Stevie Nicks - beli prah, tablete in ukradena leta
Čarovnica rock and rolla, ki je preživela vse. Stevie Nicks je simbol ženske vztrajnosti in moči.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Glas, ki je iz najgloblje ljubezenske bolečine stkal enega največjih in najbolj prodajanih albumov v zgodovini glasbe, je danes ultimativni simbol ženske vztrajnosti, moči in neuničljivosti. Stevie Nicks, edina ženska na svetu, ki je bila kar dvakrat sprejeta v prestižno Dvorano slavnih rock and rolla, zre nazaj na svoje osupljivo življenje. Njena pot je tlakovana z izgubami, ki bi marsikoga zlomile, in z usodnimi odločitvami, ki so jo na koncu rešile pred prepadom.
Duhovnica pretekle ere, ki še vedno vlada odrom
Ko ob mraku stopi na oder, ovita v plapolajoče črne šale iz šifona, z ikoničnim cilindrom, ki ji skrivnostno sega čez oči, in s tamburinom v roki, dvorana preprosto utihne. Stephanie Lynn Nicks, rojena 26. maja 1948 v vročem Phoenixu v zvezni državi Arizoni, bo v teh dneh dopolnila 78 let. Njen vokal je z leti morda postal nekoliko globlji in bolj hripav kot pred pol stoletja, a njen odrski magnetizem in karizma ostajata povsem nedotaknjena. Ona je zadnja preživela visoka duhovnica neke minule zlate ere, časa, ko je rock še verjel v pravo mistiko in ko je življenje umetnika lahko bilo natanko tako epsko, poetično in dramatično kot njegova glasba. Vse svoje nekdanje ljubimce, vse svoje uničujoče odvisnosti in vse svoje osebne tragedije je pretopila v besedila in melodije. In prav te pesmi so jo ohranile pri življenju, ko je bila najbližje robu.
Deklica, ki se je ves čas selila
Hči uspešnega korporacijskega direktorja Jessa Nicksa je svoje otroštvo preživela v večnem preseljevanju. Zaradi očetove službe se je družina nenehno selila med Arizono, Novo Mehiko, Teksasom, Utahom in Kalifornijo. Svoj slavni vzdevek Stevie je dobila že kot majhna deklica, preprosto zato, ker ni znala pravilno izgovoriti besede Stephanie in je samo sebe klicala »tee-dee«. V njej je že zgodaj tlela umetniška iskra, zato je za svoj šestnajsti rojstni dan dobila prvo pravo kitaro znamke Goya. Z njo je kmalu napisala svojo prvo avtorsko pesem, ki je že nakazovala njeno nagnjenost k melanholiji. Naslovila jo je »I've Loved and I've Lost« oziroma Ljubila sem in izgubila.
Prelomni trenutek njenega življenja pa se je zgodil na srednji šoli Menlo-Atherton v Severni Kaliforniji leta 1966. Tam je spoznala dečka, ki je za vedno zaznamoval njeno osebno in profesionalno pot. Pevsko in energijsko sta se popolnoma ujela med nekim mladinskim cerkvenim druženjem, ko sta spontano skupaj zapela veliko uspešnico skupine The Mamas & the Papas, »California Dreamin'«. Ime tega nadarjenega fanta je bilo Lindsey Buckingham.
Sanje in umazana tla Los Angelesa
Zaradi neustavljive želje po ustvarjanju glasbe je Stevie kmalu opustila študij na univerzi San Jose in se z Lindseyjem, s katerim sta postala neločljiv par, podala v iskanje slave v Los Angeles. Njuni začetki so bili daleč od blišča. Da bi preživela in podprla njune glasbene sanje, je Stevie opravljala najtežja dela. Čistila je tuje hiše, pometala tla in dolge ure stregla v restavraciji, medtem ko je Lindsey doma pilil njune posnetke. S skupnimi močmi sta posnela in izdala debitantski album Buckingham Nicks, a plošča je pri poslušalcih in kritikih popolnoma propadla. Založba Polydor ju je brez usmiljenja odpustila. Bila sta noro zaljubljena, a hkrati lačna, obupana in globoko razočarana nad krutim svetom glasbene industrije.
