Sviglo Production

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Znane Slovence smo vprašali, v katere nenavadne stvari so nekoč trdno verjeli in kako so ugotovili, da stvari niso čisto takšne, kot so si jih predstavljali. Njihovi odgovori dokazujejo, da so lahko otroške zmote nadvse zabavne, včasih pa tudi precej strašljive.

(Teja Pelko; foto: osebni arhiv, Sašo Radej, Mateja J. Potočnik, Pop TV, Mediaspeed, Sviglo Production)    

Glasbenik Kristijan Crnica - Kikifly 

Sviglo Production

Kot otrok sem vedel, da če črva prerežeš na pol, oba dela živita naprej. Vedel sem tudi, da kuščarju, če izgubi rep, zraste nov. Zato sem bil prepričan, da je enako pri ljudeh – če izgubimo roko ali nogo, nam preprosto zraste nova. Tako sem kot otrok živel povsem brezskrbno, saj sem mislil, da mi bo vse, kar bom izgubil, tako ali tako zraslo nazaj. Seveda so se mi te predstave pozneje razblinile. Še danes pa se mi zdi čudno: zakaj lahko kuščarju zraste nov rep, meni pa ne more zrasti nova noga? 

Igralka Sandra Debelak

Sašo Radej

Verjela sem, da čarovniški svet Harryja Potterja zares obstaja. S prijateljico sva celo načrtovali, da bova šli na železniško postajo, od koder naju bo vlak odpeljal na Bradavičarko. (smeh) Zelo dolgo sem tudi verjela, da me bo bolel trebuh, če bom pila sok in jedla sladoled skupaj. To je bila mamina zvijača, da ji ni bilo treba kupiti obojega. Mama je bila samohranilka, tako da se je bilo treba znajti. (smeh) Zdi pa se mi čudovito, da imamo otroci tako bujno domišljijo in da verjamemo v čarobna bitja, čudeže ter svetove, ki si jih odrasli pogosto ne znamo več niti predstavljati. Če bi bilo po moje, bi to otroško vero ohranili čim dlje. Mislim, da nam v življenju včasih manjka ravno malo te otroške čarobnosti, ko verjameš, da je mogoče skoraj vse. In jaz še danes rada verjamem, da nekje obstajajo vile in kakšna druga čarobna bitja. Kdo pa pravi, da ne obstajajo? Mogoče smo odrasli samo pozabili, kako so videti. 

Glasbenik David Amaro

Sašo Radej

Kot otrok sem bil prepričan, da so televizijske serije resnične in da ljudje v njih zares delajo. Pri seriji TV Dober dan sem si celo zamislil, da se dogaja v neki čisto običajni stavbi v Ljubljani. Vsakič, ko smo se z Bleda peljali v Ljubljano, sem gledal stavbe in se spraševal, katera je tista prava. Šele pozneje sem ugotovil, da so to igralci in da serija ni resnična. Do takrat pa sem bil ob vsakem obisku Ljubljane prepričan, da jo bom mogoče končno našel. 

Voditeljica in pevka Tamara Goričanec

Kot otrok sem bila sveto prepričana, da denarja nikoli ne more zmanjkati. Če ga nimaš, greš pač na bankomat in ga dvigneš! Spomnim se, da mi sploh ni bilo jasno, zakaj odrasli toliko komplicirajo okoli denarja. Mislim, halo, saj imate bankomat! Potem sem odrasla in ugotovila, da obstaja tak bankomat! Reče se mu soprog. Hahahaha, upam, da mu ta številka revije ne pride v roke. 

Voditeljica Nataša Bešter 

osebni arhiv

V prednovoletnem času je bil v Škofji Loki sprevod dedka Mraza, z njim pa so hodili medvedi in lepe vile. Meni so bile vse vile tako zelo lepe in tudi medvedov se nisem nič bala. Mislim, da sem imela pet let, ko me je takrat na sprevodu ena od medvedk pobožala in mi ponudila bombon. Zelo sem ji bila všeč, in ko mi je ponudila roko – šapo, hehehe – ji je na tla padla rokavica. Takrat sem na njeni roki zagledala znamenje, prav čisto tako, kot ga je imela moja soseda Jasna, s katero smo bili večkrat skupaj. Takrat je v moji glavici nekaj preskočilo in seveda sem počasi ugotovila, da medvedi pri dedku Mrazu niso resnični, in kmalu spoznala, da je tudi v dedka Mraza oblečen človek. In na moje neznansko veselje sem čez nekaj let tudi sama dobila vabilo, da sem bila ena od lepih decembrskih vil. 

Psihologinja in pevka Katarina Habe

Sašo Radej

Mi je kar malo nerodno povedati, a je z današnje perspektive smešno. V prvem razredu je neka sošolka prinesla v šolo knjigo o NLP-jih, ki je imela kar nekaj slikic. Na eni od teh je bilo narisano, da vesoljci pridejo ven iz metle. Zato si kar nekaj časa nisem upala zvečer čez hodnik, v katerem so bile shranjene metle. V razredu smo bili vsi čisto prestrašeni in razredničarka je sklicala poseben roditeljski sestanek, na katerem so bili starši opozorjeni na neprimerne knjige, ki strašijo otroke. 

Plesalec, koreograf in plesni učitelj Miha Perat 

POP TV

Tako kot večina otrok sem tudi sam verjel v Božička in dedka Mraza. Sem pa že čisto pozabil, kdaj in kako sem ugotovil, da ta dva dobra moža v resnici ne obstajata. Očitno je bilo odraščanje takrat dovolj prepričljivo, da je čarovnija počasi izginila. 

Pevka Alenka Husić

Mateja J. Potočnik

Kot otrok sem čisto zares verjela v parkeljne. Pri nas v Prlekiji je bila navada, da se je kakšen domačin oblekel v Sv. Miklavža, zraven pa vzel še enega ali dva parkeljna. Mi otroci smo morali lepo očistiti čevlje in jih nastaviti, da nam je Miklavž v njih pustil kakšno darilo. Če smo bili seveda dovolj pridni. Starši so nas strašili, da nas bo parkelj odnesel, če ne bomo pridni, in jaz sem jim verjela! Vsakič, ko so prišli k nam na dom in je parkelj z verigami ropotal po hiši, so se mi tresle hlače od strahu. No, potem pa sem enkrat po njihovem obisku po naključju videla očeta, kako je Miklavžu in parkeljnu ponudil aperitiv. Ker sta mislila, da otrok ni več nikjer blizu, je parkelj snel masko. Očitno so tudi oni svojo nalogo jemali precej resno, dokler niso mislili, da je vsega konec. Haha. Jaz pa v tistem trenutku sploh nisem vedela, ali naj bom vesela, ker sem končno izvedela resnico, ali jezna, ker sem vsa ta leta res verjela, da je pod tisto masko nekdo, ki me bo odpeljal bog ve kam. 

Glasbenica Zala Smolnikar – ZALI

Mediaspeed

Ko sem bila še čisto majhna, sem bila prepričana, da so v televiziji zares čisto majhni ljudje in junaki iz risank, ki živijo v škatli. Mi smo imeli še tisto staro, kockasto televizijo Blaupunkt, ki je bila videti kot ogromna škatla. Dolgo mi sploh ni bilo jasno, kako so lahko ljudje včasih tako veliki, drugič pa tako majhni. Potem sem nekoč na televiziji zagledala še svoja starša in ni mi bilo jasno, kako sta lahko hkrati sedela na kavču in bila še v televiziji. Takrat sta mi končno razložila, kako televizija v resnici deluje, jaz pa sem morala opustiti svojo teorijo o majhnih ljudeh v škatli. (smeh)