnik, kot pesnik in pisatelj pa že uveljavljen. Številni njegovi sodobniki so zasloveli že kot najstniki, Cohen pa je na sceno stopil s pesmimi o osamljenosti, veri, poželenju in razočaranju.

Janis Joplin in noč v hotelu Chelsea

V New Yorku je veliko časa preživel v slovitem hotelu Chelsea, kjer so bivali umetniki, glasbeniki in pisatelji. Tam je srečal Janis Joplin. Njuno kratko intimno srečanje je pozneje opisal v pesmi Chelsea Hotel #2, eni svojih najbolj neposrednih ljubezenskih izpovedi.
Spominjal se je, da sta se srečala v hotelskem dvigalu. Ona je iskala Krisa Kristoffersona, on pa je tisto noč prav tako pohajkoval po hotelu. Iz njune bližine ni nastala zveza, ostala pa je zapisana v pesmi. Po pevkini smrti leta 1970 je Cohen o njej govoril s spoštovanjem in obžaloval, da je tako izjemna umetnica umrla mlada in za seboj pustila premalo glasbe.

Pozneje je obžaloval še nekaj: da je javnosti razkril, komu je pesem posvečena. Leta 1994 je priznal, da je bilo razgaljanje intimnosti pokojne pevke nepremišljeno, in dejal, da bi se ji rad opravičil. Z leti je vse bolj razumel razliko med pesmijo, ki jo lahko napišeš o nekom, in pravico tega človeka do zasebnosti.

Oče dveh otrok, ki se ni nikoli poročil

Konec šestdesetih let je spoznal umetnico Suzanne Elrod. V njuni zvezi sta se rodila sin Adam (1972) in hči Lorca (1974). Čeprav sta bila dolgo skupaj, se nista poročila, in tudi pozneje Cohen ni nikoli stopil pred oltar. Njegovo ljubezensko življenje je bilo precej bolj zapleteno od podobe uglajenega gospoda, ki jo je kazal na odru.

Med njegovimi partnericami sta bili tudi francoska fotografinja Dominique Issermann in hollywoodska igralka Rebecca De Mornay, s katero je bil v zvezi v začetku devetdesetih let. Privlačile so ga pametne, samostojne ženske, a stalnost mu je pogosto delala težave. Hrepenel je po bližini in se ji hkrati izmikal. V pesmih je znal ljubezen opisati skoraj popolno, v resničnem življenju pa so se njegovi odnosi končevali z razhodi in bolečino.

Otrokoma je ostal blizu, čeprav družinsko življenje ni teklo po običajnih tirnicah. Adam je stopil po očetovih glasbenih stopinjah, Lorca pa se je posvetila fotografiji in umetniškim projektom. V njegovih zadnjih letih sta oba postala pomemben del njegovega vsakdana, Adam pa je bil tudi producent njegove zadnje glasbe.

Sedemdeseta leta so prinesla nekaj najbolj nenavadnih epizod njegove kariere. Leta 1977 je album Death of a Ladies' Man snemal s producentom Philom Spectorjem, razvpitim zaradi ekscentričnosti in obsedenosti z orožjem. Cohen je pozneje opisoval kaotična snemanja, polna alkohola, mamil in oboroženih ljudi. Spector naj bi mu med enim od njih prislonil pištolo k vratu in mu rekel, da ga ima rad. Cohen mu je odvrnil, da upa, da je res tako.

Album je bil zanj boleča izkušnja. Spectorjev razkošni zvok je bil daleč od njegove običajne zadržanosti in Cohen z izidom ni bil zadovoljen. Še bolj presenetljiva usoda pa je čakala pesem, ki jo je napisal nekaj let pozneje.

Hallelujah je nastajala dolgo. Cohen je napisal številne različice in nenehno popravljal verze. Ko je leta 1984 pripravil album Various Positions, na katerem je bila tudi ta pesem, ga ameriška založba Columbia ni hotela izdati na domačem trgu. Danes si je težko predstavljati, da so eno najprepoznavnejših skladb sodobne glasbe nekoč ocenili kot komercialno nezanimivo.