Klic, ki je spremenil zgodovino in zgradil imperij
Nato pa je prišel december 1974. Mick Fleetwood, bobnar takrat zmerno uspešne britanske blues rock skupine Fleetwood Mac, je v nekem studiu povsem po naključju slišal njun posnetek. Lindseyjeva kitarska virtuoznost ga je tako navdušila, da ga je takoj povabil v svojo zasedbo. Vendar je imel Lindsey pripravljen odgovor, ki je spremenil vse. Dejal je, da se skupini pridruži samo pod enim pogojem: če v bend vzamejo tudi Stevie. Mick se je strinjal in sklenjen je bil dogovor, ki je dobesedno na novo spisal zgodovino rock and rolla ter vsem vpletenim nasul tla pod nogami za vsa prihodnja desetletja.
Odnos med Stevie in Lindseyjem je bil vedno neverjetno intenziven, poln strasti, a tudi patološko ljubosumen in izjemno glasen. Lindsey je bil briljanten producent, vizionar in obseden perfekcionist, ki je Stevie v studiu s svojimi zahtevami pogosto znal spraviti do solz. Ona pa je bila po naravi ranljivejša, bolj mehka, sanjava, a pod to krhko zunanjostjo se je skrivala neusmiljeno ambiciozna in močna ženska. Kot romantični par sta se dokončno razšla leta 1976, a ironija usode ju je prisilila, da sta ostala v isti skupini. Vsak večer sta morala stati na istem odru in pred tisočglavimi množicami peti o lastnem zlomljenem srcu. Lindsey ji je v svoji jezi naravnost v obraz pel »Go Your Own Way«, neposredno pesem, v kateri ji kruto očita, da hoče ljubiti le pod svojimi pogoji. Stevie mu je vrnila udarec z ikonično »Dreams«, pesmijo, ki je postala edina uspešnica skupine Fleetwood Mac na prvem mestu ameriških lestvic. Njena maščevalnost je bila v besedilih elegantna, subtilna in nežna, njegova pa surova in divja. Vendar sta bila oba v svoji bolečini absolutno genialna.
Popoln osebni razpad se je spremenil v brezčasno umetnost
Album Rumours, ki je luč sveta ugledal 4. februarja 1977, ni bil zgolj glasbeni dosežek. Bil je fascinanten, surov dokument popolne medosebne katastrofe. Basist John in klaviaturistka Christine McVie sta se po letih zakona ločevala in komaj še govorila. Bobnar Mick Fleetwood je ravno takrat odkrival ženino afero s svojim lastnim najboljšim prijateljem. Stevie in Lindsey pa sta bila sredi najbolj bolečega in toksičnega razhoda. V zadušljivem okolju snemalnega studia so vsi skupaj prebivali dolge mesece. Hranili so se z neverjetnimi količinami kokaina in alkohola, kričali so drug na drugega, se jokali, nato pa pred mikrofoni kreirali nekaj najbolj brezčasnih pesmi vseh časov. Rumours se je prodal v več kot 21 milijonih izvodov samo v Združenih državah Amerike, leta 1978 osvojil najprestižnejšega grammyja za album leta in postal eden od najbolje prodajanih albumov v celotni zgodovini glasbe. Skrivnost uspeha je bila v tem, da je bila vsaka pesem na plošči brutalno iskreno, javno razkrito ljubezensko pismo nekomu, ki je stal v sosednji snemalni kabini.
Iskanje ljubezni v napačnih objemih in materinstvo, ki ga ni bilo
Po dokončnem koncu z Lindseyjem je sledila romanca z Donom Henleyjem iz kultnih Eaglesov. Odnos je bil strasten, a kratek in izjemno zapleten. Stevie se je nato zapletla še v trimesečno, skrbno varovano afero z Mickom Fleetwoodom. To, da je bila z najboljšim prijateljem svojega bivšega fanta, še danes velja za eno najbolj bolečih, neprijetnih in tihih epizod znotraj skupine. Leta 1983 je v stanju hudega čustvenega šoka sprejela najbolj nenavadno odločitev svojega življenja. Za tri mesece se je poročila s Kimom Andersonom. Bil je vdovec njene najboljše prijateljice Robin, ki je tik pred tem tragično umrla za levkemijo. Združila ju je skupna bolečina. »Vsi smo bili v tako blaznem žalovanju, popolnoma iz sebe in nismo razmišljali trezno,« je leta 2007 iskreno priznala v intervjuju za časnik Telegraph. Zakon je bil kmalu uradno razveljavljen. Zdelo se je, da se v njenem življenju vse drugo razen glasbe prej ali slej tragično konča. Ostala je sama v svojih vilah, neizmerno lepa, globalno slavna, a čustveno povsem nedosegljiva. To globoko samoto je natančno vpletala v vsako novo pesem.
