Izžarevanje - mojstrovina, ki je nastala v peklu
Kubrickov hotelski labirint, Shelley Duvall na robu zloma in Jack Nicholson, ki je svoj obraz spremenil v eno najbolj zastrašujočih ikon filmske zgodovine.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Skoraj pol stoletja po premieri je Izžarevanje (The Shining) še vedno film, ki ga gledamo kot srhljivo uganko in ne le kot navadno grozljivko.
Prizor, ki se nikoli ne konča
Dolg hotelski hodnik. Vzorčaste preproge, ki se ponavljajo v neskončnost. Otrok na poganjalcu Big Wheel, ki zavija za vogal, in grozljiv občutek, da je nekaj hudo narobe, čeprav še ni jasno, kaj. Izžarevanje je ameriško premiero doživelo 23. maja 1980 in ti kadri so postali eni najbolj prepoznavnih v zgodovini filma. Toda resnična zgodba, ki se je odvijala za kamero, je bila včasih precej hujša od tiste pred njo.
Stanley Kubrick je na režiserski stolček sedel z legendarno obsedenostjo, ki je pogosto mejila na blaznost. Snemanje v studiu EMI Elstree v Borehamwoodu blizu Londona se je začelo maja 1978 in je trajalo vse do aprila 1979, kar je bistveno dlje kot pri katerem koli sodobnem hollywoodskem projektu. Kubrick je delal z razmeroma majhno ekipo, kar mu je omogočalo nešteto ponovitev istih posnetkov in to seveda pogosto do popolne izčrpanosti igralcev in tehničnega osebja. Zanimivo je, da je imel film sprva drugačen, daljši zaključek. Kubrick je po uradni premieri v nekaj kinematografe poslal asistente, naj fizično izrežejo dvominutni epilog v bolnišnici, kjer direktor hotela Ullman malemu Dannyju podari teniško žogico. Kubrick se je odločil, da mora biti film še bolj dvoumen.
Hotel, ki nikoli ni obstajal
Zloglasni hotel Overlook v resnici ne obstaja. Zunanjost si je film sposodil pri hotelu Timberline Lodge v Oregonu, notranjost pa je močno navdihnil hotel Ahwahnee v narodnem parku Yosemite. Vse ostalo, torej velikanska veža s kaminom, zlovešči hodniki, soba 237 in slavni labirint iz živih meja, je bilo natančno zgrajeno v Angliji.
Zimska pokrajina okoli hotela je bila popolna iluzija. Ker prava zima v Angliji tistega leta ni prinesla snega, je ekipa za zasnežen labirint uporabila osupljivih 900 ton mlečne soli in zdrobljenega stiropora. Kot da snemanje ne bi bilo že dovolj naporno, je januarja 1979 studio zajel uničujoč požar. Zvočni oder številka 3, kjer je bil zgrajen glavni del hotela, je do tal pogorel. Režiser se ni pustil motiti in škodo v višini 2,5 milijona dolarjev so sanirali ter prizorišče preprosto zgradili na novo.
Na set je bil povabljen tudi Garrett Brown, izumitelj sistema Steadicam. Brown je posebej za film razvil tako imenovani »low mode«, ki je kamero spustil tik nad tla, kar je omogočilo ikonične posnetke sledenja šestletnemu Dannyju. Izžarevanje je bil prvi film v zgodovini, čigar celotna vizualna podoba je bila zgrajena na tekočih možnostih Steadicama. Brown je kasneje dejal, da je že prvi dan spoznal, da beseda »razumno« v Kubrickovem besednjaku preprosto ne obstaja.
Igralki so izpadali lasje
Igralka Shelley Duvall je vlogo Wendy Torrance plačala z lasmi, ki so ji od hudega stresa dobesedno izpadali v šopih. Kubrick jo je sistematično izoliral in dan za dnem potiskal na rob zloma; ob koncu snemanja mu je v dokaz celo izročila šop izpadlih las. V zakulisnem dokumentarcu je ujet srhljiv trenutek, ko Kubrick ekipi strogo prepove kakršnokoli sočustvovanje z igralko: "Ne sočustvujte s Shelley ... to ji ne pomaga."