Pesem je svojo pot začela počasi. Leta 1991 jo je po svoje posnel John Cale, tri leta pozneje pa jo je Jeff Buckley uvrstil na album Grace. Šele z leti so jo odkrili milijoni poslušalcev, zaživela je v filmih in serijah, na porokah in pogrebih. Cohen se je pozneje celo pošalil, da je priredb že toliko, da bi bil morda čas za premor. Sčasoma pa je priznal, da je vesel, ker jo ljudje še vedno pojejo.

Depresija, ki je ni pregnala niti slava

Za elegantno, skoraj aristokratsko pojavo je Cohen skrival dolgoletno trpljenje. Z depresijo se je spopadal že od mladosti. Pomagati si je skušal z zdravili, alkoholom in različnimi duhovnimi praksami, a tesnoba ga je vedno znova dohitela. Njegova melanholija torej ni bila zgolj umetniška poza.

Sredi devetdesetih se je umaknil iz javnosti v zenovski samostan Mount Baldy blizu Los Angelesa. Postal je učenec zenovskega mojstra Joshuja Sasakija, ki ga je klical Roshi. Leta 1996 je bil posvečen v budističnega meniha in dobil ime Jikan, kar prevajajo kot Tihi. Živel je skromno, meditiral, kuhal in skrbel za svojega učitelja.

A niti samostansko življenje ga ni rešilo depresije. Pozneje je povedal, da mu je bilo posebno hudo konec devetdesetih. Leta 1999 je samostan zapustil in odpotoval v Indijo, kjer je pri učitelju Rameshu Balsekarju spoznaval drugačno duhovno izročilo. Po vrnitvi je ugotovil, da se je nekaj spremenilo: depresija, ki ga je spremljala desetletja, je postopoma izgubila moč. Natančnega razloga ni znal pojasniti.

Zanimivo je, da se Cohen nikoli ni odrekel judovskim koreninam. Zen zanj ni pomenil zamenjave vere, temveč način življenja in urjenja uma. V njegovih pesmih so se še naprej prepletali judovski molitveni motivi, krščanske podobe, erotika in vprašanja o Bogu, na katera ni pričakoval preprostih odgovorov.

Odtujeni milijoni in vrnitev pri 73 letih

Nekaj let po vrnitvi iz samostana je Cohena čakalo neprijetno odkritje. Njegova dolgoletna menedžerka Kelley Lynch, ki ji je zaupal tudi finančne zadeve, je po njegovih ugotovitvah z njegovih računov odtujila okoli pet milijonov dolarjev in ga pustila skoraj brez prihrankov. Leta 2005 jo je tožil, sodišče pa mu je naslednje leto prisodilo približno 9,5 milijona dolarjev. Denarja ni nikoli dobil. Kelley Lynch je obtožbe zavračala, spor pa se je nadaljeval z nadlegovanjem, zaradi katerega je bila leta 2012 obsojena na zaporno kazen.

Cohen je imel več kot sedemdeset let in namesto mirne starosti ga je čakalo delo. Leta 2008 se je po petnajstih letih vrnil na koncertne odre. Marsikdo je pričakoval utrujenega veterana, ki bo prepeval stare uspešnice. Zgodilo se je ravno nasprotno.

Na oder je prihajal v brezhibni obleki in s klobukom, se priklanjal glasbenikom, z nasmehom sprejemal aplavz in nastopal tudi po tri ure. Kritiki so pisali o eni največjih vrnitev v zgodovini glasbe. Na prvi povratniški turneji, ki je trajala do konca leta 2010, je imel več kot 240 koncertov, sledili so novi albumi in nova turneja. Zgodilo se je nekaj skoraj ironičnega: človek, ki je večji del življenja trpel zaradi nastopanja, je bil v pozni starosti na odru bolj sproščen kot kadarkoli prej.