Leta 1979 pa se je zgodilo nekaj, kar je dolga desetletja skrivala pred javnostjo. Med razmerjem z Donom Henleyjem je zanosila, ker ji je odpovedala kontracepcijska spirala. Imela je trideset let, skupina Fleetwood Mac je bila na absolutnem vrhuncu svetovne slave in ravno so začenjali naporno delo na novem albumu Tusk. Odločila se je za splav. O tej izjemno težki in osebni odločitvi je javno in pogumno spregovorila šele pred nekaj leti. Najodkriteje leta 2020 za The Guardian in nato še leta 2024 v odmevnem intervjuju za CBS Sunday Morning, ko je v Združenih državah padla ustavna zaščita pravice do splava. »Če ne bi imela tega splava, sem prepričana, da ne bi bilo več Fleetwood Maca,« je povedala naravnost. »Nikakor ne bi mogla imeti otroka in skrbeti zanj v tistem kaotičnem času, ko smo delali brez prestanka, potovali po svetu in snemali. In bilo je veliko mamil, jaz pa sem jih veliko jemala.« Don Henley je sicer že leta 1991 v intervjuju potrdil, da je nosila njegovega otroka. Stevie pa je veliko kasneje razkrila še eno pretresljivo podrobnost: če bi se deklica rodila, bi jo poimenovala Sara, po čemer je kasneje poimenovala eno svojih najbolj znanih pesmi. Nikoli se ni zares omožila in nikoli ni imela otrok. Kot je sama dejala, bi kot mati želela biti prisotna sto odstotkov, a njena glasba je zahtevala prav vse, kar je imela. »Bila bi res izvrstna mama,« je z nasmeškom dejala za CBS. »Šla sem to drugo pot, pot umetnosti, in pri tem mi je vsaj uspelo.«
Beli prah, uničujoče tablete in osem ukradenih let
Cena te poti pa je bila visoka in pogosto plačana z zdravjem. Prvič je kokain poskusila leta 1973, v času, ko je še vedno čistila tuje hiše za preživetje. Z uspehom benda pa je ta nevarna droga postala glavno gorivo skupine in sredstvo za preživetje neskončnih, izčrpavajočih svetovnih turnej. V osemdesetih letih, ko je gradila tudi izjemno uspešno samostojno kariero, je pristala pri zdravniku, ki ji je podal grozljivo diagnozo. Povedal ji je, da ima v nosnem hrustancu zaradi kokaina tako veliko luknjo, da bi ji vsak naslednji odmerek lahko povzročil usodno možgansko krvavitev. Prestrašena za lastno življenje se je leta 1986 prostovoljno prijavila v znano kliniko Betty Ford. Po osemindvajsetih dneh mučnega odvajanja je prišla ven čista.
A nato je sledila tista prava tragedija, ki jo opisuje kot najhujšo napako svojega življenja. Dobronamerni prijatelji so jo prepričali, naj zaradi tesnobe in strahu pred ponovnim zdrsem obišče psihiatra. Ta ji je povsem neodgovorno predpisal klonopin, izjemno močno pomirjevalo iz družine benzodiazepinov. »Naslednjih osem let mojega življenja je bilo popolnoma uničenih, izbrisanih,« je leta 2011 s tresočim glasom povedala za revijo Newsweek. »Klonopin je bil zame stokrat hujši od kokaina. Izgubila sem teh dragocenih osem let. Nisem več pisala pesmi, izgubila sem voljo do vsega in zelo sem se zredila.« Leta 1993 je spoznala, da mora spet rešiti samo sebe, in zahtevala bolnišnično odvajanje, ki je bilo neizmerno težko in je trajalo sedeminštirideset dni. »Bilo je dobesedno tako, kot bi mi nekdo odprl vrata in me porinil naravnost v pekel,« je pripovedovala o fizičnih in psihičnih bolečinah odtegnitvenega sindroma. Za priznano revijo Rolling Stone je brez dlake na jeziku dejala, da je tisti psihiater »edina oseba na celem svetu in v mojem življenju, ki ji nikoli ne bom odpustila«.