Slavni prizor na stopnišču, kjer se brani z baseballsko palico, velja za eno najtežjih snemanj v zgodovini. Po podatkih Guinnessove knjige rekordov so ga ponovili kar 127-krat. Shelley je priznala, da je devet mesecev jokala po dvanajst ur na dan, skoraj vsak dan v tednu. Toda ni bila edina. Zlomil se je tudi veteranski igralec Scatman Crothers (kuhar Dick Hallorann). Prizor, v katerem v spalnici mlademu Dannyju pojasnjuje telepatsko sposobnost "izžarevanja", so menda ponavljali več kot stokrat, preden je 69-letni igralec planil v jok in nemočno vprašal: "Kaj sploh hočeš od mene, gospod Kubrick?"
Otrok, ki ni vedel, da snema grozljivko
Za razliko od odraslih pa so z mladim Dannyjem Lloydom na snemanju ravnali popolnoma drugače. Kubrick je bil do njega izjemno zaščitniški in je strogo nadzoroval vzdušje, kadar je bil otrok pred kamero. Šestletni deček sploh ni vedel, da snema srhljivko; ustvarjalci so mu povedali, da snemajo dramo o družini, ki preprosto živi v velikem hotelu. Prizore z grozljivo vsebino so snemali ločeno, Danny pa je resnico o filmu in njegovi temačnosti izvedel šele v najstniških letih, ko si ga je prvič ogledal v celoti.
Rojstvo ikoničnega norca
Jack Nicholson je bil prva Kubrickova izbira, čeprav so bili v igri tudi Robert De Niro, Robin Williams in Harrison Ford. Avtor knjižne predloge Stephen King je navijal za mehkejšega, »navadnejšega« igralca, v katerem se ne bi že od prve minute slutila psihopatija (želel si je denimo Jona Voighta). A Kubrick je vztrajal pri Nicholsonu.
Scenarij se je med snemanjem nenehno spreminjal, zato ga je Jack na neki točki nehal brati in se je zanašal le na dnevne izpiske novih vrstic. Njegova predanost vlogi je bila neizprosna: ker je bil v mlajših letih prostovoljni gasilec, je bil s sekiro preveč spreten in je rekvizite prehitro uničeval. Za prizor, v katerem razbija kopalniška vrata, so morali namestiti prava, ojačana lesena vrata, da je posnetek trajal dlje, Nicholson pa je pred kamero skupno uničil skoraj 60 vrat.
King proti Kubricku
Stephen King ni nikoli skrival, da filma preprosto ne prenese. Njegova najbolj znana opazka je bila, da je Kubrickovo delo "velik, čudovit cadillac brez motorja v sebi", torej vanj lahko sedeš in vohaš prestižno usnje, a te ne bo nikamor odpeljal. Po Kingovem mnenju je bil film popolnoma brez srca: "Moja knjiga je topla, film je hladen. Na koncu romana hotel eksplodira, pri Kubricku pa zamrzne." Še posebej ga je razjezila obravnava Wendy, ki jo je označil za enega najbolj mizoginih ženskih likov na platnu. Njeno histerijo je doživel kot izdajo močne in trdožive ženske, ki si jo je zamislil v knjigi.
Podobe, ki so postale pop kultura
Srhljivi dvojčici Grady. Soba 237. Labirint in sekira. Reka krvi, ki se zlije iz dvigala, je zahtevala cele mesece priprav in načrtovanja. Ekipa se je zavedala, da bodo zaradi izjemno težavnega čiščenja snemalne plošče imeli na voljo le nekaj poskusov. Na koncu so prizor posneli v treh poizkusih, a le zato, ker je Kubrick po prvem ocenil, da "tekočina ne spominja dovolj na kri".
Tudi znameniti prizor, v katerem Wendy odkrije na tisoče tipkanih strani s stavkom "All work and no play makes Jack a dull boy" (Samo delo in nobene zabave naredi Jacka dolgočasnega), skriva Kubrickov perfekcionizem. Režiser je osebno posnel zvok udarcev na pisalni stroj za zvočno podlago in nato naročil izdelavo posebnih jezikovnih različic za tuja tržišča – italijanski, nemški, španski in francoski gledalci so v kinu videli prizor s kulturno prilagojenimi prevodi.