Profimedia

Slovensko občinstvo ga je doživelo 12. oktobra 2010, ko je nastopil v lepo polnih Stožicah. Koncert je trajal dobre tri ure in pol, marsikdo pa je dvorano zapustil s solzami v očeh. V Ljubljano se je vrnil še 25. julija 2013. Številni obiskovalci se obeh večerov še danes spominjajo kot nečesa posebnega.

Zadnje leto in pesem, ki je zvenela kot slovo

Po koncu zadnje turneje decembra 2013 je Cohen večino časa preživel v Los Angelesu. Zdravje mu je pešalo, mučile so ga hude bolečine v hrbtu, a pisati ni nehal. Hči Lorca je živela v isti hiši, sin Adam le nekaj ulic stran. Bližina družine mu je veliko pomenila. V zadnjih mesecih je z Adamovo pomočjo dokončeval album You Want It Darker. Zaradi bolečin je vokale snemal kar doma. Glasba je postajala vse bolj zadržana, besedila pa so odkrito govorila o smrti, Bogu in sprejemanju konca. Naslovna skladba je zaradi verskih podob in njegovega globokega glasu zvenela skoraj kot molitev.
Oktobra 2016 je v intervjuju za The New Yorker dejal, da je pripravljen umreti. Izjava je odmevala po vsem svetu. Le nekaj dni pozneje pa je na predstavitvi albuma pokazal svoj značilni humor: priznal je, da je morda nekoliko pretiraval, in se pošalil, da namerava živeti večno.
Ni mu uspelo. Sedmega novembra 2016 je ponoči v svojem domu v Los Angelesu padel in nato v spanju umrl. Njegov menedžer je smrt opisal kot nenadno, nepričakovano in mirno. Star je bil 82 let. Družina je novico sporočila tri dni pozneje.
Pokopali so ga v Montrealu, ob starših, v preprosti borovi krsti. Na pogrebu so bili le najbližji sorodniki in nekaj prijateljev, tako kot si je želel. Mož, ki je desetletja pisal o smrti, je odšel brez velikih ceremonij.

Tri generacije na istem odru

Tri leta po njegovi smrti je izšel še album Thanks for the Dance. Adam Cohen je pesmi dokončal na podlagi očetovih posnetih vokalov in nedokončanih zamisli. Pri tem je želel spoštovati očetove želje, ne pa ustvariti nečesa, kar bi bilo bolj podobno njegovi lastni glasbi.

Letos, ob deseti obletnici, je Adam pripravil še koncertni poklon Everybody Knows. Premierno ga je novembra predstavil v Quebecu, nato pa še v Montrealu in Torontu. Od konca januarja do februarja 2027 bo predstava obiskala evropske dvorane, med drugim v Dublinu, Londonu, Parizu, Amsterdamu in Berlinu. Na odru se mu pridružuje tudi 19-letni sin Cassius, ki igra bas. Pesmi bodo spremljali arhivski posnetki in fotografije. Gre za prvi uradni družinski koncertni poklon Cohenovi zapuščini po veliki spominski prireditvi v Montrealu leta 2017.

Profimedia

Leonard Cohen je imel v življenju veliko žensk, prijateljev in uspehov, pa tudi veliko obdobij, ko je komaj zdržal sam s seboj. Nekatere ljubezni so se končale, druge so prerasle v prijateljstvo. Pismo Marianne, ki ga je napisal le nekaj mesecev pred smrtjo, ostaja eno njegovih najlepših slovesov. Ne zato, ker bi bilo popolno, temveč ker je bilo preprosto in iskreno. V njem ni bilo obljub o večnosti, le nežnost do nekoga, ki mu je nekoč pomenil vse.

Morda je prav zato Cohenova glasba desetletje po njegovi smrti še vedno živa. Ni nam obljubljal, da se bomo izognili bolečini ali da bomo našli popolno ljubezen. Govoril nam je, da lahko tudi iz najbolj razpokanega življenja nastane nekaj lepega. In očitno ga še vedno poslušamo.