Mož, ki je padel na Zemljo ...
Bil je astronavt Major Tom, nezemljan Ziggy Stardust in ledeni Suhi beli vojvoda. Pol stoletja je menjal obraze in svet pustil ugibati, kdo se skriva za njimi.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
A za vsemi maskami je živel David Jones, fant iz londonskega predmestja, ki je odraščal ob duševno bolnem bratu, preživel zakon brez pravil in kokainsko brezno ter šele v zrelih letih našel ljubezen, ki je trajala do zadnjega diha.
Sedmega decembra 2015 je David Bowie še zadnjič stopil pred fotografe. V newyorškem gledališču so premierno uprizorili muzikal Lazarus, ki ga je napisal z irskim dramatikom Endo Walshem, in Bowie se je po predstavi nasmejan priklonil skupaj z igralci. Časopisi so naslednji dan pisali, kako dobro je videti. Belgijski režiser Ivo van Hove je pozneje razkril, česar takrat ni vedel skoraj nihče: ko so stopili z odra, se je pevec v zakulisju zgrudil. Van Hove je že več kot leto dni vedel, da ima Bowie raka na jetrih, a je moral molčati. Tisti večer je razumel, da ga morda vidi zadnjič.
Imel je prav. Mož, ki je pol stoletja izumljal like, kot drugi menjajo srajce, je najzahtevnejšo vlogo, vlogo bolnega človeka, odigral brez občinstva. Kdo je bil David Jones, ki je živel za vsemi temi maskami?
Hladen dom in brat, ki mu je odprl svet
Rodil se je kot David Robert Jones 8. januarja 1947 v Brixtonu na jugu Londona. Oče Haywood Stenton Jones, ki so ga vsi klicali John, je skrbel za stike z javnostjo pri dobrodelni organizaciji za otroke Barnardo's, mati Margaret Mary, imenovana Peggy, je delala v kinu. Družina se je pozneje preselila v predmestni Bromley, v skromno vrstno hišo na Plaistow Grove 4, kjer je David živel od osmega do dvajsetega leta. Njegova sobica je merila dobrih osem kvadratnih metrov in vanjo se je, kot je rad pripovedoval, umikal pred družinskim življenjem v dnevni sobi.
Toplote v tej hiši ni bilo veliko. »Starša sta bila čustveno hladna in objemov ni bilo veliko,« je leta 1996 povedal v pogovoru za BBC. Najmočnejšo vez je imel s skoraj deset let starejšim polbratom Terryjem Burnsom, materinim sinom iz prejšnje zveze, ki v družini nikoli ni bil zares sprejet. Terry je mlajšemu bratu odprl svet: predstavil mu je jazz Johna Coltrana in Milesa Davisa, mu dal v roke Kerouaca, ga navdušil za budizem in ga vodil po klubih v Sohoju. Hkrati je bil prva senca v Davidovem življenju. Zbolel je za shizofrenijo in velik del življenja preživel v psihiatrični bolnišnici Cane Hill. Pozneje je navdihnil več Davidovih pesmi, med njimi All the Madmen in The Bewlay Brothers.
Pri petnajstih ga je v pretepu udaril sošolec in prijatelj George Underwood, menda zaradi dekleta. Zenica levega očesa je ostala trajno razširjena in postala eden najbolj prepoznavnih detajlov njegovega obraza. Igral je saksofon, menjal zasedbe in sredi šestdesetih spremenil priimek, da ga ne bi zamenjevali z Davyjem Jonesom, poznejšim pevcem skupine The Monkees. Ime je prevzel po ameriškem nožu bowie.
Hermione, Major Tom in očetova smrt
Konec šestdesetih so njegovi singli propadali, prvenec iz leta 1967 pa je ostal neopažen. Na začetku leta 1968 se je ob snemanju televizijske drame za BBC zbližal s plesalko Hermione Farthingale. Zaljubila sta se, se preselila v najeto sobo v South Kensingtonu in ustanovila folk trio Feathers. Že naslednje leto ga je zapustila zaradi vloge v filmu Song of Norway. Bowie je priznal, da je potreboval mesece, da jo je prebolel. Napisal ji je pismo, ki ga ni nikoli odposlal, iz njega pa je nastala pesem Letter to Hermione.
Julija 1969, nekaj dni pred izstrelitvijo Apolla 11, je izšel singel Space Oddity o astronavtu Majorju Tomu, ki se izgubi v vesolju. Postal je njegova prva uspešnica in se uvrstil med prvih pet na britanski lestvici. Veselje je hitro zasenčila izguba: 5. avgusta 1969 je oče, ki ga je pri glasbenih sanjah vedno podpiral, umrl za pljučnico, star komaj 56 let. Bowie je pozneje priznal, da ga je imel zelo rad, a se z njim nikoli ni znal zares pogovoriti, in da je umrl ravno takrat, ko bi ga imel še toliko vprašati.