Od poraza do brezčasnosti
Film je ob ameriški premieri naletel na precej mešane odzive, saj se je za pozornost gledalcev moral boriti s filmom Imperij vrača udarec. Ugledna revija Variety ga je raztrgala, na prvi podelitvi zlatih malin (Razzies) leta 1981 pa si je celo prislužil nominaciji za najslabšega režiserja in najslabšo igralko. Zgodovina je obrnila ploščo šele bistveno kasneje. 31. marca 2022 so organizatorji zlatih malin nominacijo Shelley Duvall uradno preklicali z utemeljitvijo, da je na njeno igro nedvomno vplivalo Kubrickovo neusmiljeno ravnanje.
Danes je film nesporna klasika. Leta 2018 ga je ameriška Kongresna knjižnica uvrstila v Nacionalni filmski register kot "kulturno, zgodovinsko in estetsko pomembno delo".
Vprašanje, ki ostaja
Je bila mojstrovina vredna svoje previsoke cene? Današnji pogled na Kubricka ni več popolnoma brez kritike; mit o »nedotakljivem geniju«, ki sme za popoln kader uničiti posameznika, je zbledel. Sodobno občinstvo na psihično manipulacijo z igralci gleda drugače kot leta 1980. A Kubrick ni bil le karikatura tirana. Bil je natančen, izjemno razgledan, obseden in neizprosen umetnik, ki je verjel, da se največje filmske mojstrovine rojevajo izključno iz ekstremov in bolečine.
Morda nas ravno ta neverjetna, otipljiva napetost v vsakem kadru vedno znova vleče nazaj. Izžarevanje je film, ki je hkrati prelep in krut, estetsko briljanten in psihično globoko moteč. Natanko takšen kot zlovešči hotel Overlook: prazen, ledeno popoln in vendar neizbrisljivo poln duhov, ki še po pol stoletja strašijo daleč onkraj filmskega platna.
Arhitekt filmskih nočnih mor
Stanley Kubrick (1928–1999) velja za enega najvplivnejših in najbolj vizionarskih režiserjev 20. stoletja. Znan je bil po neizprosnem perfekcionizmu in absolutnem nadzoru nad prav vsakim detajlom filma. Pred Izžarevanjem je kinematografijo že preoblikoval z mojstrovinami, kot sta vizualno revolucionarna 2001: Vesoljska odiseja in kontroverzna Peklenska pomaranča. Kubrick ni bil le režiser, bil je neizprosen šahist s kamero, ki je vsak kader zgradil z matematično natančnostjo. Njegov opus zaznamujeta hladna vizualna simetrija in pesimistično raziskovanje človeške narave, kar mu je prineslo status kultnega genija.
Rojstvo zla na papirju: Kingova osebna nočna mora
Da bi razumeli fenomen Izžarevanja, se je treba vrniti k njegovemu izvoru. Roman, ki je izšel leta 1977, je bil Kingovo tretje objavljeno delo in tisto, ki ga je dokončno ustoličilo kot kralja sodobne grozljivke. Zgodba ima globoko osebne in srhljivo resnične korenine. Jeseni leta 1974 sta King in njegova žena Tabitha preživela noč v zgodovinskem hotelu Stanley v Koloradu. Bila sta edina gosta, saj se je mogočna zgradba ob koncu sezone ravno zapirala pred prihajajočo zimo. King je tisto noč hodil po praznih hodnikih in celo obiskal bar, kjer mu je pijačo postregel samotni natakar po imenu Grady.
Ko je zaspal, ga je presenetila grozljiva nočna mora: sanjal je svojega takrat triletnega sina, ki z razširjenimi očmi in v grozi teče po praznih hotelskih hodnikih, medtem ko ga lovi oživela, plazeča se gasilska cev. King se je prebudil v hladnem potu, prižgal cigareto in do konca noči je imel v glavi jasno zasnovano ogrodje romana.
Vendar Izžarevanje v svojem bistvu ni le zgodba o hiši strahov; za pisatelja je bil roman način spopadanja z lastnimi, zelo resničnimi demoni. V tistem času se je King namreč aktivno boril z alkoholizmom in močnim, skritim strahom, da bi v navalu neobvladljive jeze poškodoval svojo družino. Jack Torrance je bil v veliki meri njegov temačen avtobiografski odsev, tragičen lik, v osnovi dober moški, ki se krčevito bori s svojo odvisnostjo in neuspehi, a ga zlovešče sile hotela na koncu zlomijo in požrejo. Za Kinga je bila knjiga neke vrste krik na pomoč in globoko čustvena tragedija.
E-novice · Estrada