Veličastna vrnitev in kronanje kraljice
Iz tega kliničnega pekla je prišla starejša, nekoliko težja, globoko ranjena, a kar je najpomembneje, bila je živa. Počasi je znova začela pisati. Svoje edinstvene tekste in melodije, ki jih je v megli tablet navidezno izgubila, je ponovno našla. Njena kariera je doživela renesanso. Leta 1998 so jo skupaj z ostalimi člani Fleetwood Maca z vsemi častmi sprejeli v Dvorano slavnih rock and rolla. Aprila 2019 pa je spisala zgodovino in postala prva ženska v zgodovini, ki je bila v to dvorano sprejeta še drugič, tokrat kot priznana samostojna umetnica. Ob tej slavnostni induktaciji je z njo na oder stopil globalni pop zvezdnik Harry Styles, ki jo obožuje in jo spoštljivo imenuje svoja »čarobna ciganska babica«.
Nesmrtni mit, ki navdihuje nove generacije
Fenomen Stevie Nicks je v tem, da nas še vedno premami. Ne nagovarja le tistih, ki so z njo odraščali, temveč tudi povsem mlade generacije. Te so jo množično odkrile preko družbenega omrežja TikTok, kjer je uspešnica »Dreams« leta 2020 ponovno osvojila svetovne lestvice, potem ko jo je v viralnem videu na rolerjih, med sproščenim pitjem brusničnega soka, predvajal uporabnik Nathan Apodaca. Njen vpliv na današnje največje zvezdnice je neizmeren. Taylor Swift jo je z velikim spoštovanjem omenila na svojem zadnjem albumu The Tortured Poets Department, Stevie pa je za posebno vinilno izdajo celo prispevala avtorsko pesem. Lana Del Rey, Florence Welch, Sheryl Crow in mnogi drugi jo razglašajo za svojo glasbeno mater in največji vzor. Pri vsej tej medgeneracijski privlačnosti pa ne gre samo za estetiko, za mistične čipke in črne šale. Stevie Nicks je namreč naredila nekaj, kar mladim ženskam v surovem moškem svetu rocka pred njo skoraj nikoli ni bilo zares dovoljeno. Iz svoje lastne, intimne bolečine je naredila avtorstvo. Svojih globokih čustev in ranljivosti se ni nikoli sramovala. Svojih napak ni skrivala pod preprogo. Iz čisto vsake življenjske katastrofe je znala narediti prečudovito pesem.
Preživela je lastne demone
Tista prestrašena deklica, ki je leta 1974 v Los Angelesu na kolenih čistila tuje hiše, in tista modra starka, ki danes z roko na prsih in solzami v očeh poje balado »Landslide«, sta v resnici ista oseba. Vmes pa so se zgodili Rumours, gore kokaina, boleč splav, paralizirajoč klonopin, izgubljena leta, nešteti zlomi srca in nazadnje pomirjujoča tišina. Stevie Nicks namreč ni zgolj preživela neizprosnega kolesja rock industrije.
Kar je še veliko pomembneje, preživela je samo sebe in svoje lastne demone. In ko se ob koncu vsakega koncerta s širokim nasmeškom zavrti v svojem znamenitem šalu, natanko tako, kot se vrti majhna deklica, ki je nekoč sanjala, da bo plesala kot slavna Isadora Duncan, vsi prisotni v dvorani kristalno jasno razumemo isto stvar. Ta veliki mit se ni rodil zgolj iz talenta in lepote. Rodil se je iz nepredstavljive bolečine, ki je preprosto in odločno odklonila smrt.
E-novice · Estrada