Istega leta je prek skupnega znanca spoznal Mary Angelo Barnett, drzno mlado Američanko, rojeno na Cipru. Poročila sta se 19. marca 1970 na matičnem uradu v Bromleyju, 30. maja 1971 pa se jima je rodil sin Duncan Zowie Haywood Jones, ki so ga klicali Zowie. Angie je pozneje trdila, da sta se poročila tudi zato, da bi ona lahko dobila delovno dovoljenje, in da je bil njun zakon od začetka odprt.
»Sem gej in vedno sem bil ...«
Glasbeni tednik Melody Maker je 22. januarja 1972 objavil intervju, ki je sprožil medijsko vihro. »Sem gej in vedno sem bil, celo ko sem bil še David Jones,« je dejal. Julija istega leta je v oddaji Top of the Pops zapel pesem Starman v pisanem kombinezonu in kitaristu Micku Ronsonu ležerno položil roko čez ramo. Za mnoge najstnike je bil to prelomen trenutek. Ziggy Stardust, androgini nezemljan rock'n'rolla, je postal fenomen, pri njegovi podobi pa je dejavno sodelovala tudi Angie. Desetletje pozneje je Bowie to izjavo označil za največjo napako svojega življenja. O lastni spolnosti je skozi leta govoril zelo različno in ta del zgodbe je ostal njegova skrivnost.
Tretjega julija 1973 je na odru londonskega Hammersmith Odeona brez opozorila pokopal Ziggyja, a zakulisje je bilo bolj kaotično od odra. Oba zakonca sta imela ljubimce, ob Bowieju pa se je tistega leta pojavila Corinne »Coco« Schwab, ki se je odzvala na oglas za tajnico v pisarni njegovega menedžmenta. Postala je njegova osebna asistentka, zaupnica in varuhinja vrat, Angie pa jo je pozneje okrivila za razpad zakona.
Na začetku leta 1975 je Bowie ugotovil, da je kljub slavi praktično brez denarja. Pogodba z menedžerjem Tonyjem Defriesom je slednjemu po poročanju prinašala kar polovico zaslužka. Ko ga je odpustil, je Defries še sedem let prejemal del njegovih prihodkov. Jezo je zlil v pesem Fame, ki jo je napisal skupaj z Johnom Lennonom in je postala njegova prva ameriška uspešnica številka ena.
Kokain, vojvoda in beg v Berlin
V Los Angelesu je leta 1975 zdrsnil v najtemnejše obdobje. Kokain mu je jemal spanec in razsodnost, močno je shujšal, preganjala ga je paranoja. Album Station to Station, ki ga je posnel tisto jesen, je pozneje opisoval kot ploščo, katere snemanja se skoraj ne spomni. Njegov novi lik, Suhi beli vojvoda, je bil hladen aristokrat, Bowie pa je v intervjujih izrekel naklonjene besede o fašizmu, ki so upravičeno sprožile ogorčenje. »Bil sem povsem iz sebe, popolnoma zmešan,« je dejal in poudaril, da ni fašist. Edina, ki si mu je takrat upala povedati, kakšen bedak je postal, je bila po njegovih besedah Coco.
Jeseni 1976 je z Iggyjem Popom pobegnil v Zahodni Berlin, da bi se oba izvlekla iz odvisnosti. Živela sta v stanovanju na Hauptstraße 155 v Schönebergu. Nastali so albumi Low, Heroes in Lodger. Pesem Heroes je, kot je priznal šele po letih, navdihnil prizor, ko se je njegov producent Tony Visconti ob Berlinskem zidu poljubljal s pevko Antonio Maass.
Sina Zowieja je medtem večinoma vzgajal sam, s pomočjo škotske varuške Marion Skene, med Švico, Berlinom in Londonom. Zakon z Angie se je končal 8. februarja 1980 v Švici. Prejela je 500.000 funtov v obrokih, privolila v desetletno molčečnost, skrbništvo nad sinom pa je dobil oče. Angie je pozneje trdila, da se ni hotela boriti zanj, ker sina ni želela uporabiti kot orožje. Mati in sin sta se pozneje povsem odtujila.
Bratova smrt in ljubezen pri triinštiridesetih
Osemdeseta so mu prinesla največji komercialni uspeh. Album Let's Dance, ki ga je leta 1983 posnel z Nilom Rodgersom, ga je postavil na stadione po vsem svetu. Toda 16. januarja 1985 si je Terry Burns, ki je neopažen odšel iz bolnišnice Cane Hill, vzel življenje. Bowie se pogreba ni udeležil, ker se je bal, da bi ga mediji spremenili v cirkus. Poslal je venec in ostal v Švici. Šele leta 1993 je v pesmi Jump They Say prvič poskusil zapisati, kaj je čutil ob bratovi smrti.
Junija 1987 je nastopil pred Reichstagom v Zahodnem Berlinu, tik ob zidu, na drugi strani pa so ga poslušale množice mladih iz Vzhodnega Berlina. »Bil sem v solzah,« je pozneje povedal. Ob njegovi smrti se mu je nemško zunanje ministrstvo zahvalilo, ker je pomagal podreti zid.
Oktobra 1990 ga je skupni prijatelj, frizer Teddy Antolin, povabil na rojstnodnevno večerjo v Los Angelesu, kjer je bila med gosti somalijska manekenka Iman. Bowie je bil star 43 let in že deset let ločen. »Preprosto sem vedel, da je ona prava,« je dejal pozneje. Iman je povedala, da je med enim prvih sprehodov pokleknil na pločnik in ji zavezal vezalko, ona pa je v tistem trenutku vedela, da bo postal njen mož. Najprej sta se 24. aprila 1992 tiho poročila v Lozani, ob navzočnosti le prič in tolmača, 6. junija pa sta poroko praznovala še v cerkvi v Firencah, med gosti so bili Bono, Brian Eno in Yoko Ono. Hči Alexandria Zahra, ki ji vsi pravijo Lexi, se jima je rodila 15. avgusta 2000.
Leta 2000 je zavrnil naziv poveljnika reda britanskega imperija, tri leta pozneje pa še viteški naziv. »Resnično ne vem, čemu je to namenjeno,« je dejal.
Tiho slovo
Junija 2004 je na koncertu v Pragi doživel srčni infarkt, ki so ga najprej zamenjali za ukleščen živec. Dva dni pozneje je odpel še nastop na festivalu v nemškem Scheeßlu, nato pa so mu v Hamburgu nujno razširili zamašeno arterijo. Preostanek turneje je odpovedal in se na turnejo ni nikoli več odpravil. Umaknil se je v družinsko življenje z Iman in Lexi v New Yorku, sin Duncan pa je medtem postal režiser in za prvenec Moon leta 2010 prejel nagrado bafta. Potem je 8. januarja 2013, na svoj 66. rojstni dan, po desetletju molka brez napovedi objavil pesem Where Are We Now? in napovedal album The Next Day, posnet v strogi tajnosti.
O bolezni, ki so mu jo odkrili leto in pol pred smrtjo, je vedel le ozek krog ljudi. Videospot za pesem Lazarus, v katerem leži v bolniški postelji, je režiser zasnoval, preden je Bowie vedel, da je bolezen neozdravljiva. Po pričevanjih v dokumentarnem filmu David Bowie: The Last Five Years so mu prav v času snemanja jeseni 2015 sporočili, da zdravljenje ustavljajo. Producent Visconti pa je trdil, da je že leto dni vedel, kako se bo končalo, in da je bil album Blackstar poslovilno darilo. Izšel je 8. januarja 2016, na njegov 69. rojstni dan. Dva dneva pozneje je umrl doma v New Yorku, obkrožen z družino. »Njegova smrt se ni razlikovala od njegovega življenja: bila je umetnina,« je zapisal Visconti.
Pogreba ni bilo. Upepelili so ga 12. januarja v New Jerseyju, po poročanju brez navzočnosti bližnjih, kot si je želel. V oporoki iz leta 2004 je zapisal, naj njegov pepel po budističnem obredu raztresejo na Baliju; ali se je to zgodilo, uradno nikoli niso potrdili. Polovico premoženja, ocenjenega na okoli 100 milijonov dolarjev, je zapustil Iman, po četrtino Duncanu in Lexi, dva milijona dolarjev pa Coco Schwab, ki je bila ob njem 43 let. Album Blackstar je posthumno prejel pet grammyjev. Iman pravi, da se ne bo nikoli več poročila. »Ni moj pokojni mož. Je moj mož,« odgovori vsakomur, ki ga tako imenuje.
Septembra 2025 so v okviru londonskega muzeja V&A odprli David Bowie Centre, kjer hranijo več kot 90.000 predmetov iz njegovega arhiva. Na dan, ko bi dopolnil 79 let, pa je dobrodelna ustanova Heritage of London Trust sporočila, da je kupila hišo na Plaistow Grove 4 in jo bo konec leta 2027 obnovljeno odprla za javnost. Sobica, v katero se je deček umikal, da bi lahko sanjal, bo spet odprta.
E-novice · Estrada
